Jedro

Ker sta tako pogodba o zaposlitvi kot tudi opis delovnih opravil hišniku nalagala, "da ob vsakem času intervenira zaradi preprečevanja škode", hišnik pa je bil o tem, da je mračno stopnišče zaradi razsute žagovine nevarno za stanovalce, seznanjen, vendar ni ukrenil ničesar, je njegova opustitev v zvezi z njegovo delovno obveznostjo, škoda, ki je nastala tožeči stranki pa v vzročni zvezi s to opustitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.745.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1998 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 297.445,50 SIT z zakonskimi obrestmi od 10.6.1998 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na Skupnost stanovalcev P. 34 - 40, razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem (glede tožene stranke Skupnost stanovalcev P. 26 - 32) je pritožbo zavrnilo in glede te tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu sodbe je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pogodba o zaposlitvi hišnika je bila sklenjena na podlagi določb Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81 do 8/90). V okviru določil tega zakona je potrebno razumeti tudi vsebino sklenjene pogodbe. S tem, ko je tožena stranka zaposlila hišnika in snažilko, je zadostila vsem zahtevam Zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Pravice in dolžnosti hišnika in snažilke so bile določene s pogodbo o zaposlitvi. Po tej pogodbi hišnik ni bil zadolžen za čiščenje stopnišča. Določilo pogodbe o zaposlitvi, da mora hišnik "ob vsakem času intervenirati zaradi preprečevanja škode" pa sta obe sodišči razlagali preširoko, saj to pogodbeno določilo ne pomeni, da bi moral hišnik počistiti stopnišče. Stopnišče so bili dolžni počistiti za seboj najprej in predvsem stanovalci. Stanovalka I. K., ki je v stanovanju opravljala obnovitvena dela, bi zato morala počistiti stopnišče. Ker ga ni, je ravnala v nasprotju z določbami odloka o hišnem redu. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, je tožeča stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka navedla, da revizijske trditve niso utemeljene. Odločitvi sodišč druge in prve stopnje sta materialnopravno pravilni. Revizijsko sodišče naj zato revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), je obsodilni del sodb sodišč prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili: - da sta bila hišnik in snažilka v času škodnega dogodka za nedoločen čas zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi; - da sta v času škodnega dogodka oba živela v hišniškem stanovanju v vhodu P. 28; - da je v 26. členu njunih pogodb o zaposlitvi določeno, da morata o vseh pojavih, ki bi lahko ogrozili življenje in zdravje stanovalcev, nemudoma obvestiti hišni svet; - da je bil hišnik seznanjen s tem, da je po stopnišču razsut prah (žagovina), vendar kljub temu ni storil ničesar, da bi se stopnišče očistilo; - da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo v skupnih delih stanovanjske hiše (na stopnišču, ki je bilo v času škodnega dogodka mračno); - da je v opisu delovnih opravil v II. poglavju, ki ima naslov Delovno opravilo hišnika - vzdrževalca, v deveti alinei pod naslovom: Opis delovnih opravil določeno, da je dolžan hišnik ob vsakem času intervenirati zaradi preprečevanja škode.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je hišnik opustil potrebno skrbnost, saj ni ravnal v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi in opisom njegovih delovnih opravil. Revizijsko stališče, da sta obe sodišči hišnikovo dolžnost "ob vsakem času intervenirati zaradi preprečevanja škode" razlagali preširoko, ker naj bi taka dolžnost hišnika obstajala le v rednem delovnem času (do škodnega dogodka pa je prišlo izven rednega delovnega časa), ni sprejemljivo. Tako pogodba o zaposlitvi kot tudi opis delovnih opravil sta namreč hišniku nalagala, "da ob vsakem času intervenira zaradi preprečevanja škode", pri čemer je potrebno posebej izpostaviti ugotovitev obeh sodišč, da je bil hišnik o tem, da je mračno stopnišče zaradi razsute žagovine nevarno za stanovalce, seznanjen, pa kljub temu ni ukrenil prav ničesar. Njegova opustitev je tedaj v zvezi z njegovo delovno obveznostjo, škoda, ki je nastala tožeči stranki pa v vzročni zvezi s to opustitvijo. Obsodilini del sodb sodišč prve in druge stopnje zato ima materialnopravno podlago v 170. členu Zakona o obligacijskih reazmerjih - ZOR), kot sta materialnopravno pravilno razsodili že sodišči druge in prve stopnje.

Glede višine prisojene odškodnine tožena stranka v pritožbi ni navedla prav ničesar, trditve, da odločitev sodišč druge in prve stopnje tudi v tem delu ni materialnopravno pravilna, pa tudi revizija ne vsebuje. Pritožbeno sodišče je zato (ob upoštevanju obsega pritožbenih trditev) odločitev o višini prisojene odškodnine preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je materialnopravno pravilna. Enako je ravnalo tudi revizijsko sodišče in ugotovilo, da je tožnici prisojeno denarno zadoščenje v skladu s kriteriji, ki so za prisojo nepremoženjske škode določeni v 200. in 203. členu ZOR in da je prisojena odškodnina tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP/77. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Enako velja za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj, ob upoštevanju vsebine revizijskega odgovora, stroškov, ki so nastali zaradi vložitve odgovora, ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP/77).