Jedro

Pritožbeno sodišče s spremembo sodbe sodišča prve stopnje tudi v 3. točki izreka, čeprav je tožeča stranka v pritožbi ni izrecno navedla, je pa nasprotovala pobotanju, ni odločilo preko pritožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je:

1./ odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v sporu, 2./ ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v skupnem znesku 862.226,80 SIT, 3./ ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 862.226,80 SIT, 4./ po pobotanju obeh terjatev sklep o izvršbi razveljavilo tudi v točkah 1. in 3. izreka, 5./ naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške.

Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter v točkah:

3./ ugotovilo, da terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 862.226,80 SIT ne obstoji, 4./ obdržalo v veljavi sklep o izvršbi tudi v 1. in 3. točki izreka, 5./ naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Iz njenih razlogov izhaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrženje tožbe, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena, oziroma vsaj izpusti iz njenega izreka točka 3. izreka, oziroma razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka navajajoč pretežno razloge, s katerimi bi lahko izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo. Ne more pa jih z uspehom uveljavljati v reviziji (primerjaj: 1. odst. 382. člena ZPP) glede na to, da sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ni preizkušalo v 1. in 2. točka izreka, ki bi ju lahko s pritožbo izpodbijala tožena stranka, pa tega ni storila. Trditev tožene stranke v reviziji, da ni imela pravnega interesa za vlaganje pritožbe glede na odločitev v 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ne drži, kar se je izkazalo že z izpodbijano odločitvijo pritožbenega sodišča. Stališče pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni imela terjatve proti Jugoslovanski banki za mednarodno ekonomsko sodelovanje (JUBMES) iz naslova regresiranja dela obresti za kredit, je pravno pravilno. Tudi JUBMES je namreč bila regresni upravičenec (2. točka 2. člena zakona o regresiranju dela obresti za kredite, ki se uporabljajo za izvoz opreme in ladij ter za izvajanje investicijskih del v tujini na kredit - Ur. list SFRJ štev. 21/90; v nadaljevanju: zakon o regresiranju), kar je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče. Kot regresni upravičenec pa JUBMES ni mogla biti istočasno tudi regresni zavezanec. Ta zaključek potrjuje dodatno okoliščina, da je sredstva za regres zagotavljala federacija vsako leto v svojem proračunu (1. odst. 6. člena zakona o regresiranju). Teh sredstev pa ni mogoče uvrstiti med sredstva, namenjena za poslovanje JUBMES, ki so našteta v 19. členu zakona o Jugoslovanski banki za mednarodno ekonomsko sodelovanje (Ur. list SFRJ štev. 77/88). Zato JUBMES z njimi tudi ni mogla oblikovati nobenega od skladov iz 33. člena in sledečih istega zakona, s katerimi edino je lahko razpolagala. Da z omenjenimi sredstvi ni mogla razpolagati, izhaja tudi iz 2. odst. 50. člena zakona o financiranju federacije (Ur. list SFRJ štev. 15/77 ... 60/89). Naloga JUBMES v zvezi z uveljavljanjem upravičenja do regresiranja dela obresti je bila samo kontroliranje pravilnosti obračuna regresa, ki ga je sestavil upravičenec, njegova potrditev in pošiljatev zaradi izplačila zveznemu upravnemu organu za finance (4. točka navodila o postopku, načinu in dokumentaciji, potrebni za uveljavitev pravice do regresiranja dela obresti za kredite, ki se uporabljajo za izvoz opreme in ladij ter za izvajanje investicijskih del v tujini na kredit - Ur. list SFRJ štev. 25/90). Odredbodajalec za izplačilo pa je bil predstojnik zveznega organa za finance (2. odst. 50. člena zakona o financiranju federacije).

Tožena stranka neupravičeno očita pritožbenemu sodišču kršitev pravdnega postopka, navedeno v 2. odst. 385. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedla, da jo izpodbija v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki pobot. Ugotovitev (priznanje) pobota pa že pojmovno obsega prvenstveno ugotovitev obstoja v pobot uveljavljane terjatve in šele nato pobotanje nasprotnih terjatev. Zato pritožbeno sodišče s spremembo sodbe sodišča prve stopnje tudi v 3. točki izreka, čeprav je tožeča stranka v pritožbi ni izrecno navedla, je pa nasprotovala pobotanju, ni odločilo preko pritožbenega zahtevka.

Glede na zgoraj povedano revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlogi, ki so bili upoštevni pri preizkusu izpodbijane sodbe, niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, ki bi jih bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.