Jedro

Sodišče mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zapisalo le, da je odmerjena odškodnina primerna ob objektivni umestitvi individualnega primera med podobne primere v sodni praksi. Zgolj taka obrazložitev brez navedbe konkretnih odločitev in v njih priznanih odškodnin ne omogoča preizkusa, ali je prisojena odškodnina ustrezna z vidika že obravnavanih primerov v sodni praksi.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba:

-v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni poleg v I. točki izreka sodbe že dosojene odškodnine plačati še odškodnino v znesku 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2020 dalje do plačila,

-v izpodbijani III. točki izreka pa spremeni tako, da stroške postopka tožeča stranka krije v deležu 73 %, tožena stranka pa v deležu 27 %.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 226,39 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 449 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da stroške postopka nosi tožeča stranka v deležu 95 %, tožena stranka pa v deležu 5 % (III. točka izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da je sodišče ugotovilo, da je pri tožniku izmerjena celotna prikrajšava noge za približno 1 cm, pri čemer je 70 % pripisati obravnavani nesreči, 30 % pa predhodnemu zlomu golenice. To razmejitev je sodišče materialnopravno zmotno upoštevalo kot delno vzročno zvezo pri odmeri odškodnine, saj je prezrlo zapis izvedenca, da prej obstoječi delež 30 % skrajšanja noge ni zmanjšal življenjske aktivnosti tožnika. Prejšnjega skrajšanja kot (so)vzroka škode tako ni mogoče upoštevati in je glavnina težav posledica poškodbe v obravnavani nesreči v celoti in ne le v 70 %. Sodišče je nadalje upoštevalo, da je tožnik ob poškodbi že imel degenerativne spremembe levega kolena, na katere je nesreča vplivala le minimalno. Tožnik navaja, da to niti ni bilo del njegovih navedb, saj zmanjšanje življenjske aktivnosti uveljavlja v zvezi s poškodbo stegnenice in kolka. Vse posledice, ki jih je tožnik uveljavljal in ki jih je ugotovil tudi izvedenec, so v celoti nastale le zaradi poškodbe v tej nesreči in niso posledica kakšnih predobstoječih stanj. Tožnik ne razume, na kakšni podlagi je sodišče ugotovilo, da na zmanjšanje življenjske aktivnosti vplivajo tudi degenerativne spremembe hrbtenice, prejšnja zloma roke in Dupuytrenova kontraktura. To iz mnenja ne izhaja, izvedenec je le opredelil posledice prejšnjih poškodb, ni pa podal mnenja, da naj bi prejšnje poškodbe vplivale na zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki so izključno posledica poškodbe noge v obravnavanem škodnem dogodku. Drugačne ugotovitve sodišča so protispisne, napačne in v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tožnik tudi izpostavlja, da iz sodbe ne izhaja, v kolikšnem delu je sodišče ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti in odškodnino znižalo zaradi vzročne zveze zaradi vpliva prejšnjih poškodb. Sodbe se v tem delu zato niti ne da preizkusiti. Graja še višino odmerjene odškodnine in uveljavlja, da je znesek 5.000 EUR za ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti glede na sodno prakso v podobnih primerih bistveno prenizek.

Tožnik izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka iz naslova skaženosti. Nasprotuje zaključku sodišča o neizpolnitvi trditvenega bremena in meni, da so bile njegove trditve zadostne, saj je navedel, da ga brazgotine motijo zaradi privabljanja pogledov in neljubih vprašanj, kar so tipične duševne bolečine zaradi skaženosti. Če je bilo trditev res premalo, pa bi moralo sodišče opraviti materialno procesno vodstvo po 285. člen ZPP in ga pozvati k dopolnitvi navedb. Navaja, da sodišča za 20 cm brazgotine redno priznavajo odškodnine iz naslova skaženosti. Sklicevanje sodišča, da brazgotino lahko skrije, je za tožnika nesprejemljivo in ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka. Nesprejemljivo in diskriminatorno je tudi sklicevanje na starosti in spol, kot da starejšemu moškemu za videz ne more biti mar. Pri odškodnini zaradi skaženosti gre ravno za to, da je moral tožnik zaradi sprememb zunanjosti spremeniti vedenje v smislu zakrivanja telesa in se soočiti z neprijetnostmi, kar pomeni duševne bolečine. Možnost zakrivanja ne more biti razlog za zavrnitev, saj je ravno v potrebi po tem del duševnega trpljenja, za katerega pravo priznava pravico do primerne in pravične odškodnine.

