Jedro

Če sodišče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremeni tako, da izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odloži za preizkusno dobo enega leta, je delavec upravičen do izplačila pogodbene kazni, saj je bil v času sodnega postopka brez dela ter sredstev za preživljanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 3. tč. izreka) ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2. tč. izreka) spremenita tako, da glasita: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 295.946,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.9.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku

223.391,00 SIT, v roku 8 dni." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku

59.660,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca decembra 1997 do februarja 2000 plačati nadomestilo plače v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč. izreka) in da mu je dolžna plačati regres za letni dopust za leto 1998, 1999 in 2000 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (2. tč. izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 295.946,16 SIT (3. tč. izreka). Poleg tega je s sklepom ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo nadomestila plače v znesku 353.925,55 SIT ter dela regresa za letni dopust za leto 2000 v višini 952,00 SIT (1. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 180.946,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (2. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevka (v 3. tč.

izreka) in zoper sklep v delu odločitve o stroških postopka (v 2. tč.

izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je zoper odločitev tožene stranke o izrečenem ukrepu prenehanja delovnega razmerja uveljavil varstvo pravic pri delovnem sodišču in v sodnem postopku uspel v tem, da mu je sodišče izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za preizkusno dobo enega leta. Sodišče je tudi ugotovilo, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Navedena sodba je postala pravnomočna. Ker mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, je bil več let brez dela, socialno ogrožen, kar je posebej občutila njegova družina, ki v tem času ni imela dovolj sredstev za preživljanje. Zato je upravičen do plačila pogodbene kazni v skladu s kolektivno pogodbo. Meni, da je namen takšne kazni v tem, da delodajalce v postopkih prenehanja delovnega razmerja delavcev odvrača od nezakonitih odločitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in v izpodbijanem delu sodbe spremeni odločitev tako, da toženi stranki naloži plačilo pogodbene kazni v zahtevanem znesku. Poleg tega predlaga, da mu pritožbeno sodišče prizna vse stroške postopka na prvi stopnji, saj so mu v izpodbijanem delu sklepa priznani le v sorazmernem delu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdanih pisnih odločitev ni našlo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo pogodbene kazni zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi razlogi: Pravna podlaga za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je opredeljena v določbi 28. čl. Splošne kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur.

l. RS, št. 40/97). Delodajalec je dolžan v skladu z navedeno določbo v primeru pravnomočne ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, poleg nadomestila zaostale plače, do katere bi bil delavec upravičen, če bi še delal, izplačati tudi pogodbeno kazen v višini treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela. Pogodbena kazen predstavlja dodatno pravico delavca, katere namen je v odvračanju delodajalca od kršitev predpisov o prenehanju delovnega razmerja, posebej pa predstavlja zadoščenje delavca, ki v posledici odstranitve oz. nezakonitega prenehanja delovnega razmerja utrpi določene neprijetnosti, glede katerih nima možnosti uveljaviti odškodnine po splošnih predpisih obligacijskega prava.

V konkretnem primeru je tožena stranka leta 1997 izrekla tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, na podlagi katerega mu je prenehalo delo oz. je pri njej izgubil zaposlitev.

Takšna odločitev je imela posledico, da je tožnik sprožil delovni spor, v katerem je v letu 2001 na podlagi pravnomočne sodbe uspel v tem, da mu je bila izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložena za preizkusno dobo enega leta, kar pomeni, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja. Če bi mu pogojni disciplinski ukrep v svojem postopku izrekla že tožena stranka, potem v času sodnega postopka ne bi bil brez dela ter sredstev za preživljanje, kot to pravilno opozarja pritožba. Zato je zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke upravičen do izplačila pripadajoče višine pogodbene kazni v skladu z že navedeno določbo SKPgd.

Sodišče prve stopnje je z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo pogodbene kazni zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu sodbe spremenilo odločitev tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zahtevano višino pogodbene kazni, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tako tožnik z vtoževanimi zahtevki v postopku na prvi stopnji v celoti uspel, je upravičen do plačila stroškov postopka v celotni višini, to je v znesku 223.391,00 SIT, in ne v sorazmernem nižjem znesku, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklepa spremenilo odločitev o stroških, ki jih je dosodilo tožniku v navedenem znesku, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker je s pritožbo v izpodbijanem delu sodbe in sklepa v celoti uspel, mu je pritožbeno sodišče v skladu z vrednostjo pritožbenega uspeha priznalo za pritožbo 250 točk, za administrativne stroške 5 točk, to je skupaj 255 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za odvetniško točko (Ur. l. RS, št. 67/03) ter 20 % DDV znaša 33.660,00 SIT. Tožniku je priznalo tudi plačano takso za pritožbo v znesku 26.000,00 SIT, to je skupaj

59.660,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.