Jedro

Poravnavo po določbah ZDen sklenejo stranke pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje po pravilih iz 54. člena ZDen, poravnava pa postane izvršljiva šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, v katere izrek povzame upravni organ sporazum o poravnavi in jo torej dopusti, če ne nasprotuje prisilnim predpisom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 24.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora Občine z dne 10.11.1993, s katerim je organ prve stopnje ugotovil, da je tožeča stranka dne 9.9.1993 pred upravnim organom z B.J., kot pooblaščenko vlagateljic zahteve N.J. in J.Z., ki sta tudi pravni naslednici upravičenca J.Z., sklenila poravnavo. V obrazložitvi izpodbijana odločba podrobneje povzema določbe poravnave. Navaja, da sta stranki pred poravnavo ugotovili, da:

1. je bilo z odločbo z dne 13.10.1959 (prav: 13.10.1951) in sklepom Okrajnega sodišča z dne 16.1.1954 nacionalizirano podjetje S., sestoječe iz nepremičnin parc.št. 98/3, vl.št. 294, last Z.J.;

2. je bila z odločbo z dne 6.6.1960 kot poslovni prostor nacionalizirana parc.št. 99/1 vl.št. 1268, last Z.J.;

3. je bila z odločbo z dne 6.6.1960 kot poslovni prostor nacionalizirana parc.št. 98/2 vl.št. 1267, last J.N. roj. Z.;

4. je bila z odločbo z dne 29.9.1963 vzeta pravica uporabe parc.št. 98/1, katere zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe je bila Z.J., odločba pa se je glasila na ime J.Z.; Stranki poravnave sta soglasni, da se v okviru obravnavane poravnave reši vse denacionalizacijske zahtevke, kot tudi zahtevek J.Z., ki se rešuje v okviru spora pri Temeljnem sodišču in se nanaša na parcelo št. 99/4, last Z.J. (na podlagi 5. člena zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91, 31/93). Glede na to, da prej navedenih nepremičnin podjetje ne more vrniti, ker več ne obstojajo, se upravičencem daje kot odškodnina za vse nepremičnine in za podjetje, vseh bremen prosta nadomestna nepremičnina, ki predstavlja del parcele št. 1133/1 vl.št. 294, ki je družbena lastnina, katere imetnik pravice uporabe je tožnica (zavezanka) in je natančno opisana v cenitvi z dne 15.4.1993, katere vrednost je 712.925,28 DEM. Sestavljena je iz dveh etaž, kleti in pritličja ter je cenitev z grafičnim delom priloga in sestavni del poravnave.

Zavezanka dovoljuje, da se nepremičnina, ki jo daje, po geodetski odmeri odpiše od sedanjega vložka v korist J.Z. do 1/8, J.Z. do 1/8 in N.J. roj. Z. do 3/4 solastninskega deleža. Pooblaščenka v imenu upravičencev sprejme navedeno nepremičnino in izjavi, da po pravnomočnosti poravnave umakne zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile razlaščene J. in N.Z. in glede katerih se vodi postopek pri upravnem organu Občine, hkrati pa se obveže, da bo umaknila tožbo pri Temeljnem sodišču. Stranke so se podrobneje dogovorile o stroških za elaborat o idejni rešitvi gradbene delitve objekta, katerega del daje tožnica upravičencem, o najemnini za določeno obdobje, o delitvi stroškov, o datumu izročitve nepremičnine v posest in o drugih aktivnostih v zvezi z delitvijo nepremičnine. Pritožbeni ugovor zoper tako sklenjeno poravnavo, da je tožničina pooblaščenka pri sklepanju poravnave prekoračila pooblastilo, ki ga je imela le za zastopanje za denacionalizacijo v tem postopku, je tožena stranka zavrnila. Navaja, da imajo pooblaščenkina dejanja v postopku enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (2. odstavek 57. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Po določbi 1. odstavka 69. člena ZDen sta stranki sklenili veljavno poravnavo, ki lahko obsega vse ali pa le del premoženja denacionalizacije. O zadevi je odločal stvarno in krajevno pristojni organ po sedežu zavezanke. Upravičenci so svoje obveznosti že izpolnili in umaknili svojo zahtevo pri občini (sklep Občinskega sekretariata za stanovanjske zadeve Občine z dne 21.9.1993), kot tudi pri Temeljnem sodišču ter je sodišče o tem že izdalo svoj sklep z dne 28.9.1993. Če bi se poravnava izrekla za nično, bi bili upravičenci oškodovani, ker nimajo več možnosti vložiti zahteve za denacionalizacijo. Tožnica v pritožbi neutemeljeno prereka svojo pasivno legitimacijo. ZDen v 51. členu določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. Zavezanci za vrnitev podržavljenih podjetij so podjetja, v katerih premoženju so sredstva podržavljenih podjetij. Podržavljeno premoženje, ki je predmet tega postopka, je ob podržavljenju prešlo med sredstva tožnice, kar med strankama ni sporno. Spremenilo je le svojo prvotno pojavno obliko. Stranki sta se dogovorili, da se da upravičencem nadomestno nepremičnino, kar je glede na določbo 3. odstavka 42. člena ZDen dopustno. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje na določbo 1097. člena ZOR, ko meri na to, da je poravnava nična. Tožnica ni vrnila ničesar, česar sicer ne bi bila dolžna vrniti v rednem postopku denacionalizacije, sicer v obliki lastninskega deleža na družbenem kapitalu, kot so zahtevali pravni nasledniki upravičencev. Toda, če se je tožnica odločila za vrnitev v obliki nadomestnega premoženja in se s tem strinjajo upravičenci, je taka oblika denacionalizacije dopustna, odločitev organa prve stopnje pa pravilna. Izpodbijana odločba je izvršljiva, izrek določen, del nepremičnine, ki je predmet vračanja, pa je natančno opisan in izrek izpodbijane odločbe ne dopušča različnih tolmačenj.

