Jedro

Sodišče je ugotovilo, da toženec v sporno nepremičnino brez tožničinega soglasja posega že dalj časa, bodisi tako, da nepremičnino preureja, bodisi, da jo zastavlja z različnimi stvarmi. Opisano ravnanje je mogoče opredeliti kot obliko nasilja.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog s katerim je tožeča stranka skušala dokazovati zatrjevano fizično nasilje, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče je s tem kršilo pravico tožeče stranke do sodelovanja v postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na "fizično nasilje" (iz točke I/2 izreka sklepa s 14. 6. 2016) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru toženca, ki ga je vložil proti sklepu Okrajnega sodišča v Kranju P 148/2016 s 14. 6. 2016, s katerim je sodišče izdalo začasno odredbo in sklep s 14. 6. 2016 spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in postopek zavarovanja pod točko I/1 začasne odredbe s 14. 6. 2016 ustavilo, v točki I/2 izrek razveljavilo v delu, ki se nanaša na fizično nasilje in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. V ostalem delu je sodišče ugovor toženca zavrnilo in sklep s 14. 6. 2016 potrdilo.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica v pravočasni pritožbi, v kateri uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa nejasen, nerazumljiv in neizvršljiv. Točki I/3 in I/4 se nanašata na točko I/1 izreka sklepa s 14. 6. 2016. Z izpodbijanim sklepom je sodišče postopek zavarovanja pod točko I/1 ustavilo. Na podlagi take odločitve ni več jasno, kakšno poseganje v solastninsko pravico tožnice se tožencu prepoveduje v bodoče, niti ni jasno, kakšno ravnanje toženca predstavlja poseg v solastninsko pravico tožnice, da bi lahko tožnica predlagala izrek denarne kazni.

Sodišče je glede fizičnega nasilja nepopolno ugotovilo dejansko stanje in pri izvedbi dokaznega postopka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazih. Tožnica je za utemeljitev navedb o tem, kaj se je dogajalo 28. 5. 2016, predlagala tudi zaslišanje priče A. A., ki je bila pri dogajanju navzoča. Sodišče je dokazni predlog pritožnice zavrnilo, odločitve pa ni obrazložilo.

V celoti je izostala odločitev o predlogu za izrek denarne kazni, ki ga je tožnica podala 1. 8. 2016. Tožnica je zato predlagala, naj sodišče o njenem predlogu izda dopolnilni sklep v skladu s 325. in 332. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Tudi toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je napravilo ugotovitve zgolj na podlagi enostranskih in neprepričljivih navedb tožnice. Toženec je navajal, da so bila gradbena dela nujno potrebna za preprečitev škode na objektu zaradi težav z odvajanjem meteorne vode. Opravljena dela so bila nujna zaradi preprečitve nastanka velike premoženjske škode in ne predstavljajo del, ki presegajo posle rednega upravljanja. Toženec za njihovo izvedbo ni potreboval soglasja tožnice. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in se do navedb toženca ni opredelilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženčev pooblaščenec je v novembru 2016 prevzel zastopanje B. in C. C. C. C. je pooblaščencu 5. 12. 2016 predložil sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 170/2012 z 28. 4. 2015. To sodbo sedaj toženec prilaga pritožbi in navaja, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti pred prvim narokom za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave in predlaga, naj jo drugostopenjsko sodišče upošteva pri odločanju. Navaja, da so tožničine trditve o nasilju, ki naj bi ga nad njo izvrševal toženec, neresnične in da tožnica izrablja sodne postopke zato, da bi zase dosegla neupravičeno korist. To izhaja tudi iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 170/2012 z 28. 4. 2015, iz katere je razvidno, da je za nasilje kriv izključno tožničin brat C. C. ter so trditve o nasilju, ki naj bi ga izvajal toženec, neresnične.

Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi se popoldne, 28. 5. 2016, na dvorišču hiše nahajal tudi toženec. Sodišče naj bi tako ugotovilo na podlagi fotografij A-Č, ki so bile posnete 28. 5. 2016. Tak zaključek je nejasen, nepravilen in neprepričljiv. Fotografije so slabe kvalitete in se senc na njih sploh ne vidi. Prav tako ni mogoče zaključiti, da so bile fotografije posnete ob isti uri. Zgolj odtis datuma na fotografiji ni pokazatelj, da je bila posneta tega dne. Obstaja možnost, da je tožnica datum za potrebe postopka ponaredila. Sodišče tudi ni natančno pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu, da nad tožnico ni izvajal nasilja. Na podlagi fotografij ni mogoče zaključiti, da je nasilje izvršil ravno toženec. Sodišče prihaja v nasprotje samo s seboj, saj najprej navaja, da je nevarnost uporabe sile v smislu predpostavke izdaje začasne odredbe podana, če se iz okoliščin vidi, da grozi resna nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini upnika ali koga drugega. Iz ugotovitev, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pa resna nevarnost za kakršnokoli dobrino tožnice ali kogarkoli drugega ne izhaja. Ocena sodišča, da iz tožničine izpovedbe in fotografij izhaja, da se je stanje nepremičnin z leti spreminjalo, kar naj bi pripomoglo k tožničinemu strahu, ni prepričljiva. Po izpovedbi tožničinega brata je spremembe na nepremičnini opravil sam. Sodišče pa njegovi izpovedbi ni verjelo zato, ker ni želel izpovedati imen svojih pomočnikov. Taka napačna in pomanjkljiva ocena verodostojni priče ne vzdrži resne presoje.

Napačen je tudi zaključek sodišča, da toženčevo ravnanje, ko naj bi nenehno samovoljno izvrševal posege v nepremičnino, pomeni nasilje oziroma silo, ki se ji tožnica skuša upreti s klicanjem policije oziroma sodnim varstvom. Tožnica zoper toženca goji osebno zamero in zoper njega vlaga tožbe, ki jih tudi izgubi. Policija se tožnici ne odziva, kar je pokazatelj, da jo tožnica večkrat neupravičeno kliče. Sodišče tudi ni navedlo, kdo naj bi bili toženčevi izpolnitveni pomočniki. Sodišče brez jasne obrazložitve ugotovi obstoj verjetnosti verbalnega nasilja s strani toženca. Nepravilna je odločitev, da tožencu v bodoče prepoveduje na tak ali podoben način onemogočati dostop do stopnišča. Toženec namreč tožnice z gradbenimi deli ni vznemirjal. Utemeljitev sodišča v tem delu je neprepričljiva. Tožnica ni izkazala verjetnega obstoja terjatve z zatrjevanjem, da je toženec brez njenega soglasja preuredil nepremičnine. Tožnica je imela in ima nemoten dostop do svojega stopnišča iz več smeri. Sodišče je tudi pomanjkljivo utemeljilo svojo odločitev o izdaji regulacijske začasne odredbe, upoštevaje stališče o presoji pogojev za njeno izdajo.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom 14. 6. 2016 izdalo regulacijsko začasno odredbo in tožencu naložilo, da je dolžan vzpostaviti na nepremičnini parc. št. 13/1 k. o. X. prejšnje stanje in tožnici omogoči dostop do stopnišča, ki vodi do stanovanja v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe tako, da s skupne nepremičnine parc. št. 13/1 k. o. X. umakne kup peska in zelen kontejner, da bo lahko imetnik stanovanja nemoteno dostopal do stanovanja v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu ... (I/1 točka izreka). Tožencu je naložilo, naj preneha z verbalnim in fizičnim nasiljem zoper tožnico, ko ta izvršuje solastninska upravičenja na nepremičninah parc. št. 13/1, 13/2 in 13/3, vse k. o. X. in se takih dejanj vzdržuje tudi v bodoče (I/2 točka izreka). Tožencu oziroma njegovim izpolnitvenim pomočnikom je v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način posegati v solastninsko pravico tožnice na teh nepremičninah (I/3 točka izreka). Če toženec oziroma njegovi pomočniki ne bodo v postavljenem roku izpolnili obveznosti iz I. in II. točke izreka in ravnali v nasprotju s III. točko začasne odredbe, se mu izreče denarna kazen (IV. točka izreka). V V. točki izreka je sodišče določilo rok veljave začasne odredbe, v VI. točki izreka pa, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

9. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo ugovoru toženca in postopek zavarovanja pod točko I/1 izreka ustavilo, točko I/2 izreka pa je razveljavilo v delu, ki se nanaša na fizično nasilje in predlog začasne odredbe v tem delu zavrnilo. V preostalem je ugovor zavrnilo in sklep s 14. 6. 2016 potrdilo.

10. Začasna odredba, ki jo je sodišče izdalo s sklepom 14. 6. 2016, je ureditvena oziroma regulacijska začasna odredba, saj se njena vsebina delno prekriva s tožbenim zahtevkom. S tako začasno odredbo se doseže takojšnja ureditev spornega razmerja (zato se tudi imenuje ureditvena začasna odredba). Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev, saj začasna odredba ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku.(1) Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, če je tako začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo, zaradi nastanka nenadomestljive škode ali hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju tehtalo tudi toženčeve interese in presojalo možnost vzpostavitve prejšnjega stanja.

O pritožbi toženca

11. Po določilu 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočana ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporabo sile ali nastanek težko nadomestljive škode ; - če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.(2)

12. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je treba presojati obstoj pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe strogo in restriktivno ter upoštevati interese obeh strank, saj njena izdaja posega v pravice toženca in mora sodišče pri odločitvi o predlogu za zavarovanje upoštevati tudi njegov položaj. Pritožbene trditve toženca, da sodišče ni upoštevalo stališč o strogi presoji obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, zato niso utemeljene.

13. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnici uspelo izkazati prvi zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetna izkazanost terjatve. Tožnica je lastnica oziroma solastnica nepremičnin, na katerih je prišlo do gradbenih posegov, za katere ni dala soglasja. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bili na nepremičnini, ki je v solastni pravdnih strank, izvršeni gradbeni posegi, da je gradbena dela na nepremičnini izvajal toženec oziroma njegovi izpolnitveni pomočniki in da tožnica za gradbene posege ni dala soglasja. Toženec je na solastni nepremičnini pravdnih strank izvršil izkop peska, položil betonsko ploščo in adaptiral poslovni objekt. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za posle, ki presegajo redno upravljanje ter bi zanje potreboval soglasje tožnice.

14. Kadar gre za posel, ki presega okvir rednega upravljanja, je potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). V sodni praksi ni sporno, da v redno upravljanje ne spadajo spremembe namembnosti in preureditev nepremičnine in je ocena sodišča, da gre v obravnavanem primeru za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, pravilna. Toženec v pritožbi navaja, da so bila gradbena dela nujno potrebna, da bi se preprečila škoda zaradi težav pri odvajanju meteorne vode. Ker se sodišče ni opredelilo do teh njegovih trditev, očita storitev bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana kršitev ni podana. Toženec trditev o tem, da naj bi bila gradbena dela nujno potrebna zaradi preprečitve škode na objektu, ni podal ne v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, ne na naroku o ugovoru o začasni odredbi, zato se sodišče do teh trditev niti ni moglo opredeliti. Poleg tega so posegi v nepremičnine in njihove spremembe potekali skozi daljše časovno obdobje (kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo), zato ni moglo iti za nujna gradbena dela.

