Jedro

Tožena stranka se je opredelila do razloga verskega preganjanja, ki sta ga navedla tožnika kot razlog za zapustitev izvorne države, kot tudi do vseh okoliščin, ki sta jih navedla v zvezi s tem razlogom. Tožnika v tožbi ne izpodbijata ugotovitve tožene stranke, da jima v matični državi ni grozilo preganjanje zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka se je opredelila do navedbe tožnika, da od leta 1999 dalje ni imel težav, takrat pa so uničili hišo in ga pretepli Srbi zato, ker je Albanec, in sicer je navedla, da četudi so ti dogodki resnični, gre za preganjanje v preteklosti. V tožbi tožnika ne navajata nobenih okoliščin, dejstev, podatkov ali razlogov, s katerimi bi podrobneje pojasnila, zakaj sta zapustila matično državo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da iz obeh prošenj očitno izhaja, da tožnikoma v njuni izvorni državi ne grozi preganjanje, kot tudi, da sta prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je zato pravilno odločila v pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Oba tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji obeh tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni in hkrati določila rok tri dni, v katerem morata zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočno končanem azilnem postopku. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da sta skupaj z mamo 13. 6. 2004 na podlagi vizuma zaradi zasebnega obiska vstopila v Republiko Slovenijo. Na Občini A sta izvedela, da jim vize ne bodo podaljšali, zato sta na pobudo bratov podala prošnjo za azil, ker se na Kosovo ne moreta vrniti. Z materjo sta živela v občini B v hlevu, ki je last bratranca, in sta v njem imela preurejeno eno sobo. Leta 2000 sta prejela odločbo o ukinitvi socialne pomoči, preživljala pa sta se tako, da je tožnik delal, bratje, ki živijo v Sloveniji, pa so jima pošiljali denar. Kosovo sta zapustila zaradi političnega in verskega preganjanja in ker nista bila več varna. V letu 1999 so Srbi uničili hišo in srbski policisti so tožnika pretepli zato, ker je Albanec. Zaradi travm in maltretiranja, ki ga je tožnik doživel s strani Srbov, se boji živeti na Kosovu. Od leta 1999 ni imel nobenih težav zaradi političnega prepričanja, pač pa zaradi verske pripadnosti. Z materjo sta namreč pripadnika albanskih katoličanov, ki pa so na Kosovu v manjšini. Boji se, da bi bil napaden s strani muslimanov in zato na Kosovu ne vidi nobene perspektive. Aprila leta 2004 se je vračal tožnik od maše, sosed ga je srečal na ulici in ga začel nadlegovati. Hotel naj bi ga celo ubiti samo zato, ker je tožnik katolik, vendar mu kasneje po tem dogodku ta sosed ni več grozil. Tožnica pa je povedala, da je Kosovo zapustila zato, ker nima kje živeti. Ko je šla na občino prosit za pomoč, so ji rekli, da ima imetje in sinove v Sloveniji in da naj gre živeti k njim. Sama fizično ni bila napadena, vendar pa se je po koncu vojne vsako noč slišalo streljanje avtomatskih pušk v bližini hiše. S sinom cele noči nista spala, ker sta se bala, da ju bo kdo ubil. Preživljala sta se s pomočjo denarja, ki sta ga dobila od sinov oziroma bratov v Sloveniji, pomagal pa je tudi tožničin brat AA, ki živi v občini C, v vasi D. Prav tako se je počutila ogroženo, ker je katoliške veroizpovedi in Albanci to veroizpoved povezujejo s pravoslavno in zato mislijo, da katoličani sodelujejo s Srbi. Srbom pa ni všeč, da katoličani govorijo albansko. Katoličani na Kosovu nimajo pravice, da bi šli k maši, saj so ves čas šikanirani. Tožena stranka je ugotovila, da sta oba tožnika vstopila v državo na legalen način na podlagi vizuma, ki je bil izdan iz razloga zasebnega obiska z veljavnostjo od 5. 6. 2004 do 5. 7. 2004. Iz uradnih evidenc pa tudi izhaja, da je tožnica prišla v Slovenijo že leta 1999, takrat ji je Upravna enota A priznala začasno zatočišče, ki je veljalo od 13. 5. 1999 do 22. 12. 1999 in je bila tako tožnica v času konfliktov na Kosovu v Republiki Sloveniji. Tožnik pa je bil v Republiki Sloveniji že leta 2000 in je 21. 4. 2000 podal vlogo za azil, ki pa je bila 7. 8. 