Jedro

Tudi v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvena ustanova odgovarja le takrat, če se tveganje, ki bi moralo biti zajeto v pojasnilu, tudi dejansko uresniči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 25.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila. Tožeči stranki je posledično naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 36,66 EUR s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi sodbe, ki se nanaša na pojasnilno dolžnost, niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in si med seboj nasprotujejo. Sodišče je tako v obrazložitvi navedlo, da sta bila priča dr. J. in tožnik v kontaktu, kar sicer ni sporno, sporno pa je, da je sodišče na podlagi tega zaključilo, da ni razloga, da navedeni priči ne bi verjelo, da je tožniku obrazložila tudi morebitne zaplete operativnega posega v smislu nevroloških izpadov, ki se lahko zgodijo pri takšni operaciji. Sodišče na tej podlagi neutemeljeno zaključuje, da je bil tožnik seznanjen z zapleti. Dr. J. je tožnika opozoril na različne posledice v smislu nevroloških izpadov, pri tem pa se ni spomnil, ali mu je omenjal možnost za izgubo vida. Tožnik je na zaslišanju povedal, da se z njim zdravnik nikoli ni pogovarjal o tem, kakšne so lahko posledice operacije, je pa vanjo privolil, ker mu je bilo predstavljeno, da je nujno potrebna. Tožnik je tudi izrecno izjavil, da na operacijo ne bi pristal, če bi vedel, da bo postal slep na eno oko. Tožnik je na zaslišanju tudi izrecno izjavil, da kakšnega drugega soglasja, razen pisnega soglasja za splošno anestezijo z dne 8. 9. 2008 ni podpisal. Tudi sicer tožniku ni nihče omenil, da lahko v posledici operativnega posega izgubi vid na eno ali na obe očesi. Tega tožena stranka in stranski udeleženec tudi nista zatrjevala. Domnevno podpisano soglasje za operativen poseg se je izgubilo, kar pomeni, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče na podlagi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka zmotno zaključuje, da že samo dejstvo, da je tožnik imel mobilno številko dr. J. in naj bi z njim kontaktiral po telefonu, zadostuje, da je bil seznanjen z zapleti. Tožena stranka oziroma stranski udeleženec nista predložila soglasja za operativen poseg, ki ga tožnik ne bi podal, v kolikor bi bil seznanjen z vsemi možnimi zapleti. Dokazno breme je na strani tožene stranke. Pojasnilna dolžnost ni bila izvedena, oziroma ni bila izvedena v takšnem obsegu kot bi jo bil stranski udeleženec dolžan izvesti. Zato so podani pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke in stranskega udeleženca. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na vloženo pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev določb postopka po 14. točki ni bila storjena. Sodbo sodišča prve stopnje ima v pogledu pojasnilne dolžnosti zadostne razloge odločilnih dejstvih. Ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Preizkus izpodbijanja odločitve je zato mogoč.

6. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnik tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s kritiko dokazne ocene izpovedbe tožnika ter zaslišane priče dr. J. v delih, ko sta izpovedovala o izvedbi pojasnilne dolžnosti. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve.

7. Medicinski delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje zdravstvenega stanja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (tako imenovana strokovna napaka), ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti) (1).

8. V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala oboje - tako strokovno napako, kot tudi neizpolnitev oziroma nezadostno izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je medicinsko osebje pri operativnem posegu, ki je bil izveden 9. 9. 2008, ravnalo protipravno, oziroma, da je do škode (izguba vida na desnem očesu) prišlo zaradi strokovno nepravilnega ravnanja medicinskega osebja, s pritožbo ni izpodbijan. Pritožnik v pritožbi oporeka le še ugotovitvi, da je podpisal soglasje za operacijo (vsaj tako je pritožbo mogoče razumeti) in trditvi, da je bila kršena pojasnilna dolžnost. 9. Po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovitev, da je pritožnik z operacijo soglašal in podpisal pisno soglasje, pravilna. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, je tožnik to v tožbi izrecno priznal in so njegove kasnejše drugačne trditve s tem v nasprotju. Res je sicer, da tožena stranka pisnega soglasja ni predložila, saj trdi, da se je izgubilo, vendar pa je iz listine „Kontrolni list priprave bolnika na operativni poseg“ z dne 9. 9. 2008 razvidno, da je tožnik 8. 9. 2008 podpisal soglasje za operativni poseg. Na enak način je vpisano tudi soglasje za anestezijo, za katerega ni sporno, da je bil res podpisan in se listina o tem nahaja v spisu. Pritožbeno sodišče zato nima razloga, da bi dvomilo, da tudi zaznamek o danem soglasju za operacijo odraža resnično dejansko stanje.

10. V primerih poslabšanja pacientovega zdravstvenega stanja ob posegu, ki je sicer izveden v skladu s pravili stroke, je lahko odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove kljub sicer formalno podpisanemu soglasju podana, če je bilo takšno soglasje dano, ne da bi bil bolnik predhodno informiran (ali je bil informiran pomanjkljivo) o vrsti in teži posega, kot tudi možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja. Poučen mora biti o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočijo, da spozna pomen svoje privolitve, da ima dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju in da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Vendar pa pojasnilna dolžnost ni tako široka, da bi bil zdravnik dolžan bolnika opozoriti prav na vsa tveganja. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora zdravnik pacientu v poglavitnih obrisih in na ustrezen način prikazati stanje, ga seznaniti s prognozo in ga opozoriti na običajno, redno tveganje (tisto, ki je tipično, lastno samemu posegu in tisto, ki je statistično pogostejše). V konkretnem primeru pritožnik tega, da bi bila izguba vida tipična posledica opravljenega posega ali pa posledica, ki je statistično pogostejša, niti ni trdil, ne izhaja pa niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Očitek, da bi moralo biti tudi to tveganje vključeno v pojasnilo, je že iz tega razloga neutemeljen.

11. Je pa potrebno opozoriti še na to, da tudi ob predpostavki, da bi šlo za tveganje, ki bi moralo biti zajeto s pojasnilom, to samo po sebi še ne zadošča za odškodninsko odgovornost zdravstvene ustanove. Slednja namreč tudi v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti odgovarja le takrat, če se tveganje, ki bi moralo biti zajeto v pojasnilu, tudi dejansko uresniči. 12. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, ki s pritožbo niso izpodbijane (da je izguba vida lahko posledica predhodne možganske kapi v letu 2007 ali tumorja, ki je bil v letu 2008 odstranjen in da bi do tega prišlo tudi, če operacija ne bi bila izvedena) zaključilo, da izguba vida na desnem očesu ni v vzročni zvezi z operativnim posegom. Pritožbeni očitek, da tožniku zdravnik ni pojasnil, da pri operaciji lahko pride do izgube vida, bi bil, glede na zgoraj pojasnjeno, lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je zaradi operacije (in ne iz drugih vzrokov) do tega tudi dejansko prišlo. Takšne ugotovitve pa v sodbi sodišče prve stopnje ni najti.

13. Vprašanje, ali je bil tožnik v okviru pojasnila pred operacijo seznanjen tudi z možnostjo izgube vida, zato za odločitev ni relevantno. Pritožbeno sodišče se posledično do pritožbenih očitkov, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini pojasnila, ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je, saj ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je že zajeta v zavrnitvi pritožbe (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2009.