Pritožbeno sporna je tudi zavrnitev zahtevka iz naslova materialne škode za bodoče stroške otropedskih vložkov. Sodišče se je postavilo na stališče, da tožniku ti stroški in škoda še niso nastali, tako stališče pa je zmotno. V pravno priznano škodo je namreč vključena tudi bodoča škoda, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti (182. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nujna uporaba ortopedskih vložkov ter vzročna zveza s škodnim dogodkom sta izkazani, tožnik jih bo moral uporabljati do konca življenja, gotova je tudi potreba po njihovi menjavi.

Tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se poleg že dosojenega zneska toženki v plačilo naloži še odškodnina v znesku 12.266 EUR s pripadki, skupaj s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6.Tožnik v predmetnem pravdnem postopku uveljavlja zahtevek iz naslova povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi poškodb v prometni nesreči 25. 4. 2019, ki jo je zakrivil sam kot voznik motornega kolesa, zavarovanega pri toženki po pogojih AO+ zavarovanja. Poškodbe obsegajo zlom zgornjega dela desne stegnenice, poko šestega rebra levo, razpočno rano na levem kolenu, odrgnine obeh komolcev in zvin tretjega prsta leve noge. Temelj zahtevka je nesporen, zato je sodišče presojalo le še višino odškodnine.

7.Za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ je tožnik zahteval skupno 21.500 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 12.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500 EUR). Iz naslova premoženjske škode pa je zahteval 476,56 EUR za materialne stroške prevozov na preglede in terapije, 165 EUR za že nastale stroške ortopedskih vložkov ter 4.050 EUR za bodoče stroške ortopedskih vložkov za naslednjih 15 let. Toženka mu je pred predmetno pravdo že izplačala nesporni del odškodnine v znesku 14.476,56 EUR (kar po navedbah toženke, ki jih tožnik ni prerekal, zajema 9.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in 476,56 EUR za materialne stroške prevozov na preglede in terapije). S tožbo tožnik tako vtožuje še preostanek odškodnine v višini 12.715 EUR.

8.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nepremoženjske škode priznalo 17.000 EUR (12.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 5.000 EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti). Po odštetju že plačanega zneska 14.000 EUR, kar revalorizirano na dan izdaje prvostopenjske sodbe znaša 16.716 EUR2, je tožniku prisodilo še 284 EUR odškodnine za nematerialno škodo. Iz naslova premoženjske škode pa mu je priznalo 165 EUR stroškov nakupa ortopedskih vložkov in toženki v plačilo skupaj naložilo še 449 EUR. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9.Predmet pritožbenega preizkusa je zavrnitev zahtevka iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti nad priznanim zneskom 5.000 EUR, zahtevka iz naslova skaženosti in zahtevka iz naslova bodočih stroškov nakupa ortopedskih vložkov (odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni izpodbijana, ker je bila tožniku priznana v celoti, enako stroški že kupljenih ortopedskih vložkov, neizpodbijana je tudi zavrnitev zahtevka iz naslova stroškov prevoza, ki jih je toženka že v celoti plačala pred začetkom tega postopka).

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

10.Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. A. A. z dne 6. 4. 2023 in dopolnitve mnenja z dne 4. 7. 2023 izhaja, da je tožnik zaradi poškodb v obravnavani nesreči utrpel trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. V anatomskem smislu gre za stanje po pertrohanternem zlomu zgornjega dela desne stegnenice, ki je bil kirurško saniran z osteosintetskim materialom. Prišlo je do posedanja zloma s posledično prikrajšavo noge, nastale so heterotrofne osifikacije v mehkih delih obkolčja. Trajno posledico v funkcionalnem smislu pa predstavlja zmanjšana gibljivost kolka pri upogibih in notranja rotacija, zmanjšana je tudi moč obkolčnega mišičja.