Tožnica izpodbija v izreku sodbe navedeno odločbo iz vseh razlogov po 10. členu Zakona o upravnih sporih in smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da je poravnava nezakonita, ker jo je pooblaščenec tožnice sklenil brez ustreznega pooblastila, saj se pooblastilo ni nanašalo za zastopanje tudi glede drugih zahtevkov za denacionalizacijo, ki so bili odstopljeni pristojnemu upravnemu organu občine. Upravni organ je bil dolžan po uradni dolžnosti preizkusiti pravilnost pooblastila. Poravnava je zato nezakonita v delu, ki se nanaša na parcele št. 99/1, 98/1 in 98/2. Podana je kršitev pristojnosti po 2. odstavku 241. člena ZUP. Za odločanje o denacionalizaciji navedenih parcel je bil pristojen upravni organ občine, zato ni bilo podlage za združitev zahtevkov po vseh upravičencih J.Z., J.Z. in N.J. roj. Z. Organ prve stopnje tudi ni pristojen za vodenje postopka v zadevi, ki spada v sodno pristojnost, ki se rešuje v okviru spora pri Temeljnem sodišču, za katerega je določena sodna pristojnost. Po določbah ZDen poravnava ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi (2. odstavek 69. člena ZDen), to pa ni le ZDen, marveč tudi drugi predpisi. Tako je po določbi 1097. člena ZOR poravnava nična, če se nanaša na pravno razmerje, ki med strankama ne obstoji. Na zakonitost poravnave bi moral upravni organ paziti po uradni dolžnosti. Izrek izpodbijane odločbe je nejasen in nedoločen, zlasti v delu, kjer se tožnici nalaga izročitev dela nepremičnine, saj bi moralo biti to določeno v izreku, ne pa v cenitvi, ki je sicer sestavni del poravnave. V dopolnitvi tožbe (z dne 15.5.1995) pa tožnica še navaja, da je nadomestna nepremičnina, ki naj bi jo tožnica izročila denacionalizacijskemu upravičencu, le del parcele št. 1133/1 vložek št. 294, torej del tožničinih nepremičnin, ki so na lokaciji in v obratu "Tovarna ...". Na to premoženje se nanaša več denacionalizacijskih postopkov, v katerih je upravni organ občine izdal več začasnih odredb o prepovedi razpolaganja z obratom "Tovarna ..." (11. in 12. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, v nadaljevanju: ZLPP, Uradni list RS št. 55/92 in 7/93) in sicer v zadevah denacionalizacije zasebnih gospodarskih podjetij - "E. J.", "MSM" in "Veletrgovina". Tožnica je na podlagi navedenih začasnih odredb popisala in v celoti izvzela iz lastninskega preoblikovanja podjetja nepremičnine obrata "Tovarna .....". Doslej nobeden od navedenih postopkov o denacionalizaciji še ni končan. Z nepremičninami navedenimi v izpodbijani odločbi ni mogoče razpolagati. Odločba je zato neizvršljiva, ker se nanaša na nepremičnine, s katerimi je prepovedano razpolaganje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Prereka pa tožničine navedbe v odgovoru na tožbo tudi B.J.C. kot prizadeta stranka na strani tožene stranke. Glede trditve o nezakonitosti poravnave navaja, da jo je sklenila tožničina pooblaščenka po resnih pogajanjih med prizadeto stranko in tožnico. Glede tožbenega ugovora o kršitvi pravil postopka v zvezi pristojnostjo navaja, da se po 1. odstavku 23. člena ZUP lahko v primeru, ko bi bilo za odločanje o zahtevi hkrati krajevno pristojnih dvoje ali več organov v različnih občinah, ostane pristojen tisti organ, ki je prvi uvedel postopek, da pa se lahko ti organi dogovore, kateri od njih bo vodil postopek. Po 24. členu ZUP ostane organ, ki je kot krajevno pristojen uvedel postopek, tudi takrat, ko med postopkom nastanejo okoliščine, po katerih bi bil pristojen kakšen drugi organ, lahko pa mu odstopi zadevo v reševanje, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko. V konkretnem primeru je prvi uvedel postopek stvarno in krajevno pristojen organ občine .., kljub temu, da je bila prvotna vloga vložena pri upravnem organu občine ... Slednjemu je upravni organ vrnil zadevo glede zahteve v tistem delu, ki se je nanašala na premoženje podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč.

