Jedro

Glede na 19. člen ZJC-B izhaja, da se določbe tega člena, kot prehodna ureditev posebnega in enostavnejšega postopka razlastitve, lahko uporabi le v primerih, če je ob uveljavitvi ZJC-B javna cesta potekala po zemljišču v zasebni lasti. Šteje se, da je javna korist ugotovljena, če po zasebnem zemljišču poteka javni cestni promet v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost na njih – tretji odstavek 19. člena ZJC-B. Podlaga za uporabo postopka razlastitve po tej določbi je ugotovitev, da je ob uveljavitvi tega zakona obstajal odlok o kategorizaciji v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC oziroma 39. členom Zces-1. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.

Prvostopenjski organ je kršil materialni zakon, ko je na podlagi Odloka o kategorizaciji cest v Občini Kočevje iz leta 2009, ugotovil javno korist na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ter postopek razlastitve vodil po določbi 19. člena ZJC-B, saj sporni Odlok ob uveljavitvi tega zakona še ni obstajal. Glede na določbo tretjega odstavka 19. člena ZJC-B pomeni ugotovitev javne koristi po tej določbi zgolj ugotovitev abstraktne javne koristi. Že v prvi fazi postopka razlastitve je treba, torej že ob uvedbi postopka razlastitve, ugotoviti ali obstaja tudi konkretna javna korist.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločbi Upravne enote Kočevje, št. 478-1/2013/2 z dne 30. 1. 2013 in Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35020-4/2013/2 z dne 24. 5. 2013 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da je parc. št. 877/7 k.o. ..., lastnika A. d.d., predmet razlastitve na zahtevo Občine B.; v 2. točki izreka, da bo po pravnomočnosti te odločbe uvedba razlastitvenega postopka zaznamovana v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti; v 3. točki, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami, ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja. V obrazložitvi je navedel, da je Občina B. dne 21. 1. 2013 vložila zahtevo za razlastitev parcele 877/7 ..., po kateri poteka obstoječa javna cesta. Zahtevi je priložila dokazilo o ponudbi za odkup parcele in končno poročilo o ocenjeni vrednosti. Ugotavlja, da je skladno z določbo 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B) javna korist za razlastitev nepremičnin izkazana, saj skladno z Odlokom o kategorizaciji cest v Občini Kočevje (Uradni list RS, št. 52/2009) po nepremičnini poteka lokalna krajevna cesta. Vlagatelj je zahtevi za razlastitev priložil vse sestavine, ki jih zahteva četrti odstavek 19. člena ZJC-B, zato je odločba utemeljena.

2. Drugostopni organ je prvostopno odločbo v 1. točki izreka odpravil in nadomestil z izrekom, ki se glasi: „V korist razlastitvene upravičenke Občine B., se na podlagi ugotovljene javne koristi uvede razlastitveni postopek za nepremičnino ID znak: 1577-877/7-0, parc. št. 877/7 k.o. ..., katere lastnica je gospodarska družba A. d.d.“. V 2. točki izreka pa je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je pritožba delno utemeljena glede nejasnosti izreka v 1. točki, zato je ta del izreka izpodbijane odločbe odpravil in ga nadomestil z novim. V preostalem pa soglaša z odločitvijo prvostopnega organa in razlogi.