11.Izvedenec je ob pregledu tožnika ugotovil, da je pri njem prišlo do cca. 1 cm prikrajšave desne noge, od česar je 7 mm posledica posedanja zloma iz predmetne nesreče, ostalo pa posledica z deformacijo zazdravljenega zloma golenice, ki ni v vzročni zvezi s to nezgodo. Vpliv prikrajšave iz obravnavane nesreče na tožnikovo zmanjšano življenjsko aktivnost je sodišče upoštevalo le v deležu 70 %, pritožba pa utemeljeno opozarja, da je takšno stališče zmotno. Sodišče je namreč prezrlo izrecno in jasno ugotovitev izvedenca, da prej obstoječa prikrajšava po predhodni poškodbi tožnikove življenjske aktivnosti ni zmanjšala oziroma na njegove funkcionalne sposobnosti ni vplivala. Pritrditi je tako pritožbenim navedbam, da je negativni vpliv prikrajšave noge na življenjsko aktivnost tožnika v celoti posledica le predmetnega škodnega dogodka.

12.Izvedensko mnenje potrjuje navedbe tožnika, da so zaradi posledic obravnavane nesreče (torej zaradi prikrajšave noge, osifikacij, zmanjšanja gibljivosti in rotacije kolka, zmanjšanja moči obkolčnih mišic in občasnih blažjih bolečin) trajno zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Tožnik sicer zmore daljšo hojo po urejenem terenu in ravninah, vendar s povečanimi napori zaradi bolečin, s povečanim naporom in nepopolno lahko počepne in poklekne, ne more pa izvajati aktivnosti v čepečem položaju. S povečanimi napori izvaja aktivnosti na neravninah, ki zahtevajo obračanje na desni nogi, ni sposoben izvajati zelo težkih fizičnih del, kot je dvigovanje težkih predmetov. S povečanimi napori, omejitvami in zmanjšano učinkovitostjo izvaja dela na vrtu in lažja gospodarska dela, vozi motor in kolesari ter hodi v naravo, daljše planinske ture ali hoje v visokogorju pa ne zmore. Oviran je pri telovadbi, vezani na počepanje in obrate v kolkih. Uporablja nastavek za povišanje straniščne školjke, saj se na normalno višino zaradi omejene gibljivosti kolka ne more usesti, zaradi krajše noge za izravnavo hoje uporablja tudi posebne ortopedske vložke. Zaradi izstopajočega kolčnega vijaka, ki pritiska na mehka tkiva, težko spi na desnem boku.

13.Sodišče je sledilo tožniku in izvedencu, da ugotovljene posledice in omejitve vplivajo na tožnikovo življenjsko aktivnost, ni pa mogoče slediti pritožbi, da je takšno zmanjšanje življenjske aktivnosti le in izključno posledica samo tega škodnega dogodka. Na izrecno vprašanje sodišča je namreč izvedenec pojasnil, da je tožnik že pred to poškodbo utrpel številne poškodbe levega kolena, zaradi katerih so bile v času nezgode že prisotne degenerativne spremembe kolenskega sklepa, h katerim je nova nezgoda vplivala le minimalno. Drži, da tožnik težav s kolenom v svoji trditveni podlagi ni navajal, ni pa mogoče prezreti dejstva, da je te težave izvedenec vseeno ugotovil in jih tudi navedel v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav tako iz mnenja izhaja, da na prej opredeljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti dodatno vplivajo tudi degenerativne spremembe ledvene hrbtenice (lumbalgija in lumboishialgija), zaradi katerih tožnik v času akutizacije ni sposoben težjih fizičnih del, stanje po zlomu zapestja in obojestranska Dupuytrenova kontraktura, zaradi katerih je oviran pri delih, ki zahtevajo močan prijem z roko in kompleksne aktivnost s prsti (fina ročna dela, držanje volana, krmila kolesa in motorja, vrtnega in drugega orodja), ter stanje po zlomu nadlahtnice, zaradi katerega s povečanim naporom izvaja dela nad nivojem ramen.

