Jedro

Tožnik v tožbi ne prereka, da je azilni dom 4. 6. 2026 zapustil in da se vanj v treh dneh od zapustitve ni vrnil. Hkrati ne navede nobenega razloga, ki bi kazal na napačno oceno toženke, da je azilni dom zapustil samovoljno oz. ne navede nobenega razloga, da je imel za zapustitev doma opravičljiv razlog. Pravilno sicer navaja, da so to lahko zdravstveni razlogi, osebne okoliščine ali drugi opravičljivi razlogi.

Tožnik je na naroku navedel (nova) dejstva o razlogih za zapustitev azilnega doma, ki jih v tožbi ni izpostavil,  vendar slednja tudi vsebinsko ne predstavljajo opravičljivih razlogov za zapustitev azilnega doma in jih je še vedno moč podrediti pod samovoljni razlog za zapustitev azilnega doma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi šestega odstavka 49. člena, v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki je tekel na podlagi prošnje tožnika (1. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 1. 6. 2026 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je po podatkih iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito 4. 6. 2026 samovoljno zapustil azilni dom, ter da se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, niti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa (12. 6. 2026) ni ničesar sporočil.

Tožba

3.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4.Navaja, da toženka ni ugotavljala razlogov njegove odsotnosti. Ni preverila, ali je bila odsotnost dejansko samovoljna oziroma ali je iz njegovega ravnanja mogoče sklepati, da je opustil namen pridobiti mednarodno zaščito. Sama fizična odsotnost iz Azilnega doma še ne pomeni, da je prosilec svojo prošnjo umaknil, ali da nima več interesa za nadaljevanje postopka. Domneva umika prošnje mora temeljiti na konkretnih okoliščinah posameznega primera, ne zgolj na formalni ugotovitvi odsotnosti. Tožnik tudi z vložitvijo te tožbe izraža interes za nadaljevanje postopka in želi, da se o njegovi prošnji vsebinsko odloči.

5.Če je bila odsotnost posledica zdravstvenih razlogov, osebnih okoliščin, nesporazuma glede pravil bivanja, ali drugih opravičljivih razlogov, bi morala toženka te okoliščine ugotoviti in jih upoštevati pri odločanju. Pred izdajo sklepa mu ni bila dana učinkovita možnost, da pojasni razloge svoje odsotnosti oziroma se izjavi o dejstvih, na katerih temelji odločitev. S tem je bila kršena njegova pravica do izjave kot eno temeljnih procesnih jamstev upravnega postopka. Ustavitev postopka predstavlja hud poseg v pravni položaj prosilca, saj pomeni, da njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno nepopolno in zmotno, na tej podlagi pa je bil nepravilno uporabljen materialni predpis.

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožnik ne tekom postopka ne v tožbi ne pojasni, kateri naj bi bili dejanski razlogi za njegov odhod iz azilnega doma.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-908/2026, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

Tožba ni utemeljena.

Po določbi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali v njegovo izpostavo. V tem primeru se na podlagi šestega odstavka 49. člena ZMZ-1 postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavi.

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne prereka, da je azilni dom 4. 6. 2026 zapustil in da se vanj v treh dneh od zapustitve ni vrnil. Hkrati ne navede nobenega razloga, ki bi kazal na napačno oceno toženke, da je azilni dom zapustil samovoljno oz. ne navede nobenega razloga, da je imel za zapustitev doma opravičljiv razlog. Pravilno sicer navaja, da so to lahko zdravstveni razlogi, osebne okoliščine ali drugi opravičljivi razlogi. Vendar v tožbi ne zatrjuje, da bi ti razlogi pri njem obstajali.

Zaslišan na naroku je sicer izpovedal, da je azilni dom zapustil zato, ker je bilo tam veliko insektov, ki so ga popikali. Pokazal je roke, na katerih so bili vidni piki in povedal, da je nato dobil mazilo. V nadaljevanju je pooblaščenki toženke povedal, da se je po več dneh vrnil v azilni dom, ker se je od začetka odločil, da bo ostal v Sloveniji. Bil pa je pri prijatelju v Franciji. Povedal je tudi, da ni poznal pravil hišnega reda v azilnem domu. Glede na list, ki ga je dobil, je vedel, da če manjka v domu tri dni ali več, ni več v evidenci in ne dobi 18 EUR.

Sodišče ugotavlja, da tožnikova izpoved tako vsebuje (nova) dejstva o razlogih za zapustitev azilnega doma, ki jih v tožbi ni izpostavil. Vendar tožnika ni vprašalo, zakaj teh dejstev ni navedel že v tožbi.

Slednja namreč tudi vsebinsko ne predstavljajo opravičljivih razlogov za zapustitev azilnega doma in jih je po oceni sodišča še vedno moč podrediti pod samovoljni razlog za zapustitev doma.

Sodišče najprej tožniku ne verjame, da je dom zapustil zaradi pikov insektov. Očitno je, da ta nadloga ni odpravljena, kot je zaslišan še izpovedal, pomaga si z mazilom in je (spet) nastanjen v azilnem domu. Razlog tožnikovega odhoda je bil tako lahko le obisk prijatelja v Franciji. Tožnik je ob tem vzel v zakup, da bo ostal brez denarne podpore, ki bi jo sicer, če azilnega doma ne bi zapustil, prejemal. Vsekakor gre za samovoljno odločitev, saj ni bila pogojena z nobenih (urgentnim) zunanjim dejavnikom. Da tožnik ob odhodu ni vedel tudi za posledico ustavitve postopka glede prošnje za mednarodno zaščito, mu sodišče ob povedanem (da je vedel za natančno denarno posledico) ni moglo verjeti. V vsakem primeru pa je dolžnost prosilcev, da se ob nastanitvi seznanijo s pravili bivanja v azilnem domu, zato izgovor nevednosti ne more biti opravičljiv.

Odločitev toženke je tako pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1 Primerjaj 52. člen ZUS-1 in Sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 33/2024 z dne 19. 2. 2025.