Jedro

Pritožba je utemeljena glede dosojene višine izgubljenega preteklega zaslužka za čas od novembra 1995 do decembra 2009 in za plačilo rente od 1. 1. 2010 do 23. 2. 2010. Glede premoženjske škode mora odgovorna oseba skladno s 164. členom OZ vzpostaviti stanje, ki je bilo preden, je škoda nastala oziroma plačati denarno odškodnino, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. V primeru smrti, telesne okvare ali zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas (prvi odstavek 167. člena OZ). Oškodovanec ima pravico do povrnitve navadne škode in do povrnitve izgubljenega dobička. Škoda se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa drugače. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (168. člen OZ). Oškodovanec je upravičen do polne odškodnine: sodišče mu mora prisoditi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (169. člen OZ).

Za upoštevanje načela popolne odškodnine je treba torej ugotoviti, kolikšne bi bile njegove plače v vtoževanem obdobju, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče je to prikrajšanje pravilno ugotavljalo z izvedenko ekonomske stroke, ki ji je naročilo izračun razlike med mesečnim revaloriziranim zneskom rasti neto plač v RS za plačo, ki bi jo novembra 1995 prejemal tožnik v znesku 95.000,00 SIT. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč mnenja nato pri odločanju ni uporabilo. Dokaz z izvedenkinim mnenjem je bil izveden. Pravdni stranki sta se o njenem mnenju v postopku izrekli. Glede izračuna dejanskega neto prikrajšanja tožnika (razlike med mesečnimi revaloriziranimi zneski, ki je novembra 1995 znašal 95.000,00 SIT, z mesečnim indeksom rasti neto plač v RS in mesečnimi dohodki tožnika v vtoževanem obdobju) nista imeli pripomb. Zato ga je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava uporabilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I in II izreka tako, da se znesek: „12.328,18 EUR“ pravilno glasi: „94.802,00EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 12.328,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2010 naprej (točka I). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka II). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek ali spremembo tako, da pritožbeno sodišče naloži toženki v plačilo izgubo dohodka in rento po izračunu, ki ga podaja v pritožbi (skupaj 202.015,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej ter plačevanje rente od 1. 1. 2010 naprej v višini 1.178,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ali po izračunu na podlagi izvedenskega mnenja in plačilo priglašenih pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče v novem sojenju napačno ovrednotilo in izračunalo višino izgubljenega dohodka tožnika, ko je vrednost začetne dogovorjene plače iz „medsebojnega dogovora“ (95.000,00 SIT v letu 1995) le preračunalo po menjalnem tečaju SIT/EUR 239,64 SIT/1,00 EUR na dan sodne odločbe. Ni upoštevalo načela ohranitve realne vrednosti tožnikove neto dogovorjene plače (95.000,00 SIT) oziroma njene revalorizacije iz leta 1995 v leto izdaje sodne odločbe. Že v medsebojnem dogovoru iz leta 1995 je bilo dogovorjeno, da se bo tožnikova plača višala z rastjo plač. Sodišče bi moralo revalorizirati plače na dan izdaje sodne odločbe. Izhajati bi moralo iz dogovorjene plače (95.000,00 SIT) in povprečne neto plače za obdobje – december 1995 (70.741,00 SIT), upoštevati 1.342 – kratnik in ugotoviti, da bi tožnikova plača v oktobru 2019 znašala 1.506,37 EUR (1.122,40 EUR x 1.342). Podaja izračun za celotno preteklo vtoževano obdobje. Izguba dohodka za čas od 17. 10. 1995 do 5. 3. 1998 je 43.143,29 EUR, za čas od 6. 3. 1998 do 1. 8. 1998 je 6.087,00 EUR in za čas od 2. 8. 1998 do 31. 12. 2009 je 152.785,27 EUR, oziroma skupaj 202.015,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej. Če pritožbeno sodišče ne sprejme tega izračuna, je treba uporabiti izvedeniško mnenje mag. A. A., ki ga je izdelala v postopku strokovno in skladno z zakonodajo. Izračunala je celotno izgubo dohodka tožnika, rento z vsemi odbitki prejetih zneskov pokojnine in varstvenega dodatka. Mnenje je bilo izdelano julija 2017 in je nerazumno, da ga je sodišče prezrlo. Pritožbeno sodišče bo nedvomno ugotovilo, da je pravni standard v celoti izpolnjen.