Odločbo na prvi stopnji je izdal stvarno in krajevno pristojni organ pristojen po sedežu zavezanca v smislu 54. člena ZDen. Temelj poravnave so bili zahtevki, s katerimi je prizadeta stranka upravičena razpolagati. Prav tako ne drži tožničina trditev, da je organ prve stopnje posegal v sodno pristojnost, saj je v odločbi le povzel zavezo upravičencev iz poravnave. Tudi ne drži tožbena trditev, da tožnica ni zavezanka oziroma pasivno legitimirana stranka v vseh zahtevkih (51. členu ZDen). Podržavljeno premoženje pa je nesporno med sredstvi tožnice. Tudi za kasneje podržavljene stvari (po podržavljenju upravičenčevega podjetja), ki so med sredstvi tožnice, je po 42. členu ZDen zavezanka tožnica. Na podlagi začasne odredbe v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka je bila dolžna izločiti iz lastninskega preoblikovanja celoten objekt. Ni pa utemeljena niti trditev, da izrek izpodbijane odločbe ni določen in da je zato neizvršljiv ter v tej posledici ničen, saj je v cenitvi cenilca le ta natančno določen, ta pa je povzeta v izrek izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ta zakon ne določa drugače. Takšna posebna določba v razmerju do ZUP je 69. člen ZDen, ki ureja poravnavo v denacionalizacijskih postopkih drugače, kot je opredeljena po določbah ZUP, kjer je že sam zapisnik o sklenjeni poravnavi izvršilni naslov (270. člen ZUP). Poravnava v postopku denacionalizacije postane izvršljiva šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, ki jo upravni organ povzame v izrek odločbe, ki mora biti v skladu z 208. členom ZUP. V izrek odločbe pristojni organ povzame poravnavo, če je ta dopustna, če ne nasprotuje prisilnim predpisom. Podlaga za to presojo je dejansko stanje, pravilno ugotovljeno pred upravnim organom v predpisanem postopku tako, da je v primeru spora mogoče dejansko stanje ter zakonitost in pravilnost poravnave preveriti tudi v pritožbenem postopku kot tudi v upravnem sporu.

Poravnavo pa stranke sicer sklenejo v postopku pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Tudi pri izdaji odločbe izdane na podlagi poravnave je potrebno upoštevati določbo 1. odstavka 25. člena ZUP, po kateri mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Pristojnosti organa prve stopnje v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljevati z določbo 23. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot to zmotno zatrjujejo prizadete stranke, ki določa, da ostane krajevno pristojen še naprej tisti od več krajevno pristojnih organov, ki je prvi uvedel postopek po določbah prejšnjih členov, s čimer se ureja le konkurenco med več krajevno pristojnimi organi z enako stvarno pristojnostjo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ne drži namreč trditev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe (6. stran), da je za denacionalizacijo premoženja podržavljenega (N.J. in J.Z.) po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč pristojen upravni organ za gospodarstvo občine (kar sicer velja za podržavljeno podjetje upravičenca J.Z.), saj se stvarna pristojnost za vračanje podržavljenih poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč ravna po 3. točki 1. odstavka 54. člena ZDen in krajevna po 1. točki 1. odstavka 22. člena ZUP. Zato tudi za združitev postopkov ni bilo podlage v smislu 127. člena ZUP.