2000 zavržena s sklepom. Oba tožnika sta se iz Republike Slovenije vrnila v svojo matično državo, sedaj pa sta ponovno prišla v Republiko Slovenijo na obisk k svojim sorodnikom. Prošnji za azil nista podala takoj po poteku veljavnosti vizuma, ampak šele več kot en mesec po tem. Tožena stranka meni, da v primeru, da bi bila tožnika v matični državi dejansko ogrožena, bi za azil zaprosila takoj po poteku veljavnosti vizuma in ne šele po enem mesecu in pol oziroma po tem, ko sta izvedela, da jima upravna enota ne bo podaljšala vizuma. Ker sta oba tožnika navedla, da naj bi bila v matični državi ogrožena zaradi verske pripadnosti, ker sta katoliška Albanca, je tožena stranka preverila položaj katoliških Albancev na Kosovu tako, da je preučila poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE, junij 2004) za občino B. Tožena stranka na podlagi tega poročila ugotavlja, da so trditve obeh tožnikov glede verskega preganjanja neutemeljene, ker albanski katoličani v občini B niso preganjani. Poročilo posebej izpostavlja, da v občini poleg muslimanske veroizpovedi, ki je večinska, delujejo tudi še druge veroizpovedi in med njimi tudi katoliška, še posebej v vasi E, od koder prihajata tudi tožnika. Katoliški Albanci imajo svoje objekte, njihov vodja pa je dobro poznan duhovnik BB. Tožnik omenja grožnje soseda, ki pa so se zgodile samo enkrat, in četudi so resnične, gre za enkraten dogodek in ne za ponavljajoče dejanje, ki bi kazalo na preganjanje. Tožnik omenja tudi politične razloge za zapustitev matične države, vendar teh razlogov ne konkretizira, povedal je, da od leta 1999 na Kosovu zaradi teh razlogov ni imel težav. V vezi s travmami in maltretiranjem pa tožena stranka meni, da četudi so resnične, gre za preganjanje v preteklosti. Tožnik je izpostavil leto 1999 in če bi bilo tožnikovo življenje v matični državi dejansko ogroženo, potem se ne bi vrnil na Kosovo in bi mu bila že leta 2000 priznana zaščita v Republiki Sloveniji. V zvezi z ogroženostjo s strani Srbov pa tožena stranka navaja, da ne more biti s strani Srbov preganjan v smislu Ženevske konvencije in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj so Srbi v manjšini, tožnik kot tudi njegova mati pa sta po narodnosti Albanca in s tem pripadnika večinskega prebivalstva. Tožena stranka zaključuje, da v matični državi oba tožnika nista bila preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in iz teh razlogov tudi ne bi bila v primeru vrnitve na Kosovo. Tožena stranka tudi meni, da je v prošnjah tožnikov nakazan tudi ekonomski razlog za zapustitev matične države, ker sta na Kosovu zelo težko živela. Tožnica je povedala, da je zapustila Kosovo, ker ni imela kje živeti, leta 2000 pa sta prejela odločbo o ukinitvi socialne pomoči in denar, ki so ga pošiljali tožničini sinovi, je bil njun glavni vir preživljanja. Tožena stranka zato zaključuje, da so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, v nadaljevanju: ZAzil), ker je iz obeh prošenj razvidno, da sta tožnika prišla izključno iz ekonomskih razlogov oziroma je očitno, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka zaključuje, da je očitno, da tožnikoma v matični državi ne grozi preganjanje, ker so trditve glede verske ogroženosti v matični državi neutemeljene. Katoliški Albanci živijo v občini B, kjer sta tožnika živela, normalno, imajo šest verskih objektov, kjer lahko prakticirajo svoje obrede, iz poročila tudi izhaja, da katoliški Albanci živijo v vasi E, kakor sta živela tožnika. Varnostna situacija v občini je stabilna, za varnost skrbi Kosovska varnostna služba ob sodelovanju pripadnikov UNMIK. Tožnik se v svoji prošnji sklicuje na preganjanje v preteklosti, ki pa nima podlage v sedanjosti. Iz prošenj obeh tožnikov izhaja, da sta zelo težko živela, da je bil njun glavni vir dohodek sinov, ki živijo v Sloveniji. Tožena stranka meni, da je eden od razlogov, zakaj se tožnika ne vrneta v matično državo ekonomske narave, ker imata v Sloveniji sorodnike, ki ju lahko preživljajo, v matični državi pa sta živela zelo slabo. Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem morata tožnika zapustiti državo.