3. Tožeča stranka izpodbija odločbi organov zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Postopek razlastitve mora biti skladen z zakonom in Ustavo, Ustavno sodišče pa je že v številnih zadevah sprejelo stališče, da so odloki o kategorizacijah v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom pred tem ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča oziroma ga ni razlastila. Gre za obstoječe javne ceste, ki potekajo po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa drugi odstavek 39. člena ZCest-1 oziroma kot je določal prvi odstavek 3. člena ZJC. Prehodna ureditev iz 19. člena ZJC-B je predvidela, da se lahko lastninska pravica na teh nepremičninah odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve. V tem členu je urejen poseben postopek razlastitve, ne pa avtomatiziran postopek razlastitve, saj ZJC-B ne razveljavlja določil ZUreP-1, ki urejajo splošne pogoje razlastitve. Javna cesta, ki poteka tudi po parceli 877/7, je bila nezakonito in neustavno kategorizirana z odlokom, ki ga je sprejel občinski svet dne 20. 5. 2009, in ki velja od 23. 7. 2009. Občinski svet je kategoriziral cesto, ki poteka po parceli 877/7, ne da bi občina prej pridobila lastninsko pravico na parceli. Odlok je v nasprotju s 33. in 69. členom Ustave ter prvim odstavkom 3. člena ZJC oziroma drugim odstavkom 39. člena ZCest-1, ki oba določata, da so državne ceste v lasti RS oziroma občinske v lasti občin. Zato v tem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka razlastitve, ter ga je treba ustaviti. Poleg tega pa sta oba organa napačno tolmačila ZJC in ZUreP-1 v zvezi z obstojem sorazmernosti pri posegih v lastninsko pravico. Njuno sklepanje, da je zaradi obstoja javne ceste na parceli izpolnjen pogoj po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B, torej da je javna korist ugotovljena, ne pomeni, da so s tem avtomatično podani pogoji za razlastitev, saj določila ZJC-B ne morejo razveljaviti določb ZUreP-1, ki se nanašajo na razlastitev, v kolikor ZJC-B izrecno ne določa drugače. V zadevi je tako treba upoštevati tudi 92. člen ZUreP-1, kjer je določeno, da mora biti poseg v lastninsko pravico sorazmeren. Sorazmernost pa mora biti ugotovljena ne le „in abstracto“ temveč „in concreto“. Podana pa je tudi kršitev določb postopka, saj je prvostopna obrazložitev pomanjkljiva, iz nje ne izhaja, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov je upravna enota ugotavljala dejstva in okoliščine pomembne za odločitev. Že v pritožbi je tožeča stranka navedla, da prvostopna odločba ne vsebuje presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico, dejstev kako je prišlo do nezakonite in neustavne kategorizacije javne ceste. Ugotovitev drugostopenjske odločbe, da je obrazložitev pomanjkljiva, vendar ne bistveno, ni prepričljiva. Predlaga, da sodišče v skladu z določbami 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloči v sporu polne jurisdikcije ter prvostopno odločbo in drugostopno odločbo odpravi, ter postopek razlastitve ustavi oziroma podrejeno, da odpravi obe odločbi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v tem postopku Občina B. je na tožbo odgovorila in navedla, da odlok sam po sebi ni predpis, ki bi predstavljal pravno podlago za odločanje o razlastitvi, temveč dokazuje, da je parcela 877/7 nepremičnina, po kateri poteka obstoječa kategorizirana javna cesta. Navaja pa še, da je bila cesta, ki poteka po parceli 877/7 kategorizirana že z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Kočevje (Uradni list RS, št. 77/78, 90/99). Ni dvoma, da je ob uveljavitvi ZJC-B dne 19. 10. 2005 po nepremičnini že potekala obstoječa javna cesta, stanje pa se do vložitve zahteve za razlastitev ni spremenilo. V zvezi z navedbami o pomanjkljivi obrazložitvi glede sorazmernosti pa poudarja, da ZUreP-1 določa, da postopek razlastitve poteka v dveh fazah. Z izdajo odločbe o uvedbi postopka razlastitve je potrebno ugotoviti ali obstaja javna korist, obstoj preostalih pogojev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 pa se ugotavlja v ugotovitvenem postopku, ki pa še ni bil izveden. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Kot izhaja iz prvostopne odločbe (ter drugostopne odločbe, ki je odpravila 1. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestila z novim izrekom) je prvostopni organ uvedel razlastitveni postopek za nepremičnino parc. št. 877/7, na podlagi zahteve za razlastitev, ki jo je vložila Občina B. in jo utemeljevala na podlagi določil ZUreP-1 ter 19. člena ZJC-B. