Jedro

Drugotožena stranka do vložitve tožbe zahtevka s strani tožeče stranke ni prejela, tako niti ni mogla priti v zamudo. Tožba je bila drugotoženi stranki vročena 22. 5. 2009, zato je drugotožena stranka lahko šele s 23. 5. 2009 prišla v zamudo.

Izrek

I. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu spremeni tako, da obresti za drugo toženo stranko tečejo od 23. 5. 2009 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba drugega toženca, pritožba prve tožene stranke pa v celoti zavrneta ter se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 1. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). Za znesek 4.526,37 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 dalje do plačila in za mesečno rento v znesku 238,23 EUR od 1. 5. 2009 dalje, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.307,04 EUR, prvotoženi stranki pa še v dodatnem znesku 1.335,97 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki. Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosojeno odškodnino zniža za 40.000,00 EUR. Navaja, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino iz naslova odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja. Primerna odškodnina bi bila 35.000,00 EUR. Tožnik je v nezgodi res utrpel izjemno hude telesne poškodbe, ki so mu povzročile hude telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar je ne glede na vse te hude nevšečnosti njegovo zdravljenje trajalo relativno kratko, in sicer točno eno leto. Tožnik je bil hospitaliziran 72 dni, od tega je bil osem dni v umetni komi. Sklicuje se na odločbe VS RS, in sicer VS 002502, VS 002584, VS 002455, VS 002404 in VS 002537 ter na sodbo Višjega sodišča I Cp 740/2014. Tudi odškodnina 90.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je previsoka. Primerna odškodnina bi znašala 60.000,00 EUR. Sodišče bi moralo pri sojenju upoštevati načelo objektivne pogojenosti in podobne primere glede na težo sorazmerno enako obravnavati. Sklicuje se na primere sodne prakse, ki jih je že navedla. Navaja še, da je tožnik kljub izjemno hudim poškodbam še vedno zmožen samostojnega življenja, samostojnega gibanja in socialne komunikacije. Zmožen je celo samostojne vožnje avtomobila. Sodišče bi moralo primerjalno upoštevati poškodovance s podobnimi posledicami, kot so paraplegiki, ki jim je prisojena enakovredna odškodnina, pa vendarle imajo oškodovanci paraplegiki hujše posledice. Tožnik lahko hodi, se samostojno giblje in je zmožen samostojnega življenja. Meni, da je iz tega naslova odškodnina v višini 60.000,00 EUR pravična in primerna.

3. Drugotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosojeno odškodnino zniža za 40.000,00 EUR, in sicer odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem za 10.000,00 EUR ter odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 30.000,00 EUR. Navaja, da drugotoženec od tožnika ni prejel nobenega zahtevka za odškodnino pred vložitvijo tožbe. Zato tožnik od drugega toženca ni upravičen zahtevati zakonske zamudne obresti od 20. 1. 2008 dalje do plačila. Tožnikovo zdravljenje je trajalo kratko, tožnik je bil hospitaliziran 72 dni, od tega je bil osem dni v umetni komi. Upoštevaje druge podobne primere in sodno prakso meni, da je primerna odškodnina 35.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena odškodnina previsoka. Meni, da je pravična odškodnina iz tega naslova 60.000,00 EUR. Tožnik je kljub hudim poškodbam zmožen samostojnega življenja, gibanja in komunikacije ter vožnje z avtomobilom. To dejstvo je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo. Sodišče bi moralo tožnikove trajne posledice primerjati z drugimi oškodovanci, kot npr. paraplegiki.

4. Tožeča stranka je na pritožbi toženih strank odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 45.000,00 EUR za strah v višini 5.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 90.000,00 EUR, od česar je odštelo prispevek oškodovanca v višini 50 %, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne in materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic, tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse. To je pogoj za enotno obravnavo škod, različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

7. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano, prav tako je sodišče tudi pravilno upoštevalo tožnikovo starost v času nezgode (40 let) in spol oškodovanca.

8. Pritožba prve in druge tožene stranke sta usmerjeni zoper odmerjeno odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Oba pritožnika menita, da je prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter predlagata njeno znižanje s 45.000,00 EUR na 30.000,00 EUR. V podkrepitev svojih navedb prilagata odločbe Vrhovnega sodišča, in sicer VS 002502, ko je bila dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 27.000,00 EUR ter VS 002584, ko je bila dosojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR ter se sklicujeta še na druge primere. V prvem primeru je bila prisojena odškodnina za poškodbe mlade ženske, katere zdravljenje je trajalo dalj časa od tožnikovega zdravljenja ter je bila ob poškodbi mlajša od tožnika, odškodnina pa je znašala 27.000,00 EUR. V drugem primeru je šlo ravno tako za mlajšo žensko od tožnika, zdravljenje je trajalo dve leti in sedem mesecev. Odškodnina je bila dosojena v višini 40.000,00 EUR. Pritožnika imata prav, ko navajata, da je tožnikovo (primarno) zdravljenje trajalo eno leto, kar je manj kot v obeh v pritožbi navedenih primerih. Vendar v obravnavanem primeru zdravljenje tožnika še ni, niti ne bo povsem končano, saj tožnik zdravljenje zaradi posledic poškodb glave (v psihološkem smislu) še potrebuje. Prav tako ima tožnik še vedno bolečine(1) in jih bo imel tudi v prihodnosti. Vse navedeno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, zato odmerjena odškodnina za tovrstno škodo ni višja od dosojenih odškodnin v podobnih primerih. Pritožbi zato v tem delu nista utemeljeni.