Tožnika v tožbi navajata, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določil ZAzil, Zakona o splošnem upravnem postopku, kršeni pa so tudi Ustava RS in mednarodnopravni predpisi v tistem delu odločbe, v katerem je določeno, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku, ker gre za kršitev pravila o nevračanju. Tožena stranka je odločila v pospešenem postopku in tožnikom ni bila dana možnost, da bi lahko s svojo izpovedbo in z drugimi dokazi dokazovala utemeljenost svoje prošnje za azil. Preuranjeni so zato zaključki tožene stranke, da naj bi bilo očitno, da tožnikoma ne grozi preganjanje. Tožnikoma bi morala biti dana možnost, da lahko v okviru rednega azilnega postopka dokazujeta utemeljenost svoje prošnje. V okviru tega postopka bi lahko tožnika svojo izpovedbo in tudi z drugimi dokazi dokazovala, da se dejansko ne moreta vrniti v matično državo zaradi strahu pred preganjanjem. Ne more vzdržati ugotovitev tožene stranke, da naj bi tožnika zaprosila za azil v Republiki Sloveniji le iz razloga, da bi se izognila prisilni odstranitvi iz države, in ne morejo vzdržati tudi ugotovitve tožene stranke, da naj bi bilo sklicevanje tožnikov na verske razloge neverodostojno, ker sta prepričljivo navajala dejstva. Prav tako iz njune vloge ni mogoče sklepati na ekonomske razloge, kot to preuranjeno ugotavlja tožena stranka. Zgolj izjave obeh tožnikov, ki so bile dane ob oddaji vloge za azil, ne morejo predstavljati dovolj trdnega temelja za odločanje v pospešenem postopku. Navaja, da samo določena dejstva, ki so bila toženi stranki poznana, ne morejo narekovati sprejete odločitve. Tožnika predlagata, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek. Hkrati predlagata, da se ju oprosti plačila sodnih taks, ker sta brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pomeni, da gre za tako imenovani pospešeni postopek, ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tako imenovanem pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, če iz obeh prošenj tožnikov očitno izhaja, da sta prišla izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njenih prošenj očitno, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog, zakaj je zapustil matično državo, da na Kosovu vlada brezvladje in nesigurnost ter da od leta 1999 ni imel nobenih težav zaradi političnega prepričanja, imel je težave zaradi verske pripadnosti, ker je albanski katoličan. Aprila leta 2000 ga je sosed srečal na ulici in ga začel nadlegovati, hotel naj bi ga celo ubiti. Tožnica pa je povedala, da sama fizično ni bila napadena, vendar se je vsako noč slišalo streljanje. V matični državi naj bi bila ogrožena zato, ker je katoliške veroizpovedi. Tožnica je povedala, da sta s sinom živela v hlevu, kjer sta si preuredila eno sobo, od leta 2000 ne prejemata socialne pomoči in sta se preživljala tako, da je sin delal, sinovi, ki živijo v Sloveniji, pa so jima pošiljali denar. Tožnika v tožbi teh razlogov, zakaj sta zapustila matično državo ne izpodbijata, v zvezi s tem tudi ne navajata nobenih drugih podrobnosti oziroma okoliščin, dogodkov ali podatkov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da v matični državi obema tožnikoma ne grozi preganjanje. Tožena stranka je oprla svoj zaključek na podatke poročila, ki ga navaja in povzema v izpodbijani odločbi. Poročilo je aktualno in tožnika v tožbi podatkov, ki jih tožena stranka iz poročila povzema, ne izpodbijata, ne navajata ničesar drugega oziroma nasprotnega in tudi ne navajata nobenih drugih okoliščin v zvezi z njuno versko pripadnostjo. Sama tožnica je povedala, da je članica verske humanitarne organizacije BBB, ki jo vodi duhovnik BB, to pa izhaja tudi iz poročila, ki ga je preučila tožena stranka. Tožena stranka se je oprla na podatke, da sta tožnika živela v vasi E, občina B, in tožena stranka poudarja, da v tej vasi živijo katoliški Albanci in da je varnostna situacija stabilna. Tožena stranka poudarja, da je v občini B šest verskih objektov, kjer lahko katoličani prakticirajo svoje obrede. Tožena stranka se je opredelila do razloga verskega preganjanja, ki sta ga navedla tožnika kot razlog za zapustitev izvorne države, opredelila se je tudi do vseh okoliščin, ki sta jih tožnika navedla v zvezi s tem razlogom in po presoji sodišča je zato pravilno odločila. Tožnik je tudi povedal, da ni bil politično preganjan, tožnika pa tudi ne izpodbijata v tožbi ugotovitve tožene stranke, da obema v matični državi ni grozilo preganjanje zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka se je opredelila tudi do navedbe tožnika, da od leta 1999 ni imel težav, takrat pa so uničili hišo in ga pretepli Srbi zato, ker je Albanec. Tožena stranka se je do tega opredelila in navedla, da četudi so ti dogodki resnični, gre za preganjanje v preteklosti. Tožnik tudi v tožbi ne izpodbija zaključka tožene stranke, da je bil v letu 2000 v Sloveniji, ko je podal prošnjo za azil, ki je bila zavržena. Prav tako je bila v Sloveniji tudi tožnica, ki je prišla v Slovenijo že leta 1999 in je imela priznano začasno zatočišče do konca decembra 1999. V tožbi oba tožnika ne navajata nobenih podrobnosti, okoliščin in ne navajata nobenih dejstev, podatkov ali pa razlogov, s katerimi bi pojasnila podrobneje, zakaj sta zapustila matično državo, zato je po presoji sodišča tožena stranka odločila pravilno, ko je zaključila, da iz obeh prošenj očitno izhaja, da tožnikoma v njuni izvorni državi ne grozi preganjanje.