14.Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da je izvedenec le opredelil posledice prejšnjih poškodb in da ni podal mnenja, da naj bi prejšnje poškodbe vplivale na zmanjšanje življenjske aktivnosti. Po izvedenskem mnenju je namreč celokupno prikrajšanje življenjskih aktivnosti tožnika posledica tako prejšnjih poškodb in stanj kot poškodb iz nove nesreče, saj je izrecno ugotovljeno, da ta predhodna stanja "dodatno vplivajo" na zmanjšanje življenjske aktivnosti, do katere je sicer nedvomno prišlo zaradi obravnavane nesreče. Očitki o protispisnosti zaključkov sodišča in o nasprotju z ugotovitvami izvedenca so tako neutemeljeni in pritožbeno očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Slediti tudi ni mogoče očitku, da je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opredelilo, v kolikšnem delu je ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti in odškodnino znižalo zaradi zaradi vpliva prejšnjih poškodb. To razmejitev je sodišče opravilo opisno, ko je v 22. točki obrazložitve zapisalo, da je pri tožniku "tudi" zaradi obravnavane nesreče podano zmanjšanje življenjske aktivnosti v obsegu, kot izhaja iz 20. in 21. točke obrazložitve. Sodišče je ugotovilo celoten obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti, po opisni razmejitvi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti zaradi prej podanega stanja in poškodb, pa je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posledic poškodb iz tu obravnavanega škodnega dogodka odmerilo na 5.000 EUR.

15.Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zapisalo le, da je odmerjena odškodnina primerna ob objektivni umestitvi individualnega primera med podobne primere v sodni praksi. Zgolj taka obrazložitev brez navedbe konkretnih odločitev in v njih priznanih odškodnin ne omogoča preizkusa, ali je prisojena odškodnina ustrezna z vidika že obravnavanih primerov v sodni praksi, a je bilo pomanjkljivost mogoče odpraviti v pritožbenem postopku.

16.Ugotovljeni obseg škode iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ovrednotilo v znesku 5.000 EUR, kar je ob izdaji sodbe predstavljalo 3,1 povprečne neto plače.3 Pritožba utemeljeno opozarja, da je glede na sodno prakso v primerljivih primerih4 takšna odškodnina (tudi po upoštevanju razmejitve s posledicami prejšnjih poškodb) prenizka. V primeru VS0013535, ki je s tožnikovim najbolj primerljiv tako po posledicah kot po starosti oškodovanca, je bila tako priznana odškodnina v višini 7 povprečnih mesečnih plač. V zadevi VS0026496 je odškodnina znašala 8 povprečnih mesečnih plač, oškodovanec pa je utrpel malenkostno hujše posledice in je bil precej mlajši. Oškodovancu v zadevi VS0011887 je bila ob primerljivi starosti in nekoliko hujših posledicah dosojena odškodnina 13 povprečnih mesečnih plač, v sodbi VSL II Cp 2909/20158 pa prav tako ob nekoliko hujših posledicah in pri precej nižji starosti 15 povprečnih mesečnih plač. V primeru VS0014799 je odškodnina ob nekoliko lažjih posledicah znašala 3,2 povprečne mesečne plače.

17.Ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih posledic obravnavnega škodnega dogodka in razmejitev s prejšnjimi poškodbami ter po primerjavi z v zgornjih judikatih prisojenem razponu odškodnin pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti utemeljen. Znesek 8.000 EUR namreč predstavlja 5 povprečnih mesečnih plač, kar je v okviru zgoraj ugotovljenega razpona in tožbenega zahtevka.

Duševne bolečine zaradi skaženosti

18.Zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče primarno zavrnilo, ker naj bi bile tožnikove navedbe glede tega preveč pavšalne in nekonkretizirane. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je tožnik podal skromno, a zadostno trditveno podlago, saj je navedel, da ima na nogah obsežne brazgotine, ki so vidne predvsem v poletnem času in ga motijo zaradi privabljanja pogledov in neljubih vprašanj. Kljub sicer napačnemu izhodišču glede opredeljenosti trditev pa je sodišče prve stopnje te navedbe tudi vsebinsko presodilo. Ugotovilo je, da duševne bolečine zaradi brazgotin pri tožniku niso izkazane v taki jakosti, da bi upravičevale odškodnino iz tega naslova, pritožbeno sodišče pa se s tem strinja.