9. Pritožbi toženih strank sta uperjeni tudi zoper odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je tožnikove hude trajne posledice poškodb in posledično njegovo trpljenje oziroma duševne bolečine zaradi omejitev v njegovi življenjski aktivnosti, podrobno opisalo v 10. točki izpodbijane sodbe. Tožnik je utrpel poškodbe glave in možganov, poškodbe hrbtenice ter zlom rebr. Trajne funkcionalne posledice se ne odražajo le v motnjah gibanja (tožnik ne more dolgo hoditi, ne more dolgo sedeti, ne more teči, ne more ničesar delati, ne more sodelovati v nobenem športu), ampak ima tožnik tudi druge težave, in sicer nekontrolirano odvaja blato in vodo ter ima erektilno disfunkcijo. Poleg tega ima zaradi posledic poškodb glave tudi psihične težave. Pri tožniku je v posledici poškodbe možganov nastopila blaga kognitivna motnja, ki spada med diagnozo posttravmatskega organskega možganskega psihosindroma. Narava te možganske okvare je taka, da se bo stanje v bodoče slabšalo. Pri tožniku se je po prebuditvi iz umetnega spanja razvila hujša in trajnejša prilagoditvena motnja, pri kateri gre za stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti. Zlasti te prilagoditvene motnje so pri tožniku prisotne ter so postale del njegove spremenjene osebnosti.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo starost. Tožnik je bil ob nezgodi star 40 let. Upoštevalo je tudi, da je tožnik moškega spola, kar je pomembno glede na trajno izgubo kontrole sfinkterjev in erektilno disfunkcijo. Ob vsem tem je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi, da je tožnik kljub vsem poškodbam še samostojno gibljiv in mobilen ter je bil sposoben samostojnih prihodov na obravnavo in odmerilo odškodnino, ki po oceni pritožbenega sodišča ni (pre)visoka. Pritožbi zato tudi v tem delu nista utemeljeni.

11. Skupna odškodnina, ki je iz naslova nematerialne škode dosojena tožeči stranki, znaša 139 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Taka odškodnina je v celoti primerna in ustreza tudi primerom iz sodne prakse.(2) Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okviru ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava zato v tem delu ni podana. Pritožbena zahteva za znižanje prisojene odškodnine pa ni utemeljena.

12. Pač pa utemeljeno druga tožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti (za drugo toženo stranko), ki tečejo do 20. 1. 2008 dalje do plačila. Drugi toženec do vložitve tožbe zahtevka za plačilo odškodnine ni prejel. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni (drugi odstavek 299. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je odgovornost drugega toženca do tožnika podana na podlagi pravnomočne sodbe II Cp 2510/2011. S citirano vmesno sodbo je bilo odločeno, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni tožniku za v škodnem dogodku nastalo škodo v višini 50 %. Vendar drugotožena stranka do vložitve tožbe zahtevka s strani tožeče stranke ni prejela, tako niti ni mogla priti v zamudo. Tožba je bila drugotoženi stranki vročena 22. 5. 2009 (list. št. 12 spisa). Zato je drugotožena stranka lahko šele s 23. 5. 2009 prišla v zamudo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugotožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da začnejo teči zamudnih obresti za drugo toženo stranko 23. 5. 2009. 13. Na podlagi navedenega je pritožba prve tožene stranke neutemeljena, pritožba druge tožene stranke pa je utemeljena (le) v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti za drugotoženo stranko, zato je višje sodišče pritožbo prvega toženca zavrnilo, pritožbi drugega toženca pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti spremenilo, v preostanku pa je tudi pritožbo drugega toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. in 358. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

14. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, drugotožena stranka pa je uspela s pritožbo le v delu, ki se nanaša na stransko terjatev, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Obseg, stopnja in trajanje takšnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter je razviden iz drugega in tretjega odstavka na šesti strani sodbe. Teh ugotovitev pritožbi ne izpodbijata.

Op. št. (2): Glej primer št. I/11 v zbirki: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010 – gre za zadevo II Ips 370/2000, v kateri je bilo oškodovancu za obtolčenine možganov, izliv krvi v desno poloblo velikih možganov, udarnino na čelu in razpočno rano na glavi in vratu, priznana odškodnina v višini 138 mesečnih plač. Odškodnina 134 povprečnih mesečnih plač je bila priznana oškodovancu v zadevi II Ips 41/95 (glej primer 263 v zbirki: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001), za poškodbo glave, hrbtenice in možganov. Glej tudi primer 252 v isti zbirki, ko je bila priznana odškodnina oškodovancu za poškodbo hrbtenice in rok v višini 171 povprečnih mesečnih plač. Poleg zmanjšane gibljivosti se je pri poškodovancu razvil preplet depresije in osebnostne dezorganizacije.