Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja po presoji sodišča izhaja, da tožnikovega primera v skladu s Pravilnikom o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot lahek primer. Iz 9. in 10. člena ZOZKD jasno izhaja, da je odškodnino za duševne bolečine treba razlikovati od odškodnine za telesne bolečine, odškodnino za kršitev dostojanstva (osebnosti) pa od ostalih oblik odškodnine za duševne bolečine. Stališče toženke, da je odškodnina za kršitev dostojanstva (osebnosti) v konkretnem primeru že zajeta v odškodnini za telesne bolečine oz. odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, je tako že samo po sebi materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4920-1/2020/11 z dne 23. 2. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka delno ugodila zahtevi tožnika za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja in mu priznala odškodnino v znesku 400,00 EUR, v preostalem delu je tožnikovo zahtevo zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik dne 23. 5. 2020 žrtev nasilnega naklepnega dejanja, storilec (ki je utemeljeno osumljen povzročitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe) je v treh mesecih od zaznave ali naznanitve ostal neznan in se ga do odločanja toženke ni odkrilo, izpolnjeni so tudi formalni pogoj po 5. členu Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD) ter materialna pogoja po 5. in 6. alineji 6. člena tega zakona. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine toženka ocenjuje, da je tožnik utrpel poškodbe in prestal nevšečnosti, ki so primerljive z lahkimi primeri po Pravilniku o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (Pravilnik), zato mu je iz tega naslova priznala odškodnino 300,00 EUR. Tožnikovo zahtevo za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je toženka v celoti zavrnila – ocenila je namreč, da tožnik trajnega ali znatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodb ni utrpel. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je toženka tožniku priznala odškodnino 100,00 EUR. Tožnikov zahtevek po priznanju odškodnine zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti) je toženka zavrnila. Ob tem je navedla, da zakon v zvezi s kršitvijo dostojanstva (osebnosti) predvideva posebno kategorijo v okviru odškodnine za duševne bolečine, prav tako je v konkretnem primeru tožnikova telesna in duševna celovitost v določeni meri bila kršena. Vendar pa je toženka za poseg v telo prosilca že določila odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, pri duševni bolečini pa je določila odškodnino iz naslova skaženosti, zato je obravnavana odškodnina že zajeta v navedenih odškodninah.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Opisuje poškodbe in potek zdravljenja (ki je trajalo od 23. 5. 2020 do 30. 7. 2020) ter telesne in duševne bolečine. Ne strinja se s priznano odškodnino za duševne bolečine za skaženost. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva navaja, da je toženkino stališče, da je odškodnina za poseg v tožnikovo telo že zajeta v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, odškodnina v zvezi s posegom v duševno celovitost pa v okviru odškodnine iz naslova skaženosti, materialnopravno zmotno. Toženka bi nedvomno morala upoštevati trajanje in intenziteto tožnikovega strahu ob dogodku in tekom zdravljenja, razvoj posttravmatske stresne motnje in začasno zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih in delovnih aktivnosti. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine tožnik med drugim navaja, da je bil v okviru zdravljenja dva dni hospitaliziran, rane so mu bile dvakrat oskrbljene v lokalni anasteziji. V skladu s Pravilnikom je šlo tako za srednje hud primer, ne pa za lahek primer – za takšne primere gre namreč takrat, kadar je potrebna le ambulanta zdravniška oskrba ali pa ta sploh ni potrebna, zdravljenje pa traja največ štiri tedne. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

4. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s telesnimi bolečinami vztraja, da je tožnik utrpel poškodbe in prestal nevšečnosti, ki so primerljive z lahkimi primeri po Pravilniku. Tožnik je utrpel tri vbodne rane in manjšo vrezno rano na desnem palcu, kar so vse poškodbe, ki jih po intenzivnosti in trajanju zdravljenja lahko primerjamo z značilnimi poškodbami za kategorijo lahkih primerov – gre namreč za več ran mehkih delov z razmikom, ki jih je bilo treba umetno združevati (šivati). Navedenih poškodb ni mogoče uvrstiti med srednje hude primere zgolj zato, ker je prišlo do hospitalizacije. Tudi sicer drugačna opredelitev tožnikovega primera ne bi vplivala na višino odškodnine, pri določitvi katere se je toženka seznanila tudi z drugimi podobnimi primeri iz prakse. Glede duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva – osebnosti se toženka sklicuje na sodno prakso ter pojasnjuje, da pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin sicer ne izključuje odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod (npr. zaradi posega v čast in ugled, daljšega odvzema prostosti, posebnih telesnih bolečin ali strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti), vendar pa zgolj, če so se te oblike škode pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja. Ker se po oceni toženke v konkretnem primeru niso pojavile v takšni obliki, je toženka tožnikovo zahtevo po priznanju navedene odškodnine zavrnila.

5. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 552/2021 z dne 7. 3. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka delno ugodila zahtevi tožnika za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja in mu priznala odškodnino v znesku 400,00 EUR, v preostalem delu je tožnikovo zahtevo zavrnila. V zadevi je nesporno, da so izpolnjeni formalni in relevantni materialni pogoji za tožnikovo upravičenje do odškodnine, kot jih določata 5. in 6. člen ZOZKD. Sporni pa so toženkina materialnopravna opredelitev konkretnega primera z vidika odškodnine za telesne bolečine, zavrnitev zahtevka za priznanje odškodnine za kršitev dostojanstva ter višina priznane odškodnine.