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, postopku pa pritrjuje tudi drugostopni organ, da je upravni organ vodil postopek razlastitve kot poseben postopek razlastitve, ki ga določa 19. člena ZJC-B. 8. V zvezi z dejanskim stanjem, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, je ugotoviti, da je upravni organ ugotovil javno korist na podlagi Odloka o kategorizaciji cest v Občini Kočevje (Uradni list RS, št. 52/2009). Na ta odlok se je skliceval tudi razlastitveni upravičenec v svoji zahtevi za razlastitev. Vendar pa glede na 19. člen ZJC-B, ki je še vedno veljavno pravo glede na drugi odstavek 123. člena ZCes-1, izhaja, da se določbe tega člena, kot prehodna ureditev posebnega in enostavnejšega postopka razlastitve, lahko uporabi le v primerih, če je ob uveljavitvi ZJC-B javna cesta potekala po zemljišču v zasebni lasti. Bistvo poenostavitve po tej določbi je, da se šteje javna korist za ugotovljeno, če po zasebnem zemljišču poteka javni cestni promet v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost na njih – tretji odstavek 19. člena ZJC-B. Podlaga za uporabo postopka razlastitve po tej določbi je ugotovitev, da je ob uveljavitvi tega zakona obstajal odlok o kategorizaciji v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC oziroma 39. členom ZCes-1. 9. Posebni razlastitveni postopek iz 19. člena ZJC-B omogoča odpravo neskladja z Ustavo zaradi neurejenega lastništva v primerih, ko so bila zemljišča v zasebni lasti že uporabljena za izgradnjo javnih cest in na njih že poteka javni cestni promet, opustitev kategorizacije pa bi kot nezakonita lahko povzročila škodo uporabnikom javne ceste. Že v predlogu k ZJC-B je bilo navedeno, da naj bi bila ureditev enostavnejšega postopka razlastitve skladna s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, da kategorizacija nima neposrednih razlastitvenih učinkov, oziroma da ne more nadomestiti postopka, ki ga za razlastitev določa zakon. Vendar pa določba 19. člena ZJC-B ne more biti podlaga za vse postopke razlastitve, ko občina tudi po uveljavitvi tega zakona – po letu 2005, še sprejema neustavne odloke o kategorizacijah. Iz odločb Ustavnega sodišča (odločba Ustavnega sodišča U-I-289/2012 z dne 24. 1. 2013) izhaja, da če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. Upravni organ je torej kršil materialni zakon, ko je na podlagi Odloka iz leta 2009, ugotovil javno korist na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ter postopek razlastitve vodil po določbi 19. člena ZJC-B, saj sporni Odlok ob uveljavitvi tega zakona še ni obstajal. 10. Sodišče v obravnavani zadevi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da skladno z določbami 65. člena ZUS-1 odloči v sporu polne jurisdikcije ter postopek razlastitve ustavi. Stranka z interesom v tem postopku Občina B. v odgovoru na tožbo navaja, da je bila cesta, ki poteka po parceli št. 877/7, kategorizirana že z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Kočevje (Uradni list RS, št. 77/78, 90/99). Kolikor je temu tako, je 19. člen ZJC-B lahko pravna podlaga za vodenje posebnega postopka razlastitve. Vprašanje obstoja odloka o kategorizaciji je torej del dejanskega stanja, ki ga mora organ za vodenje posebnega postopka razlastitve po 19. členu ZJC-B ugotoviti. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ zato uvodoma ugotoviti obstoj v odgovoru na tožbo omenjenega odloka (oziroma ali je ta kategoriziral tudi cesto, ki poteka po sporni parceli), ki pomeni dejanski pogoj za vodenje postopka po ZJC-B. 11. Sodišče pa poudarja še, da glede na določbo tretjega odstavka 19. člena ZJC-B, pomeni ugotovitev javne koristi po tej določbi zgolj ugotovitev abstraktne javne koristi. Upravno sodišče pa se je v svoji praksi postavilo na stališče, da je treba že v prvi fazi postopka razlastitve, torej že ob uvedbi postopka razlastitve ugotoviti ali obstaja tudi konkretna javna korist. Tudi v tem delu je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno.

12. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

13. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07, 107/13). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

14. Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena ZPP (za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervinientu povrniti stroške postopka. Ugotoviti je, da je Občina B. predlagala zavrnitev tožbe, torej je bil njen interes na strani tožene stranke, in ker v obravnavanem postopku ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka ni upravičena.

15. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.