19.Ugotovljeno dejansko stanje o velikosti in opaznosti brazgotin temelji na izvedenskem mnenju izvedenca, ki je tožnika osebno pregledal. Glede brazgotine na levem kolenu je ugotovil, da je del večjega brazgotinskega področja, ki je posledica poškodb, ki niso v vzročni zvezi z obravnavano, ter da jo je med ostalimi komaj opaziti. O tem se je z neposredno vidno zaznavo na naroku prepričalo tudi sodišče, ki je pravilno zaključilo, da navedena brazgotina ne zadosti kriterijem skaženosti. Pritožba kakšnih konkretnih navedb v zvezi s tem niti ne podaja.

20.Za brazgotino na desnem boku v dolžini 20 cm je izvedenec pojasnil, da bi jo lahko opredelil kot skaženost blage stopnje, saj razkrita pri drugih lahko vzbuja pozornost in radovednost. Bolj vidna je poleti, saj je zaradi manjše pigmentiranosti takrat svetlejša od okoliške kože. Hkrati pa je izvedenec tudi zapisal, da je ta brazgotina običajno zakrita z oblačili (spodnjice, kopalke, telovadne hlače) oziroma se vidi le pri klasičnih kopalkah, lahko pa se prikrije z bermuda kopalkami s hlačnicami. Izvedenčevi ugotovitvi o možnosti zakrivanja brazgotine je sledilo tudi sodišče, ki je ob tem upoštevalo, da te ugotovitve tožnik konkretizirano v pripombah na izvedensko mnenje niti ni prerekal.

21.Zmotno je pritožbeno stališče, da možnosti zakrivanja sodišče ne bi smelo upoštevati. Ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, sodišče namreč presoja po objektivnih in subjektivnih merilih, ki morajo biti podana kumulativno. Objektivna merila povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža in kako jo okolje doživlja, subjektivna merila pa ugotavljajo vpliv teh sprememb na oškodovančevo psihično počutje. Zmožnost zakrivanja je po ustaljenem stališču sodne prakse10 uvrščena v okvir objektivnega merila, zato jo je sodišče pravilno presojalo (in v tem okviru tudi pravilno kot pravno pomembno izpostavilo, da tožnik niti ni zatrjeval, da bi sploh nosil kopalke v kroju, ki zakrivanja ne omogoča).

22.Pritrditi je torej stališču sodišča prve stopnje, da tudi brazgotina na boku kljub svoji velikosti zaradi možnosti zakritja ne dosega objektivnega kriterija skaženosti, četudi subjektivno tožnik to morda dojema drugače. Subjektivnega kriterija zato niti ni bilo treba presojati, še manj pa v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika, ki ga zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec, pozivati k morebitnemu dopolnjevanju navedb glede tega kriterija. Ne glede na to pa je dodati, da je tudi ob izpolnjenosti obeh kriterijev odškodnino zaradi skaženosti mogoče priznati le, če so duševne bolečine zadostne intenzitete in trajanja, česar pa tožnik ni potrdil, saj je na naroku izpovedal le, da mu zaradi tega "ni lušno" oziroma da mu je "malo zoprno".

23.Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti se po vsem pojasnjenem izkaže za pravilno.

Bodoči stroški nakupa ortopedskih vložkov

24.Zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov iz naslova bodočih nakupov ortopedskih vložkov (ki jih bo tožnik sicer nesporno potreboval) je sodišče ob uporabi prvega odstavka 174. člena OZ utemeljilo s tem, da ti stroški (razen že izkazanega nakupa v vrednosti 165 EUR) tožniku še niso nastali.

25.Pritožba odločitev izpodbija s sklicevanjem na 182. člen OZ, ki pa ne pride v poštev, saj se izrecno nanaša le na bodočo nepremoženjsko škodo. Povračilo bodoče premoženjske škode zaradi trajno povečanih potreb je sicer mogoče zahtevati v obliki denarne rente (drugi odstavek 174. člena OZ), vendar takega zahtevka tožnik ni postavil, za ugoditev zahtevi po plačilu vseh bodočih stroškov v naprej v enkratnem znesku pa v OZ ni podlage.

Sklepno

26.Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo po vsem pojasnjenem znaša 20.000 EUR (12.000 za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 8.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) oziroma 3.000 EUR več, kot je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Tako odmerjena odškodnina znaša 12,5 povprečnih mesečnih plač in je kot celota kljub umestitvi v spodnji del razpona v primerljivih primerih še vedno ustrezna ter predstavlja pravično zadoščenje za celotno utrpelo nepremoženjsko škodo.

