Jedro

Za ugotovitev prave vsebine volje je pri razlagi spornih določil pogodbe v skladu z 2. odstavkom 82. člena OZ potrebno ugotavljati tudi skupen namen pogodbenikov in upoštevaje splošna načela obligacijskega prava. Takšen namen sklenitve pogodbe je lahko izražen tako v nezapisanih ustno dogovorjenih pogojih ob sami sklenitvi pogodbe ali pa je takšna vsebina pogodbe rezultat dolgotrajnejšega usklajevanja med pogodbenima strankama, ki ob sklenitvi pogodbe ni bila izrecno zapisana, je bila pa s strani pogodbenih strank očitno usklajena.

Če je kupec pri uveljavljanju pravilne izpolnitve dal prodajalcu dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, je v enem in drugem primeru skladno s 471. členom OZ podana zakonska domneva, da je ob neodpravi pomanjkljivosti z iztekom dodatnega roka kupec odstopil od pogodbe. To pomeni, da za odstop od pogodbe ni potrebna posebna izjava volje kupca, saj ima tak učinek že iztek dodatnega roka za pravilno izpolnitev.

Izrek

1.Pritožba tožene stranke se zavrne v delu, v kolikor se nanaša na odločitev v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. 0001 Ig 2005/00158 z dne 7.2.2006 v 1. točki izreka v veljavi glede 7.055,66 EUR in 5 % obresti od tega zneska od 3.11.2003 dalje in se v tem delu 1. odstavek izreka izpodbijane sodbe potrdi.

2.V preostalem delu se pritožbi ugodi in se nepotrjeni del 1. odstavka izreka ter 2. in 3. odstavek izreka prvostopenjske sodbe razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ormožu, opr. št. 0001 Ig 2005/00158 z dne 7.2.2006 v veljavi v 1. točki izreka (s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 27.055,66 EUR in zamudnih obresti v višini 5 % letno od zneska 7.055,66 EUR od 3.11.2003 dalje in od zneska 20.000,00 EUR od 24.11.2003 dalje) in v 3. točki izreka (glede odmerjenih izvršilnih stroškov v višini 97.773,60 SIT - sedaj 408,00 EUR). S tem je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tožbi (1. odstavek izreka prvostopenjske sodbe). Hkrati pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka kot tožeča stranka po nasprotni tožbi uveljavljala ugotovitev, da je pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 21.5.2003 za dobavo in montažo UV oksidacijske naprave, razdrta po samem zakonu in zahtevek na povrnitev plačanega zneska 12.608,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer bi bila tožena stranka kot tožeča stranka po nasprotni tožbi dolžna toženi stranki po nasprotni tožbi vrniti UV oksidacijsko napravo (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.772,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da listine, ki jih je tožeča stranka predložila predlogu za izvršbo nimajo narave verodostojne listine. Tovrstni ugovori v pravdnem postopku, do katerega je prišlo v posledici uveljavljanega ugovora tožene stranke, ne morejo biti relevantni, saj sta pravdni stranki tekom pravdnega postopka podajali ustrezno trditveno podlago, zato se prvostopenjsko sodišče do tovrstnih ugovorov v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeljevati.