8. Pravno podlago odločanja v zadevi predstavlja ZOZKD. Ta v 9. členu med drugim določa, da se odškodnina za telesne bolečine po tem zakonu glede na okoliščine primera, stopnjo bolečine zaradi poškodbe ali okvare zdravja, trajanja bolečin in v skladu z načelom pravične denarne odškodnine določi po naslednjih stopnjah: lažji primeri od 50 do 500 evrov, srednje hudi primeri od 100 do 1.000 evrov, hudi primeri od 250 do 2.500 evrov, zelo hudi primeri od 500 do 5.000 evrov, izjemno hudi primeri od 1.000 do 10.000 evrov (drugi odstavek). Značilne poškodbe za posamezne stopnje primerov iz prejšnjega odstavka določi minister, pristojen za zdravje, v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje (tretji odstavek). V 1o. členu ZOZKD določa, da se za duševne bolečine glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter vrsto poškodb v skladu z načelom pravične denarne odškodnine določi odškodnina po naslednjih stopnjah: za zmanjšanje življenjske aktivnosti do 7.500 evrov, za okrnitev svobode do 5.000 evrov, za skaženost do 3.000 evrov, za kršitev dostojanstva (osebnosti) do 1.500 evrov, za okrnitev drugih osebnostnih pravic do 2.500 evrov (prvi odstavek).

9. Pravilnik, sprejet na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZOZKD, v 2. členu določa, da se poškodbe glede na okoliščine primera, stopnjo bolečine zaradi poškodbe ali okvare zdravja in trajanje bolečin razvrstijo v naslednje kategorije: lahki primeri, srednje hudi primeri, hudi primeri, zelo hudi primeri ter izjemno hudi primeri. V 3. členu Pravilnik določa značilne poškodbe po posameznih kategorijah, pri čemer za kategorijo lahki primeri kot takšne poškodbe navaja: rane mehkih delov z razmikom, ki jih je treba umetno združevati (šivati), enostavni zlomi brez premika (na primer zlom koželjnice, nosnega korena, rebra), enostavni izpahi in izvini sklepov, enostavne rupture bobniča, pretres možganov z zelo kratko nezavestjo, izguba enega do dveh zob, izguba enega členka na prstu. Pravilnik ob tem določa tudi: „Za te poškodbe je značilno, da je zanje potrebna le ambulantna zdravniška oskrba ali pa ta sploh ni potrebna, zdravljenje pa traja največ štiri tedne, tudi v primeru stacionarne oskrbe.“ Za kategorijo srednje hudi primeri Pravilnik kot značilne poškodbe navaja: srednje težki zlomi brez komplikacij (tudi zlom čeljusti in celo zlom lobanjskega svoda), prelom več reber, težji izpahi s pretrganjem vezi in trajnejšimi posledicami, pretres možganov z daljšo nezavestjo, dobro pozdravljene poškodbe trebuha (tudi izguba vranice), poškodba oči brez trajnih posledic, izguba enega prsta, izguba treh do petih zob.

10. V predmetni zadevi je nesporno, da je tožnikovo zdravljenje (kot posledica obravnavanega dogodka) med drugim obsegalo dva dni hospitalizacije. Iz izpodbijane odločbe obenem izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 23. 5. 2020 do 10. 7. 2020, tj. skupno sedem tednov (tožnik v tožbi sicer navaja, da je zdravljenje trajalo celo do 30. 7. 2020).

11. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja po presoji sodišča izhaja, da tožnikovega primera v skladu s Pravilnikom ni mogoče opredeliti kot lahek primer, kot ga je v izpodbijani odločbi opredelila toženka. Kot jasno in nedvoumno izhaja iz citiranih določb Pravilnika, je osnovna značilnost vseh lahkih primerov namreč, da je zanje potrebna le ambulantna zdravniška oskrba ali pa ta sploh ni potrebna, zdravljenje pa traja največ štiri tedne, tudi v primeru stacionarne oskrbe. V konkretnem primeru je nesporno, da tožnik v posledici kaznivega dejanja ni potreboval zgolj ambulantne zdravniške oskrbe, pač pa tudi dva dni hospitalizacije (ki že zaradi narave, vsebine in intenzivnosti obravnave po presoji sodišča ni primerljiva zgolj z ambulantno oskrbo, kot to pavšalno zatrjuje toženka v odgovoru na tožbo), iz izpodbijane odločbe pa hkrati izhaja, da je tožnikovo zdravljenje (že glede na čas v bolniškem staležu) očitno trajalo več kot štiri tedne (tožnik je bil v bolniškem staležu skupno sedem tednov, sam zatrjuje, da je zdravljenje trajalo še dlje), zaradi česar njegovega primera v skladu s Pravilnikom ni mogoče opredeliti kot lahkega.