Po odštetju revaloriziranega že plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (16.716 EUR) še neplačani znesek tako znaša 3.284 EUR, skupaj s priznano odškodnino 165 EUR za premoženjsko škodo pa 3.449 EUR (namesto v sodbi sodišča prve stopnje priznanih 449 EUR).

27.Ker je tožnik s pritožbo dosegel zvišanje odškodnine za 3.000 EUR, je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev o stroških. Tožniku je bilo od še zahtevanih 12.715 EUR priznanih 3.449 EUR, zato stroške postopka krije v deležu 73 %, toženka pa v deležu 27 %.

28.Pritožbeno sodišče je ob pojasnjenem pritožbi delno ugodilo in sodbo na podlagi 358. člena ZPP v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da mora toženka tožniku v roku 15 dni poleg v I. točki izreka že dosojene odškodnine plačati še odškodnino v znesku 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2020 dalje do plačila, v izpodbijani III. točki izreka pa spremenilo tako, da stroške postopka tožnik krije v deležu 73 %, toženka pa v deležu 27 %. V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo.

29.Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Kot potrebne je pritožbeno sodišče priznalo stroške sestave pritožbe v višini 625 točk, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in 459 EUR sodne takse, skupaj 925,65 EUR. Ob upoštevanju 24 % uspeha (s pritožbo je tožnik zahteval zvišanje odškodnine za 12.266 EUR, uspel je s 3.000 EUR) mu mora toženka v 15 dneh povrniti 226,39 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP, prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Matematično pravilen znesek razlike sicer znaša 11.715 EUR.

2https://www.stat.si/Inflacija/sl-SI#/revalorisation.

3Povprečna neto plača za november 2023 je znašala 1.594,13 EUR.

4Vsi navedeni primeri so dostopni na https://www.sodnapraksa.si/.

5Oškodovanec je bil ob škodnem dogodku star med 60 in 65 let, zaradi manjše gibljivosti kolka ima težave pri hoji po neravnem terenu in ob spremembah vremena.

6Oškodovanec star med 25 in 30 let, zaradi 1,5 cm krajše noge in lažje omejene gibljivosti v predelu kolka obstaja možnost hitrejše obrabe. Opustiti je moral kolesarjenje, oviran je tudi pri delu v gradbeništvu.

7Oškodovanec star med 55 in 60 let, atrofija mišic desne stegnenice in zmanjšana sposobnosti desne noge za funkcionalne obremenitve ga omejujeta pri hoji, počepanju, teku in zahtevnejših fizičnih obremenitvah, zaradi česar je prikrajšan na številnih (zlasti prostočasnih) področjih življenjske aktivnosti.

8Starost oškodovanca 28 let, 1,5 cm krajša noga in lažja omejenosti v predelu kolčnega sklepa ga ovirata pri fizičnem delu v gradbeništvu in težjem fizičnemu delu ter ukvarjanju s športom.

9Prikrajšanje pri športnem udejstvovanju, bolečine, omejitve in povečan napor pri daljši hoji in delu, povezanem z vzpenjanjem na lestev in dvigovanjem težjih bremen.

10Prim. VSL Sodba II Cp 76/2019 z dne 24. 4. 2019 in VSL sodba II Cp 2907/2015 z dne 24. 2. 2016.

11Po uveljavljenem stališču sodne prakse je namreč pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, tudi če pritožbeno niso izpodbijane vse postavke, saj to predstavlja nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (prim. VSRS Sodba II Ips 91/2017 z dne 4. 10. 2018, tako tudi VSL Sodba II Cp 1505/2020 z dne 5. 1. 2021 in druge).

12V zadevi VS001353 je skupna odškodnina za vse oblike škode znašala 20 povprečnih mesečnih plač (priznana je bila višja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in tudi odškodnina za skaženost, ni bilo predobstoječih poškodb in stanj). V zadevi VS002649 je bila priznana skupna odškodnina v višini 23 povprečnih mesečnih plač (tudi tu priznana odškodnina za skaženost in dodatno še za strah, oškodovanec brez predobstoječih stanj), v zadevi VS001479 pa ob nekoliko blažjih posledicah 11 povprečnih mesečnih plač.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 174, 174/1, 174/2, 179, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.