Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil desni blatnik tožnikovega vozila poškodovan že pred sestavo odredbe za odvoz, pri čemer je možno, da so bile na vozilu še druge poškodbe, ki jih redar na skici ni označil, je pravilen zaključek, da tožniku nastanka škode ni uspelo dokazati. Ker ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.084,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov laično pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev pritožbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz pritožbe je razbrati, da izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da izpovedba mestnega redarja I. C. dokazuje, da si je redar vozilo ogledal šele potem, ko so ga naložili, kar izkazuje, da v trenutku beleženja poškodb teh ni mogel videti, niti jih ni mogel pravilno navesti. Redar bi moral v skladu z zahtevano in pričakovano mero skrbnosti fotografirati sleherno poškodbo, ki bi lahko postala predmet pravnega spora. Tožena stranka ni dokazala, da je ravnala z zahtevano mero skrbnosti. Prav tako ne gre spregledati dejstva, da mestni redar, ki odreja odvoz vozila in delavec, ko vozilo naklada, opravljata svojo dejavnost skupaj na istem prevoznem sredstvu, tako da je v primeru nastanka škode podana kolizija interesov. Odredba za odvoz vozila ima po svoji vsebini toliko pomanjkljivosti, da se je ne bi smelo uporabiti kot relevantno listino. Tudi neskladje med izjavami mestnega redarstva in uslužbencev parkirišč kaže na neverodostojnost prič. Tožeča stranka se tudi ne strinja z dokaznim bremenom, ki ji ga je naložilo sodišče prve stopnje, saj v določenih primerih velja obratno ali vsaj zmanjšano dokazno breme. V nobenem primeru pa tožeča stranka ne bi smela nositi dokaznega bremena za določena dejanska stanja, ki bi jih v okviru možnosti, ki jih ima, lahko najbolje raziskalo sodišče. Tožena stranka bi morala sprejeti pravilnik, navodila ali elaborat za nalaganje, prevoz, razkladanje ter skladiščenje vozil. Sodišče prve stopnje je listine, ki jih je predložila tožeča stranka, napačno razlagalo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke s predlogom, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Obligacijski zakonik (OZ) v 1. odstavku 131. člena določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V skladu z določilom 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tako mora upoštevaje določilo 1. odstavka 131. člena OZ v zvezi z določbo 212. člena ZPP tožnik dokazati obstoj protipravnega ravnanja, škode in obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče upoštevati zmanjšano dokazno breme tožnika in določena dejstva raziskati samo oziroma, da je sodišče prve stopnje tožniku naložilo previsoko dokazno breme, se tako izkaže kot neutemeljen.

Osmi člen ZPP uzakonja načelo proste presoje dokazov, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tako ne vzdrži pritožbeni očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo opreti na listine, ki jih je predložila tožena stranka oziroma, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino odredbe (priloga A5). Prav tako pritožnik ni zatrjeval, kaj konkretno v odredbi za odvoz vozila naj bi bilo zapisano napačno.

Prav tako ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodišče pričam: mestnemu redarju I. C., E. M., ki je vozil pajka in R. M., ki je bil zadolžen za predajo odpeljanih vozil, zaradi konflikta interesov ne bi smelo pokloniti vere. Pritožnik tudi neutemeljeno graja verodostojnost priče C. in M.. Res je priča C. izpovedal, da se v primeru poškodb med nalaganjem vozila obvesti policija, med tem ko sta priči M. in R. M. izpovedala, da se o morebitnih med prevozom nastalih poškodbah obvesti nadrejene. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno poklonilo vero priči redarju C., saj omenjena priča pristojna zgolj za postopek pred samim odvozom vozila, za nadaljnji postopek pa sta pristojna priči M. in R. M., ki pa sta o tem, koga sta dolžna obvestiti v primeru poškodb, ki bi tekom postopka nastale, skladno izpovedala. Priča M. je izrecno izpovedala, da v primeru, da nadrejenih o poškodbah ne bi obvestili, bi se jim to lahko poznalo v obliki odbitkov od plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedbam zaslišanih prič M. in R. M., saj prikrivanje poškodb ob grožnji dela plača ne bi bilo v njihovem interesu, sploh upoštevaje dodatno dejstvo, da ima tožena stranka tovrstno odgovornost zavarovano pri stranskemu intervenientu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe mestnega redarja priče I. C., ki je zapisal odredbo za odvoz tožnikovega vozila (A5), ugotovilo, da mestni redar pred odvozom vsako vozilo pregleda in na odredbi s križci označi vsako poškodbo oziroma odtis. Izpovedal je tudi, da dopušča možnost, da je bilo v obravnavanem primeru poškodb na vozilu še več, kot jih je označil na skici na odredbi. Tako ne vzdržijo pritožbeni očitki, da si je redar tožnikovo vozilo ogledal šele potem, ko je bilo že naloženo na pajek. To ne drži, saj je priča izrecno izpovedal, da si vozilo ogleda še pred nalaganjem na pajek. Iz odredbe za odvoz tožnikovega vozila v prilogi A5 izhaja, da je bilo vozilo poškodovano že pred odvozom, in sicer je navedeno, da je bil pred odvozom poškodovan prednji desni blatnik, desna vrata, leva zadnja vrata, leva prednja vrata in levi prednji blatnik. Iz skice mesta poškodb izrecno izhaja, da je bilo poškodovano tudi področje prednjega desnega blatnika, kar zatrjuje tožnik v tožbi, da se je zgodilo med odvozom vozila. Poškodb podvozja, ki jih tožnik zatrjuje, pa tožnik niti s svojo izpovedbo ni potrdil. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil desni blatnik tožnikovega vozila poškodovan že pred sestavo odredbe za odvoz, pri čemer je možno, da so bile na vozilu še druge poškodbe, ki jih redar C. na skici (A5) ni označil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku nastanka škode ni uspelo dokazati. Ker ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno zavrnilo. Tako so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi morala tožena stranka sprejeti pravilnik o poteku postopka, sicer pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožbeni očitki o nepravilnem postopanju tožene stranke pri odvozu vozila, glede na to, da ena izmed predpostavk odškodninskega delikta ni podana (škoda), niso pravno relevantni.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben, zato je tožena stranka dolžna kriti svoje pritožbene stroške sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).