15. Sodišče je ugotovilo, da je tožeči stranki uspelo izkazati tudi nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. Prvostopenjsko sodišče je s stopnjo verjetnosti zaključilo, da toženec izvaja nasilje bodisi v obliki nedopustnih posegov v skupne nepremičnine, bodisi v obliki besednih pritiskov na tožnico in da se tožnica toženca boji. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da je napravilo sodišče zaključke glede uporabe sile zgolj na podlagi enostranskih navedb tožnice. Sodišče je gradilo dokazno oceno upoštevaje metodološke napotke 8. člena ZPP. Poleg tega v postopku zavarovanja ugotavlja sodišče dokazanost dejstev s stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da toženec izvaja nasilje nad tožnico bodisi v obliki nedopustnih posegov v nepremičnine in v obliki besednih pritiskov na tožnico ter da se tožnica toženca boji. Toženčevemu ravnanju se skuša tožnica upreti s sodnim varstvom in s klici policiji na pomoč.

16. Zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, kako so se odvijali dogodki 28. 5. 2016 na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu ..., gornje ugotovitve le potrjujejo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je tega dne na dvorišču stanovanjske hiše nahajal tudi toženec.(3) Iz fotografij v spisu, ki se nahajajo na list. št. A 18 in so označene s črkami C in Č izhaja, da se je na dvorišču nahajal tudi toženec. Na fotografijah je naveden datum 28. 5. 2016. Fotografije so jasne in ne slabo vidne, kot navaja toženec v pritožbi. Sodišče je ugotovilo, da so fotografije posnete v istem časovnem obdobju, kar je sklepalo na podlagi osenčenosti predmetov na fotografiji. Logični in sprejemljivi so zaključki sodišča, ki jih je na podlagi fotografij napravilo. Pritožbene navedbe toženca, da na fotografiji sence niso vidne, ne držijo. Pritožbene navedbe, da bi lahko tožeča stranka na fotografijah navedla katerikoli datum, pa so neizkazane domneve oziroma teoretične možnosti, ki ne zadostujejo za to, da bi se z njimi ovrgli nasprotni dokazi in zaključki, ki jih je na njihovi podlagi naredilo sodišče. 17. Prvostopenjsko sodišče je s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da toženec izvaja nasilje nad tožnico bodisi v obliki nedopustnih posegov v solastne nepremičnine bodisi v obliki besednih pritiskov in da se tožnica toženca boji, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz ugotovitev sodišče ne izhaja nevarnost za kakršno koli dobrino tožnice. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da posega toženec v solastno nepremičnino brez tožničinega soglasja in jo spreminja. Sodišče ni ugotovilo, da ta dejanja izvršuje ravno (le) toženec, ampak tudi njegovi izpolnitveni pomočniki. Njihova konkretna navedba ni potrebna. Do izpovedbe priče C. C. (tožničinega brata) se je sodišče opredelilo in ocenilo njegovo izpoved kot neprepričljivo (primerjaj prvi odstavek na 11. strani sodbe). Poleg tega je ocenilo tudi, da priča nima interesa za preurejanje nepremičnin in da ima korist od takih sprememb ravno toženec.

18. Toženec v pritožbi ponuja novoto, za katero trdi, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti pred prvim narokom za glavno obravnavo. Navaja, da je njegov pooblaščenec v novembru 2016 prevzel zastopanje B. in C. C. Slednji naj bi mu 5. 12. 2016 predložil sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 170/2012 z 28. 4. 2015, iz katere izhaja, da je tožnica navedla, da ji njen brat C. C. grozi ter je s kislino in strupom polil okrasno grmovje, tri kolesa, vrtni paviljon in je uničil nabiralnik, hišni zvonec, metal kamenje in požagal češnjo. S tem pritožnik utemeljuje, da je za nasilje kriv izključno C. C. Če je nad tožnico izvajal nasilje (tudi) tožničin brat, to ugotovitev sodišča o tem, da nasilje nad tožnico izvaja (tudi) toženec, ne spremeni. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da tožničin brat nima interesa za spreminjanje nepremičnin, ampak da nedopustne posege v nepremičnine izvaja toženec.