Kar zadeva odločitev o renti, ne drži, da tožnik ni prerekal navedb toženke, da mu renta od izbrisa družbe 23. 2. 2010 ne pripada. Zgolj dejstvo, da si sodišče ni ustvarilo prepričanja, da bi se po zaprtju firme zaposlil, ne pripelje do zavrnitve zahtevka. Navedbe toženke je tožnik izpodbijal že v odgovoru na pritožbo z dne 18. 10. 2018. Navajal je, da bi se lahko zaposlil drugje. Toženka jih je prvič podala v drugem ponovljenem sojenju. Tožnik jih je takoj prerekal. Ni imel jasnega odgovora, ker ni vedel, kaj se s firmo dogaja. Opravil je nove poizvedbe, do njih ni mogel prej brez svoje krivde. Toženka je enostransko izpostavila le izbris firme, ni preprečila drugih dejstev, ki kažejo, da bi se tožnik zaposlil v novi firmi. Nerazumno je, da bi moral po izbrisu firme sodišču dokazovati novo zaposlitev. Tega zaradi bolezni ni mogoče pričakovati. Zahtevek za rento je utemeljen, če je podano kakršnokoli premoženjsko prikrajšanje oškodovanca, ki je v vzročni zvezi z njegovo popolno ali delno zmožnostjo za delo, čeprav je prikrajšanje manjše od zatrjevanega. Šele če ga ni, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Dogovorjena plača, ki bi jo prejemal, je osnova za odmero denarnega nadomestila po prvem odstavku 20. člena Zakona o zaposlovanju za primer brezposelnosti. Ta podatek ob pravilni uporabi materialnega prava in osnovnih računskih operacij omogoča izračun višine nadomestila, ki bi mu pripadal. Sodišče bi se moralo pri izračunu mesečne rente nasloniti na dokazano osnovo zadnjega dokaza o tožnikovi zaposlitvi 95.000,00 SIT. Kasnejše zaposlitve ne more pridobiti, ker je popolnoma nezaposljiv. Zadošča verjetnost dejstev za pravni standard „normalnega teka stvari“ (da bi se zaposlil in prejemal plačo). Velja načelo, da mora biti odškodnina takšna, kot bi bilo stanje ob škodnem dogodku. Imel je dogovorjeno zaposlitev z dogovorjeno mesečno plačo 95.000,00 SIT. Izgubo dejansko trpi, ima le pokojnino z varstvenim dodatkom in denarno pomočjo. Pri odločitvi o renti se upošteva le pokojnina. Odškodninski položaj mora biti tak, kot če do škodnih posledic ne bi prišlo. Če se njegovi dohodki zmanjšajo zaradi škodnih posledic, je oškodovanec upravičen do razlike med objektivno predvidljivimi hipotetičnimi dohodki s polno delovno zmožnostjo in dejanskimi dohodki z omejeno delovno zmožnostjo (odločba VSRS VIII Ips 182/2013). Sodišče mu je rento enkrat že določilo, a zmotno izračunalo njeno višino, ker ni uporabilo izvedeniškega mnenja. Ker je tožnik dokazal zaposlitev, do katere zaradi škodnega dogodka ni prišlo, mu je toženka na podlagi 174. člena OZ1 dolžna plačevati rento. Sodišče je izhajalo iz napačnega preračuna, da 95.000,00 SIT iz leta 1995 danes predstavlja le 396,43 EUR. To danes ne predstavlja minimalne plače. Ni upoštevalo ohranitve realne vrednosti mesečne neto dogovorjene plače v višini 95.000,00 SIT (december 1995 – povprečna neto plača: 70.741,00 SIT; tožnikova plača predstavlja 1,342-kratnik takratne povprečne plače). Vrednost iz leta 1995 bi moralo revalorizirati, česar ni storilo. Samo je opravilo napačen izračun, čeprav ni strokovnjak in je imelo izračune v spisu. Po tožnikovem preračunu, ki jih podaja v pritožbi, znaša izračun dejanskega prikrajšanja za mesečno rento 1.178,33 EUR od 1. 1. 2010. Predlaga, naj v tem smislu višje sodišče sodbo spremeni in navedeni znesek dosodi kot bodočo mesečno rento.