Glede uporabe prava Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim nasprotuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča glede uporabe slovenskega prava za odločitev v spornem razmerju med pravdnima strankama. Tožeča stranka je tuja pravna oseba, zato je glede vprašanja, katero pravo je potrebno upoštevati pri razmerju med pravdnima strankama, potrebno upoštevati določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP). Pritožnica v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki v okviru medsebojne pogodbe nista izbrali prava, ki naj se uporabi za pogodbo. V skladu z 20. členom ZMZPP se v takem primeru uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Zakon pa šteje, da se le v primeru, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Sodišče prve stopnje se je v svoji utemeljitvi uporabe slovenskega prava sklicevalo na okoliščino, da je kraj izpolnitve pogodbe bil v Republiki Sloveniji. S tem je očitno štelo, da je to tista posebna okoliščina, ki napotuje na uporabo slovenskega prava. Takšno sklepanje je prepričljivo tudi po mnenju pritožbenega sodišča, saj je bil predmet pogodbenega razmerja dobava namenske naprave, namenjena za čiščenje odpadnih voda tožene stranke, pri čemer se je tudi tožena stranka v postopku sklicevala, da bi naprava morala zagotavljati okoljevarstvene standarde pri toženi stranki, ki ima sedež v Republiki Sloveniji. Nenazadnje sta se tudi obe pravdni stranki pri utemeljevanju svojih tožbenih zahtevkov in ugovorov v toku postopka vseskozi sklicevali na njuna materialnopravna upravičenja, ki naj bi izhajala iz Obligacijskega zakonika, veljavnega v Republiki Sloveniji. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo posebne okoliščine primera, je zato neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kriterij sedeža tožeče stranke, ki se v smislu 20. člena ZMZPP upošteva le podrejeno, v kolikor niso izkazane posebne okoliščine.

Glede narave zahtevkov po tožbi in po nasprotni tožbi Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo, ki je imelo temelj v dveh različnih pravnih podlagah. V enem delu, s katerim uveljavlja plačilo 20.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je temelj v izpolnitvi pogodbe med pravdnima strankama, to je plačilu neporavnanega dela kupnine za dobavljeno napravo. Preostala zneska (3.399,66 EUR in 3.656,00 EUR) pa predstavljata zahtevek na povrnitev stroškov v zvezi z odpravljanjem napak v delovanju dobavljene naprave, ki so bili povzročeni iz krivdnega razloga na strani tožene stranke. Ta del zahtevka ima tako odškodninsko podlago, ki izvira iz neskrbnega ravnanja tožene stranke. Dajatveni zahtevek tožene stranke v nasprotni tožbi pa je utemeljevan kot kondikcijski zahtevek v posledici zatrjevanega razdrtja pogodbe med pravdnima strankama. Že po naravi zahtevkov se zato izpolnitveni zahtevek tožeče stranke iz tožbe ter kondikcijski zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe medsebojno izključujeta. Te soodvisnosti pa ni v razmerju do odškodninskega zahtevka tožeče stranke, saj naj bi stroški, katerih povrnitev uveljavlja tožeča stranka, nastali še pred s strani tožene stranke zatrjevanim razdrtjem pogodbe.

Glede izpodbijanja odločitve prvostopenjskega sodišča o odškodninskem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke Sodišče prve stopnje je glede tega dela tožbenega zahtevka v okviru dejanskih ugotovitev v celoti sledilo trditvam tožeče stranke, da je do okvare naprave, v zvezi z odpravljanjem katere so nastali vtoževani stroški, prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, saj naj bi iz vsebine pogodbenega razmerja izhajalo, da naj naprava čisti vodo brez ostankov. Sodišče prve stopnje je torej sledilo trditvam tožeče stranke, ki je zatrjevala, da je do okvare prišlo v posledici zamašitve vstopnega rešeta zaradi prevelike vsebnosti trdih delcev in plastičnih vlaken v vodi in nepravilne nastavitve ventila cirkulacijske naprave s strani tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija tovrstnih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, kakor tudi ne ugotovitve, da je tožeča stranka tovrstno okvaro odpravila. Le to implicitno priznava tudi tožena stranka v pritožbi, ko zatrjuje, da je bila naprava ponovno usposobljena za delovanje. Tožena stranka pri tem zgolj navaja, da je ta škodni dogodek glede glavnega predmeta nepomemben. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo na utemeljenost tožbenega zahtevka v delu, s katerim je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov, ki so ji nastali s popravilom naprave po računu št. 20033 v znesku 3.399,66 EUR in računu št. 20034 v višini 3.656,00 EUR.

Neutemeljen je v tem delu pritožbeni očitek, ki se nanaša na višino obrestnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, to je da tožeča stranka lahko zahteva le zakonske zamudne obresti od zapadlosti neplačanih računov. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala zamudne obresti v višini 5 %, ki so nižje od zakonskih zamudnih obresti, veljavnih v Republiki Sloveniji, takšen obrestni zahtevek ni v nasprotju z zakonom, saj je skladen z načelom dispozicije tožeče stranke pri uveljavljanju tožbenega zahtevka.