19. Iz I/3 točke izreka sklepa izhaja, da je sodišče tožencu oziroma njegovim izpolnitvenim pomočnikom tudi v prihodnje prepovedalo na tak (kot izhaja iz točke I/1 izreka) ali podoben način posegati v solastninsko pravico tožnice. Sodišče je ugotovilo, da toženec v sporno nepremičnino brez tožničinega soglasja posega že dalj časa, bodisi tako, da nepremičnino preureja, bodisi, da jo zastavlja z različnimi stvarmi. Opisano ravnanje je mogoče opredeliti kot obliko nasilja. Toženec v pritožbi ponovno zatrjuje, da z gradbenimi deli ni vznemirjal tožničine solastninske pravice, niti ji ni s postavitvijo peska onemogočal dostopa do stanovanja. Kot že obrazloženo v tej odločbi, pritožbeno sodišče sprejema prvostopenjskega zaključke o tem, da je toženec izvajal nasilje v obliki nedopustnih posegov v solastno nepremičnino brez tožničinega soglasja, zato so pritožbene navedbe, da toženec z gradbenimi deli ni vznemirjal tožničine solastninske pravice, neutemeljene.

O pritožbi tožnice

20. Tožnica v pritožbi očita, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in nejasen ter posledično neizvršljiv. V I/3 točki izreka sklepa s 14. 6. 2016 (sklep o izdaji začasne odredbe) je sodišče prepovedalo tožencu oziroma njegovim izpolnitvenim pomočnikom v prihodnje na tak ali podoben način, kot je naveden v I/1 točki izreka posegati v solastninsko pravico tožnice. Z izpodbijanim sklepom je sodišče postopek pod točko I/1 ustavilo, zato ni več jasno, kakšen način ravnanja je tožniku v bodoče prepovedan. V točki I/4 izreka sklepa s 14. 6. 2016 pa je tožencu oziroma njegovim izpolnitvenim pomočnikom zagrožena denarna kazen, če ne bo izpolnil obveznosti iz I/1 točke izreka, vendar sedaj ni več jasno, na katere obveznosti se to nanaša. Hkrati pa sodišče sploh še ni odločilo o predlogu za izrek denarne kazni. Te pritožbene navedbe niso utemeljene.

21. Prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom točke I/1 izreka sklepa s 14. 6. 2016 ni razveljavilo, ampak je postopek v tem delu (zgolj) ustavilo. Iz izreka sklepa je tako jasno razvidno, kakšno ravnanje se tožencu in njegovim izpolnitvenim pomočnikom v prihodnje prepoveduje. O predlogu za izrek denarne kazni prvostopenjsko sodišče (še) ni odločilo, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe glede denarne kazni ne odgovarja.

22. Utemeljene pa so tožničine pritožbene navedbe o zatrjevani kršitvi določb postopka s tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, svoje odločitve o tem pa ni ustrezno obrazložilo. Posledično je ostalo dejansko stanje glede zatrjevanega fizičnega nasilja tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnica je glede zatrjevanega fizičnega nasilja predlagala zaslišanje priče A. A., ki je bila navzoča ob dogajanju dne 28. 5. 2016. Sodišče je v okviru dokaznega postopka zaslišalo pravdni stranki in pričo C. C., predlagane priče A. A. ni zaslišalo. Tožeča stranka je na naroku o začasni odredbi ugovarjala neizvedbi tega dokaza. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo dokazni predlog s katerim je tožeča stranka skušala dokazovati zatrjevano fizično nasilje, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Prvostopenjsko sodišče je s tem kršilo pravico tožeče stranke do sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na fizično nasilje ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

23. V ostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjski sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 s 16. 7. 1998. Op. št. (2): O vprašanju, če je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna. Večinska sodna praksa, kot tudi to pritožbeno sodišče, meni, da to ni možno (primerjaj odločbe VSL II Cp 2986/2015 in I Cpg 972/2015 in druge). Drugačno stališče je zavzeto v odločbah VSL I Cp 338/2016, II Cp 540/2016 in druge.

Op. št. (3): Na dvorišču so se nahajali tožnica, toženec, tožničin brat in toženčev brat.