12. Na navedeno po presoji sodišča ne more v ničemer vplivati stališče toženke, da je šlo pri tožnikovih poškodbah za „rane mehkih delov z razmikom, ki jih je bilo treba umetno združevati (šivati)“, kar predstavlja eno izmed značilnih poškodb lahkega primera, kot so opredeljene v Pravilniku. Čeprav je predpisodajalec v Pravilniku določil značilne poškodbe lahkih primerov, namreč ni mogoče spregledati, da je ob tem (očitno zaradi ocene, da je resnost posameznega primera odvisna ne zgolj od vrste poškodbe, pač pa tudi od drugih okoliščin v smislu 2. člena Pravilnika) določil tudi osnovne značilnosti poteka zdravljenja, ki morajo biti izpolnjene, da gre v nekem primeru za lahek primer. Takšna ureditev je tudi razumljiva, saj bi bilo po presoji sodišča povsem nelogično, če bi se kot lahek primer opredelil npr. primer, pri katerem bi prišlo do večjega števila ran mehkih delov, ki bi lahko terjale večmesečno (tudi bolnišnično) zdravljenje (ne bi pa pripeljale do težkih trajnih posledic), po drugi strani pa bi bili kot hujši opredeljeni drugi primeri, pri katerih bi bilo lahko zdravljenje bistveno krajše in bi npr. potekalo zgolj ambulantno (npr. kakršnakoli poškodba oči brez trajnih posledic, ki je opredeljena kot srednje hud primer). Ker je zdravljenje v konkretnem primeru potekalo bistveno drugače, kot pa je to v skladu s pravilnikom značilno za lahke primere, tožnikovega primera kot lahkega ni mogoče opredeliti.

13. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka s tem, ko je konkretni primer v skladu s Pravilnikom opredelila za lahek primer, nepravilno uporabila materialno pravo. Tega toženka ne more sanirati s (tudi sicer povsem pavšalnim) stališčem, izraženim v odgovoru na tožbo, da drugačna kvalifikacija tožnikovega primera ne bi vplivala na višino priznane odškodnine za telesne bolečine. Toženka z odgovorom na tožbo namreč ne more dopolnjevati ali spreminjati obrazložitve izpodbijane odločbe, višino priznane odškodnine pa je tudi sicer mogoče preizkusiti šele, ko je za njeno določitev uporabljena pravilna materialnopravna podlaga.

14. Tožnik je v okviru zahtevka med drugim (obrazloženo) uveljavljal tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je bila v konkretnem primeru v določeni meri kršena telesna in duševna celovitost, vendar pa je za poseg v telo tožnika že določila odškodnino za telesne bolečine, pri duševnih bolečinah pa je določila odškodnino iz naslova skaženosti. V navedenih kategorijah odškodnine je že zajeta tudi odškodnina zaradi kršitve dostojanstva (osebnosti).

15. Iz 9. in 10. člena ZOZKD jasno izhaja, da je odškodnino za duševne bolečine treba razlikovati od odškodnine za telesne bolečine, odškodnino za kršitev dostojanstva (osebnosti) pa od ostalih oblik odškodnine za duševne bolečine. Stališče toženke, da je odškodnina za kršitev dostojanstva (osebnosti) v konkretnem primeru že zajeta v odškodnini za telesne bolečine oz. odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, je tako že samo po sebi materialnopravno zmotno. Navedeno v odgovoru na tožbo vsaj posredno priznava tudi toženka, ki navaja, da pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ne izključuje odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod. Vendar pa toženka ob obširnem sklicevanju na sodno prakso hkrati dodaja, da se v konkretnem primeru te oblike škode niso pojavile v posebej izraziti obliki, kaj je predpostavka za njihovo priznanje, okoliščine in dejstva konkretnega primera pa tako ne utemeljujejo priznanja te oblike odškodnine. Sodišče vezano na navedeno ponavlja, da toženka z odgovorom na tožbo ne more dopolnjevati ali spreminjati obrazložitve izpodbijane odločbe, predstavljenih argumentov toženke (ki so v izpodbijani odločbi umanjkali) pa pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tako ni mogoče upoštevati.

16. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka s tem, ko je tožnikov primer opredelila kot lahek primer po Pravilniku, njegovo zahtevo po odškodnini za kršitev dostojanstva (osebnosti) pa zavrnila s stališčem, da je ta že vključena v druge oblike škode (za telesne bolečine in skaženost), nepravilno uporabila materialno pravo (9. in 10. člen ZOZKD ter 3. člen Pravilnika). S tem povezani tožbeni očitki so utemeljeni.

17. Ker že ugotovitev o navedenih kršitvah narekuje odpravo izpodbijane odločbe, sodišče preostalih tožbenih očitkov ni vsebinsko obravnavalo.

18. Tožnik je sodišču predlagal, da samo reši zadevo - predlagal je torej odločanje v sporu polne jurisdikcije. Za odločitev v sporu polne jurisdikcije po presoji sodišča niso izpolnjeni zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta, v njem pa je treba upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.1 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi samo odloča le, kadar tako določa zakon ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. in 65. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije niti pravica, ki jo uveljavlja tožnik, tega ne terja.

19. Iz predstavljenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

22. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

23. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61.