Ker pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe potrdilo (1. točka izreka te sodbe).

Glede utemeljenega dela pritožbe Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, s katerim izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in njegovo pravno sklepanje v zvezi s pravilnostjo izpolnitve tožeče stranke, ki se nanaša na lastnosti naprave, ki jo je dobavila tožeča stranka toženi stranki.

Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je po montaži naprave v času od 1.7.2003 do 3.7.2003 že 11.7.2003 prišlo do okvare, ki je bila odpravljena 19.9.2003, vendar naprava še vedno ni delovala in ne deluje še danes. Ne glede na to, da so se izkazali kot neutemeljeni ugovori tožene stranke v zvezi z vzroki okvare 11.7.2003, pa je glede na podane trditve tožene stranke potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bila pogodba s strani tožeče stranke pravilno izpolnjena v smislu lastnosti naprave, ki so bile potrditvah tožene stranke posebej dogovorjene. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na dogovor med pravdnima strankama, da mora naprava dosegati ciljno vrednost onesnaženosti po čiščenju v višini CSB 1100 mg/l. V nasprotju s temi trditvami je tožeča stranka takšen dogovor zanikala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na neobstoj dogovora o takšni lastnosti naprave sklepalo iz dejanske okoliščine, da v ponudbi in naročilu stopnja očiščenosti ni bila konkretno določena, kar naj bi v svoji izpovedi potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Po razlagi sodišča bi morala tožena stranka to lastnost, ki je ključnega pomena, vnesti v svoje naročilo oziroma v pogodbo. Posledično je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožena stranka ni uspela dokazati nepravilnosti v izpolnitvi tožeče stranke. Takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno.

Glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank gre za očitno sporno določilo pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sicer sklenjena na podlagi podanega naročila tožene stranke in izdelane ponudbe tožeče stranke. Za ugotovitev prave vsebine volje pa je pri razlagi spornih določil pogodbe v skladu z 2. odstavkom 82. člena OZ potrebno ugotavljati tudi skupen namen pogodbenikov, ob upoštevanju splošnih načel obligacijskega prava. Takšen namen sklenitve pogodbe je lahko izražen tako v nezapisanih ustno dogovorjenih pogojih ob sami sklenitvi pogodbe ali pa je takšna vsebina pogodbe rezultat dolgotrajnejšega usklajevanja med pogodbenima strankama, ki ob sklenitvi pogodbe ni bila izrecno zapisana, je bila pa s strani pogodbenih strank očitno usklajena.

Sodišče prve stopnje ob tem povzema, da se je tožena stranka v dopisu z dne 28.3.2003 sklicevala na kriterij prečiščene vode po čiščenju v velikosti CSB 1100 mg/l, vendar pa ta zahteva ni razvidna iz ponudbe tožeče stranke in naročila tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje na vsebino pogodbe materialnopravno zmotno sklepalo zgolj iz vsebine zapisa v naročilu tožene stranke in ponudbe tožeče stranke, je ostala neizčrpana trditvena podlaga tožene stranke, ki se nanaša na postopek dogovarjanja med pravdnima strankama, ki naj bi potekalo od naročila tožene stranke tožeči stranki za izdelavo ustrezne ponudbe za čiščenje odpadnih vod z dopisom dne 28.3.2003. Če je tožena stranka v začetni fazi pogajanj tako jasno postavila pričakovanja od namenske naprave, za katero je iskala ustreznega ponudnika, bi se sodišče moralo opredeliti, ali je glede na ponujeno trditveno podlago slediti tožeči stranki, da ta pričakovana lastnost, ki očitno izkazuje učinkovitost same naprave, res ni bila vključena v pogodbeni okvir ob sklenitvi pogodbe. Pritožnica v tej smeri utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 7.5.2003 (priloga B 46), v katerem se sklicuje na ciljno vrednost 1000 mg/l CSB in priloženim predajnim zapisnikom, ki naj bi bil izdelan s strani tožeče stranke, ki prav tako vsebuje navedeno ciljno vrednost.

