Jedro

Ne soglaša pa revizijsko sodišče s pravnim razlogovanjem v izpodbijani delni sodbi, da zakonodaja ne pozna izjem od pravila, določenega v 13. členu ZTPDR. Take možnosti so, kot to pravilno navaja in opozarja v reviziji revidentka. Stranki pogodbe o zaposlitvi, še posebno če gre za individualno "managersko" pogodbo, ki samo deloma temelji na delovno pravnih predpisih, se lahko dogovorita, da se delovno razmerje sklene za določen čas (17. člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), to je do poteka mandata ali predčasne razrešitve, ker je tudi narava dela taka, da je običajno časovno omejena, ali pa se v pogodbi vnaprej dogovorita, da sta sporazumni, da bo takemu delavcu delovno razmereje prenehalo s potekom mandata ali z njegovo razrešitvijo (2. točka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Take določbe v pogodbi o zaposlitvi ne bi bile nasprotne niti delovnopravnim predpisom niti civilno-obligacijskim predpisom (74. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, in 57/89).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, razveljavilo sklepa organov tožene stranke z dne 3.10.1991 in 24.3.1992, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna pozvati tožnika na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno delno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je drugostopenjsko sodišče, pred njim pa že prvostopenjsko, zmotno uporabilo materialno pravo. V 11. členu zakona o delovnih razmerjih je določeno, da organizacija in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje. V spornem primeru gre za individualno (direktorjevo) pogodbo o zaposlitvi, v kateri je dogovorjeno, da tožniku v primeru predčasne razrešitve z mesta direktorja preneha tudi delovno razmerje, za kar mu pripada osebni dohodek še za šest mesecev, kot pravni institut pavšalne odškodnine. Tak dogovor veljavna zakonodaja vsekakor dopušča in ni v nasprotju s predpisi, kot to zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano delno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se spodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni odločbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da 11. člen pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama tega postopka, nima določila, da nameščencu z razrešitvijo z mesta direktorja preneha delovno razmerje. Pogodba ima le določilo, da mu v primeru, če mu preneha tudi delovno razmerje, pripada še šestmesečni osebni dohodek. Vendar takega določila ni mogoče tolmačiti kot avtomatično prenehanje delovnega razmerja v primeru razrešitve. Zato je sodišče druge stopnje pri odločanju pravilno uporabilo določbe 13. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po katerih se poslovodni organ, ki je bil razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, razporedi na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove stokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Ker tožena stranka ni postopala v skladu s tem določilom, sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da izpodbijani sklepi tožene stranke niso zakoniti in jih je zato utemeljeno razveljavilo.

Ne soglaša pa revizijsko sodišče s pravnim razlogovanjem v izpodbijani delni sodbi, da zakonodaja ne pozna izjem od pravila, določenega v 13. členu ZTPDR. Take možnosti so, kot to pravilno navaja in opozarja v reviziji revidentka. Stranki pogodbe o zaposlitvi, še posebno če gre za individualno "managersko" pogodbo, ki samo deloma temelji na delovno pravnih predpisih, se lahko dogovorita, da se delovno razmerje sklene za določen čas (17. člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), to je do poteka mandata ali predčasne razrešitve, ker je tudi narava dela taka, da je običajno časovno omejena, ali pa se v pogodbi vnaprej dogovorita, da sta sporazumni, da bo takemu delavcu delovno razmereje prenehalo s potekom mandata ali z njegovo razrešitvijo (2. točka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Take določbe v pogodbi o zaposlitvi ne bi bile nasprotne niti delovnopravnim predpisom niti civilno-obligacijskim predpisom (74. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, in 57/89).

Seveda pa pri takem pogodbenem določilu ne sme iti za enostransko odločitev ali interen predpis organizacije, saj bi taka odločitev ali predpis bil res nezakonit, lahko pa gre za sporazum med podpisnikoma pogodbe. Takega sporazuma pa, kot je razvidno iz pogodbenih določil, v spornem primeru očitno ni bilo.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je dol0očbe ZPP, ZOR in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).