Jedro

Tožnik je pri opravljanju dela (pismonoša) od vodstva doma ostarelih (kjer je določenega dne raznašal pošto) zahteval, da mu bodisi oni bodisi njihov stanovalec povrnejo globo v višini, za katero je bil zaradi incidenta z njihovim stanovalcem oglobljen s strani policije in da istemu stanovalcu preprečijo izhod iz doma ves delovni čas, ko bo opravljal svoje obveznosti, saj v nasprotnem primeru ne more odgovarjati za svoja dejanja. O tem dogodku tožnik tožene stranke (delodajalca) ni obvestil. Tožnik je s takšnim ravnanajem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 5. 2013, ki se nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 5. 2012, ki jo je podala tožena stranka tožniku, v celoti nepravilna in nezakonita in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 5. 2013 razveljavi in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od 6. 5. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki neposredno pred 6. 5. 2013 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2012, mu obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od dne 6. 5. 2013 dalje v višini 939,91 EUR bruto mesečne plače, ter mu izplačati neto plačo, za vsak mesec posebej, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, vse dalje do plačila, od izplačanih plač pa odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, in mu priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, s plačilom stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se v zavrnilnem delu (I. točka izreka) pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožnik ni kršil pogodbe o zaposlitvi, niti ni kršil svojih delovnih obveznosti ter se je zgolj poslužil dovoljene samopomoči, da opozori pristojne na vir škodne nevarnosti oziroma da jih opozori v primeru, ko se počuti utemeljeno ali resno ogroženega pri svojem delu. Katerikoli poštar bi v istih krajevnih in časovnih okoliščinah najverjetneje ravnal podobno. Vsakodnevna delovna dolžnost tožnika je bila, da je raznašal pošto, pri tem pa je bil njegov delovni koridor tudi v Domu starejših občanov A., kot tudi po ostalih predelih, kjer so se prosto gibali oskrbovanci. Poudarja, da je bil tožnik pri svojem delu neposredno ogrožen, da ga je oskrbovanec fizično napadal in zmerjal ter je imel tožnik v tem primeru pravico, da se je z ustnim obvestilom obrnil na pristojne v Domu starejših občanov A. ter jih seznanil oziroma opozoril na svojo težavo. Meni, da je treba upoštevati okoliščino, da ima tožnik težave v govoru, da govori počasi in na glas ter pri tem močno jeclja. Za tistega, ki ga ne pozna, izgleda robat človek, vendar je ta vtis popolnoma napačen, saj je miroljuben človek. V navedenem kontekstu je potrebno presojati razloge, ki so pri toženi stranki vodili do podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. V tožnikovem ravnanju ni mogoče ugotoviti subjektivnega odnosa v tej smeri, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil določbe pogodbe o zaposlitvi. Ta bistveni oziroma odločilen subjektivni razlog v tem primeru ni podan.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi pavšalno navedenih ne, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 6. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo tožbeni zahtevek in ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče z se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja.

7. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR (Ur. l. RS, št, 42/02 in nadaljnji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2012 na delovnem mestu pismonoša. Tožena stranka je dne 29. 4. 2013 s tožnikom opravila zagovor in mu v nadaljevanju dne 6. 5. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 4. 4. 2013 od vodstva Doma počitka A. zahteval, da mu bodisi oni bodisi njihov stanovalec B.B. povrne globo v znesku 500,00 EUR, ker je bil zaradi incidenta z njihovim stanovalcem za navedeni znesek oglobljen s strani policije, in da B.B. preprečijo izhod iz doma ves delovni čas, ko bo opravljal svoje obveznosti, saj v nasprotnem primeru ne more odgovarjati za svoja dejanja, pri čemer tožnik o tem dogodku svojih nadrejenih ni obvestil. Tožena stranka je nadalje tožniku očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi s tem, ko je dne 21. 3. 2013, v sklopu dostavnega okraja obiskal Dom počitka A. in se izjemno grdo obnašal ter kričal na osebje in varovance doma, pri tem pa tudi o tem dogodku ni obvestil svojih nadrejenih. Tožniku je očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2012, in sicer določb 11. člena, ki se nanaša na vestno opravljanje dela, 12. člena, ki se nanaša na spoštovanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in 15. člena, ki se nanaša na dolžnost delavca, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo njegovega dela materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Zaradi tožnikovega ravnanja je zaupanje med strankama porušeno in delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitki tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine in je pravilno zaključilo, da je tožnik storil očitane kršitve. Takšen dokazni zaključek je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo na podlagi skladnih in medsebojno dopolnjujočih se izpovedi prič C.C., D.D., E.E. in F.F. ter uradnih zaznamkov Doma počitka A. o opisu dogodkov v zvezi z oskrbovancem B.B. (B/5, B/6).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi uradnega zaznamka Doma Počitka A. z dne 8. 3. 2013 ugotovilo, da se je tožnik zglasil v Domu počitka A. in vodstvo doma seznanil o konfliktu s stanovalcem B.B.. Pojasnil je, da mu je bila izrečena globa v znesku 500,00 EUR in zahteval vrnitev tega zneska od njih oziroma od stanovalca, za kar naj poskrbijo njihovi zaposleni. Iz uradnega zaznamka nadalje izhaja, da je tožnik zahteval še, da stanovalcu doma preprečijo izhode, kadar bo opravljal delo v tem rajonu, ker drugače ne more odgovarjati za svoja dejanja. Iz uradnega zaznamka Doma Počitka A. z dne 21. 3. 2013 pa izhaja, da je tožnik dne 21. 3. 2013 zopet prišel v tajništvo doma, kjer se je razburjen pritoževal, da mu zaposleni niso pomagali poiskati upravnice doma, kateri je moral predati pošto. Pri tem je tožnik omenil še konflikt s stanovalcem B.B. in je zaposlenim očital, da ne znajo urediti zadev z uporabniki in bo moral zadeve z njim urediti sam. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami dogodkov z dne 8. 3. 2013 in z dne 21. 3. 2013 utemeljeno sledilo zapisom iz uradnih zaznamkov, saj so potrjeni s strani zaslišanih prič C.C., D.D., E.E. in F.F.. Priče so skladno izpovedale, da se je tožnik dvakrat zglasil pri direktorici zaradi konflikta z B.B. in zahteval, naj dom B.B. omeji gibanje, saj drugače ne ve, kaj bo, če ga bo srečal v svojem rajonu. Potrdile so tudi, da je tožnik od doma zahteval povračilo globe.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Drugače kot iz naklepa, teh kršitev tožnik tudi ni mogel storiti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da v tožnikovem ravnanju ni subjektivnega odnosa do kršitev delovnih obveznosti. Tožnikovo ravnanje tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev določb pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2012, in sicer 11. člena, ki se nanaša na vestno opravljanje dela, 12. člena, ki določa spoštovanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in 15. člena, ki določa dolžnost delavca, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo njegovega dela materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca in določb ZDR, ki določajo delavčeve dolžnosti pri opravljanju dela, to je 31. člena, ki od delavca zahteva vestno opravljanje dela, 32. člena, ki določa delavčevo dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil in 35. člena, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da pri njegovem ravnanju ni šlo za kršitev delovne obveznosti, temveč za dovoljeno samopomoč, ki naj bi se jo poslužil, ker se je počutil ogroženega s strani oskrbovanca doma. Dovoljena samopomoč je sicer institut civilnega prava, opredeljen v 139. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 in nadalj.), ki je povezan z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti. Glede na 139. člen OZ je samopomoč dovoljena le izjemoma pod pogoji, ki izhajajo iz tega člena, le ob takih pogojih pa nastale škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči, ni potrebno povrniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstajajo pogoji, da bi bilo možno tožnikovo ravnanje z dne 8. 3. 2013 in z dne 21. 3. 2013 opredeliti kot samopomoč. Poleg tega bi to pomenilo zgolj razlog za izključitev protipravnosti ravnanja tožnika v smislu njegove odškodninske odgovornosti za škodo povzročene delodajalcu in ne razlog, da njegovo ravnanje ne bi predstavljajo kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti.

13. Ob podanem odpovednem razlogu po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Upoštevaje naravo očitanih kršitev in dejstva, da je vodstvo doma ugotovilo, da se zadeva ne umirja ter da tožnik vztraja, da se mu je zgodila krivica, za kar krivi stanovalca doma, o tem pa tožnik tožene stranke ni obvestil, je tožnik s svojim ravnanjem povzročil, da je tožena stranka vanj izgubila zaupanje in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. 14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati tudi osebne okoliščine tožnika. Osebne okoliščine, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi (tožnikove težave pri govoru), namreč ne morejo vplivati na presojo utemeljenosti izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2013 zakonita.

15. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.