Iz navedenih razlogov se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sklepalo na pravilnost izpolnitve tožeče stranke, saj ni ugotavljalo prave vsebine pogodbene volje med pravdnima strankama, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ob neugotovljeni pravi vsebini pogodbene volje pravdnih strank na pravilnost izpolnitve tožeči stranki zato ni mogoče zanesljivo sklepati niti iz zapisnika z dne 2.7.2003 (priloga B 47), ki se sklicuje na poskusni zagon čistilnega reaktorja, niti iz dopisa tožeče stranke z dne 4.7.2003 (priloga B 48), v katerem je sama tožeča stranka navajala, da je potrebno dosežene vrednosti še naprej izboljševati. Materialnopravno zmotno je izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme glede nepravilnosti v izpolnitvi tožeče stranke. Očitno je nesporno, da pravdni stranki nista izvedli pisnega kakovostnega prevzema sporne naprave, saj se je po izvedeni montaži izvajal šele poskusni zagon, ki je bil 11.7.2003 prekinjen iz razloga na strani tožene stranke. Na strani tožeče stranke je bilo torej trditveno in dokazno breme, da je po ponovni usposobitvi 19.9.2003 naprava imela dogovorjene lastnosti v skladu s pogodbo. Iz navedenih razlogov je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v skladu z 82. členom OZ ugotoviti, kakšna je bila pogodbena volja pravdnih strank in glede na podano trditveno podlago pravdnih strank oceniti, ali je bila izpolnitev tožeče stranke skladna s pogodbo.

Nepravilna izpolnitev pogodbe sama po sebi še ne vpliva na prenehanje nasprotne obveznosti kupca, to je plačilo kupnine. Do takšnega učinka lahko pride samo v posledici razdrtja pogodbe ali uveljavljanja jamčevalnega zahtevka znižanja kupnine po 2. točki 1. odstavka 468. člena OZ. Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo preostanka kupnine s sklicevanjem na učinke razdrtja pogodbe, na čemer je utemeljevala tudi svoj tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi materialnopravno zmotno izključilo uporabo 471. člena OZ v primeru, ko kupec uveljavlja napako v izpolnitvi in zahteva pravilno izpolnitev. Navedena določba je namreč umeščena v del zakona, ki ureja odgovornost za stvarne napake pri prodajni pogodbi. Nedvomna obveznost prodajalca je, da izpolni pogodbo z izročitvijo stvari kupcu skladno s sklenjeno pogodbo. Upravičenje kupca na pravilni izpolnitvi prodajalca je podana tako v fazi prevzema stvari, kot pri odpravi napak v smislu jamčevalnih zahtevkov. Odstopno upravičenje kupca je zato podano tako v primeru, kadar zahteva pravilno izpolnitev z odklonitvijo samega prevzema stvari, kot tudi v primeru uveljavljanja pravilne izpolnitve z odpravo napak potem, ko je bil prevzem že opravljen. Če je kupec pri uveljavljanju pravilne izpolnitve dal prodajalcu dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, pa je v enem in drugem primeru skladno s 471. členom OZ podana zakonska domneva, da je ob neodpravi pomanjkljivosti z iztekom dodatnega roka kupec odstopil od pogodbe. To pomeni, da za odstop od pogodbe ni potrebna posebna izjava volje kupca, saj ima tak učinek že iztek dodatnega roka za pravilno izpolnitev (glej Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga stran 181 – 184). V kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je utemeljena trditev tožene stranke glede nepravilnosti v izpolnitvi tožeče stranke, bo moralo v teh materialnopravnih okvirih presojati, ali je prišlo do razdrtja pogodbe med pravdnima strankama, na kar se sklicuje tožena stranka in od česar je odvisna tako utemeljenost preostalega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke, kakor tudi zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.