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka tudi pravilno zaključila, da sta prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je pri tem svojem zaključku upoštevala, da sta tožnika povedala, da sta na Kosovu zelo težko živela v sobi, ki sta jo preuredila v hlevu, da jima je bila ukinjena leta 2000 socialna pomoč in da sta živela od sredstev, ki jih je pridobil tožnik in ki so jih pošiljali tožničini sinovi iz Slovenije. Tožnika v tožbi tudi ne izpodbijata nobene izmed okoliščin oziroma dejstev, ki sta jih tožnika navedla in na podlagi katerih je tožena stranka prišla do svojega zaključka, zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da sta prišla tožnika tudi iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je zato pravilno odločila v pospešenem postopku, ko je ugotavljala le okoliščine, ki so relevantne za njeno odločitev po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnika v tožbi očitata, da je tožena stranka odločila v pospešenem postopku in tako tožnikoma sploh ni bila dana možnost, da bi lahko s svojo izpovedbo in drugimi dokazi dokazovala utemeljenost svoje prošnje za azil. Določilo 2. odstavka 35. člena ZAzil namreč daje toženi stranki pooblastilo, da takoj odloči o stvari, če ugotovi razloge, ki jih zakonodajalec našteva v 1. do 3. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker 2. odstavek 35. člena ZAzil določa tako imenovani pospešeni postopek, ko tožena stranka kot pristojni organ "takoj" odloči o stvari, pomeni, da zaslišanja obeh tožnikov ni potrebno opraviti, ker je tožena stranka, tudi po presoji sodišča, pravilno ocenila vsa tista dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in o obeh prošnjah takoj odločila. V svoji obrazložitvi je tožena stranka navedla svoje razloge, zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil, do svojega zaključka pa je prišla na podlagi podatkov in navedb, ki sta jih tožnika podala v svojih prošnjah za azil, pri svoji odločitvi pa je tožena stranka upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki sta jih tožnika navedla v svojih prošnjah in je zato pravilno takoj odločila o njuni prošnji za azil. Ker je tožena stranka odločila v skrajšanem postopku, po presoji sodišča, ni kršila določila 1. odstavka 29. člena ZAzil. Tožnika v tožbi tudi navajata, da bi lahko pri zaslišanju imela možnost z dokazi dokazovati utemeljenost svojih prošenj, vendar v tožbi niti ne navajata, kaj bi želela še dokazovati in s katerimi dokazi, teh dokazov tudi ne navajata oziroma opredeljujeta in tudi ne prilagata tožbi. Tožnika tudi očitata, da je tožena stranka odločila, da sta zaprosila za azil le iz razloga, da bi se izognila prisilni odstranitvi iz države. Tudi temu tožbenemu ugovoru sodišče ne more slediti, ker tožena stranka takšnega zaključka v izpodbijani odločbi ni naredila oziroma ne očita tožnikoma, da sta zaprosila za azil iz razloga, da bi se izognila prisilni odstranitvi iz države oziroma iz razloga po 5. alineji 36. člena ZAzil. Tožnika prav tako očitata, da tožena stranka na podlagi preučenega poročila pozna samo določena dejstva. Vendar tožnika ne odrekata verodostojnosti poročilu OSCE iz junija 2004, hkrati pa tudi ne navajata, katerih dejstev nista navedla že ob sestavi prošnje za azil. Tožnika očitata tudi kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku in določil ZAzil, vendar očitanih kršitev posebej ne obrazlagata, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alineji 1. odstavka 34. člena ZAzil. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da je tožena stranka kršila Ustavo Republike Slovenije in mednarodnopravne predpise, ki urejajo pravila o nevračanju.

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ki ga tožnika v tožbi tudi ne izpodbijata in ne navajata ničesar drugačnega, ter na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis, zato je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnika predlagata oprostitev plačila sodnih taks in sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnika nimata sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njun status.