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da je neutemeljena in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da tožnik ni uveljavljal zahtevka za revalorizacijo plače z metodo dogovorjene neto plače v višini 95.000,00 SIT s takratno povprečno plačo, kot ga postavlja v pritožbi. Gre za nove postavljene zahtevke in nedopustne novote o metodi revalorizacije, postavljene šele v pritožbenem postopku. Primerjava s povprečno plačo v različnih obdobjih je neutemeljena. Sodišče je vse zahtevke iz leta 1995 pretvorilo v EUR po menjalnem tečaju 2006. Višja vrednost plače od 1995 je že vsebovana s pretvorbo SIT v EUR po menjalnem tečaju iz leta 2006. Zahtevki iz 1995 so revalorizirani oziroma določena njihova realna vrednost z metodo upoštevanja menjalnega tečaja za zahtevke za nazaj. Nepravilno so povzete ugotovitve sodišča o renti. Pravilno je odločilo o prekluziji tožnikovih navedb glede nadaljevanja zaposlitve. Tožnik ni zmogel ne trditvenega ne dokaznega bremena glede utemeljenosti zahtevka za rento. Predložil ni nobenih dokazov o delu v novem podjetju ali o plači. Tudi glede rente je tožnik postavil nov tožbeni zahtevek, vključno z metodo izračuna mesečne rente. Rente ni mogoče valorizirati z metodo rasti plač.

4. Tožnik je podal še odgovor na vloženi odgovor toženke na pritožbo, v katerem njene navedbe zavrača. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Predmet tega (nadomestitvenega) postopka je ponovno odločanje o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku za plačilo preteklega izgubljenega dohodka v višini 132.175,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej (25. 3. 2010) ter za plačevanje bodoče mesečne rente po 708,00 EUR od 1. 1. 2010 naprej. Navedeni tožbeni zahtevek je bil v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen2, ker tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o svojem premoženjskem prikrajšanju zaradi škodnega dogodka, za katerega je bilo ugotovljena odgovornost tožene stranke3. Na podlagi novega dokaza: „medsebojni dogovor“, ki ga je 2. 10. 1995 tožnik sklenil z B. B. za zaposlitev tožnika za nedoločen čas od 3. 11. 1995 naprej, je bila dovoljena obnova postopka4. 7. V nadomestitvenem postopku je tožnik trditveno in dokazno podlago o obstoju svoje premoženjske škode dopolnil. Glede ustvarjanja dohodkov pred škodnim dogodkom je trdil, da je pred priporom, čeprav formalno nezaposlen in prijavljen na zavodu za zaposlovanje – normalno delal, ustvarjal, si služil kruh, od 1. 12. 1994 opravljal razna dela, plačeval prispevke in se s tem preživljal (pripravljalna vloga na red. št. 80), kar je dokazoval (le) z izpiskom ZPIZ o delovni dobi z dne 13. 10. 2015 in z zaslišanjem strank. Trdil je tudi, da je imel od 3. 11. 1999 realne možnosti za novo zaposlitev pri firmi S., d.o.o. za nedoločen čas in z neto dogovorjeno plačo 95.000,00 SIT, ki bi se višala z rastjo plač. To je dokazoval z listino „medsebojni dogovor“, na podlagi katere je bila dovoljena obnova postopka. Pri uveljavljanju svojega premoženjskega prikrajšanja se je opiral na metodo valorizacije neto zneska 95.000,00 SIT z indeksom rasti neto plač v Republiki Sloveniji5. To metodo je predlagal tudi pri podaji dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke6. Navedeno metodo valorizacije je upoštevala pri izdelavi izvedeniškega mnenja postavljena izvedenka7. Glede izbrane metode valorizacije pravdni stranki nista imeli pripomb na njeno mnenje. Tožnik je v ponovljenem sojenju vztrajal, da je treba slediti izračunu izvedenke, ko je opravila izračun izgube neto dohodka na osnovi dogovorjenega dohodka8. V pritožbi prvič ponuja drugačen način valorizacije plače z metodo primerjave dogovorjene neto plače v višini 95.000,00 SIT s takratno povprečno plačo. Postavlja višji zahtevek tako glede pretekle izgube kot bodoče rente. Sprememba tožbe je mogoča le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 187. člena ZPP9).V pritožbi ponujenih novih izračunov, ki predstavljajo nov tožbeni predlog, zato ni mogoče upoštevati niti nanj odgovarjati.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik z zadostno stopnjo (več kot polovično) verjetnosti dokazal, da bi se v mesecu novembru 1995 zaposlil pri družbi S., d.o.o, za nedoločen čas in z mesečno neto plačo 95.000,00 SIT. Zaposlitev pri navedeni družbi bi imel le do njenega izbrisa iz registra (23. 