Dejansko stanje, ki je podlaga za oceno zakonitosti poravnave, tako glede okoliščin, iz katerih sledi sklep, da je posamezna oseba upravičenec, kot tudi glede obsega podržavljenega premoženja in dopustnosti poravnave (da ne nasprotuje prisilnim predpisom), mora ugotoviti pristojni organ ter je zaradi posebnosti upravnega področja v postopkih denacionalizacije in poudarjenega načela varstva pravic občanov in varstva javnih koristi poravnava urejena tako, kot je določeno v 69. členu ZDen. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka preverila, ali so sploh bili podani pogoji za uvedbo postopka kar zadeva premoženje (poslovne prostore) podržavljeno J.Z. in N.J. Tudi ni razvidno, da bi se tožena stranka ukvarjala z vprašanjem, ali je mogoče na podlagi predloženega poročila cenilca cenitev preizkusiti in ali obstoje ovire za uvodoma navedeno poravnavo. Tako bi pristojni organ še pred uvedbo postopka (3. točka 1. odstavka 54. člena ZDen) po zahtevi za vračanje premoženja podržavljenega J.Z. (umrli med postopkom 18.7.1992) in N.J. (ob vložitvi zahteve s stalnim prebivališčem v tujini) moral ugotoviti, ali sta navedeni osebi bili državljanki Republike Slovenije v času podržavljenja in ali sta to tudi v času odločanja, vendar ni, kar sodišče ocenjuje po okoliščinah, da potrdil o njunem državljanstvu med spisi ni. Ti podatki imajo pomen tako za ugotovitev, ali je oseba upravičenec do denacionalizacije kot tudi za obliko denacionalizacije glede na to, ali je upravičenec državljan Republike Slovenije tudi v času vračanja premoženja.

Če držijo tožbene trditve, da je bila poravnava sklenjena za nepremičnino, ki je predmet začasne odredbe v korist drugega upravičenca, potem je taka poravnava, sklenjena pred iztekom roka iz 88. člena ZDen, nezakonita, saj bi bila s tem prizadeta korist tretjih oseb (upravičencev), razen, če se tudi te osebe, v katerih korist je zagotovljeno varstvo, s poravnavo strinjajo. Navedeno pomeni, da bi morala tako upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka na to paziti po uradni dolžnosti (načelo zakonitosti).

Po presoji sodišča v stvari tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato, da se ugotovi, ali bi sklepanje poravnave nasprotovalo prisilnim predpisom (prikrajšanje ene ali druge strani ali tretjih oseb), bi bila tožena stranka morala oceniti tudi izvedensko mnenje kot vrsto dokaznega sredstva (glede vrednosti podržavljenega premoženja pok. upravičenca in valorizacijskega faktorja /upoštevaje koledarsko leto podržavljenja/, ali ugotovljena vrednost ustreza deležu, ki naj bi se vrnil upravičencu pokojnemu J.Z.). Vendar iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je upravni organ cenilno mnenje kot dokazno listino sploh presojal. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je organ prve stopnje s tem kršil tudi določbo 135. člena ZUP. Sploh pa sklicevanje na cenilno mnenje ne sodi v izrek upravne odločbe (208. člen ZUP). Navedba, da je cenitveno mnenje sestavni del poravnave, ta pa je sestavni del izreka izpodbijane odločbe, pomeni, da je izrek nejasen in nerazumljiv.

Tožena stranka bi po povedanem zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil postopka (4., 5., 25., 135., 185. in 208. člen ZUP) morala izpodbijano odločbo odpraviti in opozoriti organ prve stopnje na odpravo nezakonitosti. Ker ni ravnala tako, je tudi sama bistveno kršila pravila postopka (241. oziroma 242. člen ZUP).

Tožbene pripombe v zvezi z vsebino pooblastila tožničine pooblaščenke so po mnenju sodišča neutemeljene, saj sodišče v podatkih upravnih spisov ni zazrlo omejitev za zastopanje.

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah kot posledica kršitev postopka, nepopolno ugotovljene, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP uporabilo na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I in 45/1/94) kot predpise Republike Slovenije.