2. 2010). Nato bi zaposlitev izgubil, tudi če zaradi neupravičenega pripora ne bi bil invalid. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča izhaja, da ni dokazal, da bi v obdobju po zaprtju navedenega podjetja zaslužil več, kot znašata njegova invalidska pokojnina in varstveni dodatek (392,48 EUR). Njegov zahtevek za plačilo rente od 1. 1. 2010 je po takih ugotovitvah zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati premoženjskega prikrajšanja oziroma njegove višine od 23. 2. 2010 naprej. Ne drži pritožbena navedba, da je toženka podala ugovor o izgubi zaposlitve in plače zaradi izbrisa družbe iz registra, pri kateri bi se zaposlil, šele v drugem ponovljenem sojenju. Že v svoji prvi pripravljalni vlogi v nadomestitvenem postopku z dne 28. 12. 201510 je toženka trdila in z izpiskom iz Srg dokazala, da je bilo navedeno podjetje 23. 10. 2010 izbrisano iz registra in da tožnik odtlej naprej na navedeno pravno osebo ne more več vezati svojih zaposlitvenih pričakovanj. Tožnik je na ta ugovor odgovoril splošno in pavšalno z vlogo z dne 4. 1. 201611, da izbris firme ne bi vplival na njegovo nadaljnjo zaposlitev, saj bi se slej kot prej po normalnem teku dogodkov zaposlil. Trditev in dokazov o tem, kje in na kakšen način ter kakšni bi bili njegovi nadaljnji zaslužki, ni podal. Toženka je ponovila ugovor o izgubi zaposlitve in zatrjevane plače od 23. 2. 2010 v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 201712, tožnik pa je na to odgovoril v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 201713, da izbris družbe ne pomeni, da bi ostal brez zaposlitve, saj bi lahko odprl svojo firmo ali bi dobil še boljšo službo. Tudi v tej vlogi ni podal trditev, kakšne dohodke bi zaslužil. Navedbe, da bi se zaposlil pri podjetju, ki naj bi po izbrisu družbe S., d.o.o. prevzelo dejavnost izbrisane družbe, in dokaze v tej smeri je podal šele v zadnjem ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 201914, ne da bi opravičil, zakaj jih ni mogel predložiti že prej. Neprepričljivo in neutemeljeno opravičilo ponuja šele v pritožbi, kar je prav tako prepozno in neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Naknadno neupravičeno podane trditve in dokazne predloge o zaposlitvi pri novi družbi je sodišče torej povsem pravilno zavrnilo zaradi prekluzije (286. člen ZPP).

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o neživljenjski in nerazumljivi zahtevi sodišča, da bi moral dokazati novo zaposlitev (po izbrisu firme) in da bi zaslužil več kot znaša njegova pokojnina z varstvenim dodatkom. Trditveno in dokazno breme o obstoju škode in njeni višini oziroma o premoženjskem prikrajšanju zaradi škodnega dogodka glede na dohodke, ki jih prejema sedaj, je bilo na njem (212. člen ZPP). Podal ni nobenih konkretnih trditev niti dokazov, s kakšnim delom bi se preživljal po izbrisu družbe in kolikšni bi bili njegovi dohodki oziroma da bi slednji presegali dohodke, ki jih je prejemal iz naslova invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Pritožbene navedbe, da bi bila dogovorjena plača tožnika osnova za odmero denarnega nadomestila po Zakonu o zaposlovanju za primer brezposelnosti, so pritožbene novote, ki jih na prvi stopnji ni bilo. Ker jih pritožnik ne opraviči, jih ni mogoče več upoštevati. Prav tako tožnik tudi v nadomestitvenem postopku ni podal trditev ne dokazov o preteklih zaposlitvah in delu pred neupravičenim priporom in tudi ne o njegovih morebitnih zaslužkih z delom, zaradi česar je bil že v prvotnem postopku njegov tožbeni zahtevek zavrnjen kot nedokazan. Nadomestitveni postopek je glede preteklih dohodkov ostal enako trditveno in dokazno prazen kot prvotni postopek. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka, je gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bilo škodnega dogodka. Za dokazanost zadostuje dokazni standard zadostne, mejne verjetnosti, ki presega 50 %. Najpogostejši način ugotavljanja pravnega standarda „normalnega teka stvari“ v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode je preslikava stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v času po njem, ko jih ne prejema več, ali so ti zmanjšani. Če taka preslikava stanja glede preteklih dohodkov v čas po škodnem dogodku ni mogoča, pa je o (bodoči) premoženjski škodi mogoče odločati tudi, če tožnik z nadpolovično verjetnostjo izkaže, da bi v spornem obdobju pridobival zaslužek z novo zaposlitvijo oziroma z delom, ki ga pred škodnim dogodkom še ni opravljal. Ker je tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje s potrebno verjetnostjo izkazal, da bi novo zaposlitev oziroma delo, ki ga pred priporom še ni opravljal, imel le določen čas, ni pa mu uspelo dokazati, da bi jo obdržal in z njo pridobival plačo tudi po 23. 2. 2010, in ker po drugi strani ni ne zatrjeval niti s potrebno verjetnostjo dokazal, da je pred škodnim dogodkom ustvarjal zaslužke in kakšni so ti bili, kar bi s potrebno verjetnostjo omogočilo preslikavo preteklega stanja v čas po škodnem dogodku, je zahtevek za plačevanje rente po 23. 2. 2010 pravilno zavrnjen. Pritožba je v tem delu neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožba je utemeljena glede dosojene višine izgubljenega preteklega zaslužka za čas od novembra 1995 do decembra 2009 in za plačilo rente od 1. 1. 2010 do 23. 2. 2010. 12. Glede premoženjske škode mora odgovorna oseba skladno s 164. členom OZ vzpostaviti stanje, ki je bilo preden, je škoda nastala oziroma plačati denarno odškodnino, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. V primeru smrti, telesne okvare ali zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas (prvi odstavek 167. člena OZ). Oškodovanec ima pravico do povrnitve navadne škode in do povrnitve izgubljenega dobička. Škoda se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa drugače. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (168. člen OZ). Oškodovanec je upravičen do polne odškodnine: sodišče mu mora prisoditi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (169. člen OZ).

13. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o višini izgubljenega dohodka navedenih pravnih izhodišč ni pravilno upoštevalo. Pravilno je sicer izhajalo iz neto dogovorjene plače (95.000,00 SIT ob nastopu hipotetične zaposlitve), vendar jo je zmotno zgolj preračunalo v evrsko protivrednost ter tako preračunani znesek uporabilo za vse mesece oziroma celotno vtoževano obdobje. Odločitev je napačna. Pritožnik pravilno opozarja, da že listina, na katero se je sodišče oprlo, določa, da se bo neto plača zviševala z rastjo plač. Za upoštevanje načela popolne odškodnine je treba torej ugotoviti, kolikšne bi bile njegove plače v vtoževanem obdobju, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče je to prikrajšanje pravilno ugotavljalo z izvedenko ekonomske stroke, ki ji je naročilo izračun razlike med mesečnim revaloriziranim zneskom rasti neto plač v RS za plačo, ki bi jo novembra 1995 prejemal tožnik v znesku 95.000,00 SIT. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč mnenja nato pri odločanju ni uporabilo. Dokaz z izvedenkinim mnenjem je bil izveden. Pravdni stranki sta se o njenem mnenju v postopku izrekli. Glede izračuna dejanskega neto prikrajšanja tožnika (razlike med mesečnimi revaloriziranimi zneski, ki je novembra 1995 znašal 95.000,00 SIT, z mesečnim indeksom rasti neto plač v RS in mesečnimi dohodki tožnika v vtoževanem obdobju) nista imeli pripomb. Zato ga je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava uporabilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (tretja in peta alineja 358. člena ZPP).

14. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obdobjih tožnikovega premoženjskega prikrajšanja (glede na višino plače, ki bi jo prejemal in prejemke, ki jih je dejansko prejemal) in četrto točko mnenja izvedenke15 je glede na izračunane razlike v tabeli 416 tožnikovo dejansko prikrajšanje17 v posameznih vtoževanih obdobjih znašalo: - v obdobju od 17. 10. 1995 do 5. 3. 1998, ko ni prejemal pokojnine in varstvenega dodatka: 12.727,14 EUR; - od 6. 3. 1998 do 1. 8. 1998, ko je prejemal pokojnino brez varstvenega dodatka: 1.911,16 EUR; - od 2. 8. 1998 do 31. 12. 2009, ko je prejemal pokojnino in varstveni dodatek: 78.727,67 EUR; - od 1. 1. 2010 do 23. 2. 2010 (ko bi izgubil zaposlitve zaradi izbrisa družbe iz registra, pri kateri bi dobival plačo): 1.445,79 EUR.

15. Tožbeni zahtevek za plačilo preteklega izgubljenega dohodka in plačilo (že zapadle) rente je tako utemeljen do višine 94.802,00 EUR in ne zgolj do dosojenega zneska 12.328,18 EUR, kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je bilo zato treba pritožbi ugoditi in v izpodbijanih točkah I in II sodbo nadomestiti z zvišanim zneskom odškodnine. V ostalem je tožbeni zahtevek pretiran in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Od dosojenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe naprej, kot je že odločilo sodišče prve stopnje.

16. Tudi po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku je tožnik s tožbenim zahtevkom le delno uspel (le za pretekli izgubljeni zaslužek, za nadaljnje plačevanje mesečne rente pa ne). Zato pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema odločitev prvega sodišča o stroških in vanjo ni posegalo. Upoštevaje vse okoliščine primera je pravilno odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik je tudi s pritožbo uspel le delno. Od uveljavljanih 202.015,56 EUR je uspel le do 82.474,00 EUR (razlika med spremenjeno in že dosojeno višino), kar je 40 % uspeh. Glede plačevanja rente je propadel. Odvetniška nagrada po priglašenem stroškovniku na pritožbi, odmerjena po ZOdvT18, ki se uporablja v tem sporu, bi od 82.474,00 EUR po tarifni številki 3210, za materialne stroške ter po tarifni številki 6007 znašala 1.684,57 EUR. Ob 40 % pritožbenem uspehu bi bil tožnik upravičen do povračila 673,83 EUR. Toženka bi bila na drugi strani upravičena do povračila 60 % stroškov z odgovorom na pritožbo (to je do 816,48 EUR od odmerjenih 1.316,80EUR). Pri pobotu pritožbenih stroškov nastane majhna nominalna razlika. Zato je upoštevaje delni uspeh in opisane okoliščine primera pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki tudi v pritožbenem postopku trpita vsaka svoje stroške.

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 2 Sodba sodišča prve stopnje P 664/2010-III z dne 20. 4. 2011 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2786/2011 z dne 11. 7. 2012. 3 Neupravičen pripor od 17. 10. 1995 do 19. 2. 1996, zaradi katerega je tožnik hudo zbolel za shizofrenijo, postal nesposoben za delo in z nizkimi dohodki – le invalidsko pokojnino z varstvenim dodatkom. 4 Sklep sodišča prve stopnje P 664/2010-III-62 z dne 9. 3. 2015 v zvezi s sklepom VSL II Cp 1418/2015 z dne 10. 6. 2015. 5 Primerjaj Prva modifikacija zahtevka z dne 15. 9. 2015 na redni št. 75 s strokovnim mnenjem C. C. v prilogi A 67, pripravljalno vlogo na red. št. 88. 6 Pripravljalna vloga na red. št. 100, list. št. 267. 7 Točka 4 izvedeniškega mnenja na red. št. 112. 8 Pripravljalna vloga na red. št. 176 spisa. 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list Rs, št. 26/1999 s spremembami 10 Red. št. 79 spisa. 11 Red. št. 80 spisa, list. št. 179. 12 Red. št. 122 spisa, list. št. 360-hrbtna stran. 13 Red. št. 130 spisa, list. št. 377. 14 Red. št. 176 spisa. 15 4.: Prikrajšanje tožnika v primeru revalorizacije neto zneska 95.000,00 SIT z indeksom rasti neto plač v RS. 16 List. št. 319 do 322 spisa. 17 95.000,00 SIT – vsi prejemki brez LD. 18 Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami.