Jedro

Pritožba zoper opomin za plačilo upravne takse ni dovoljena, saj opomin ni upravna odločba.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba zoper izpodbijani sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbi tožene stranke, obe z dne 28.6.2002, s katerima sta bili zavrnjeni pritožbi zoper odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.M., Izpostave Č., obe z dne 4.10.2001. Po podatkih upravnega spisa je z navedenima odločbama prvostopenjski davčni organ v skladu z 29. členom Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list SRS, št. 30/78, 10/79, 36/83, 46/86, 34/88, 1/90 ter Uradni list RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98 in 70/00) tožniku naložil v plačilo redne sodne takse, sodne takse za opomin in kazenske sodne takse, potem ko je s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, prejel obvestili z dne 23.8.2001 in 6.6.2001, iz katerih je izhajalo, da tožnik kljub vročenemu opominu ni poravnal taksnih obveznosti v delovnem sporu, katerega stranka je bil. Z izpodbijano sodbo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo zoper opomin istega prvostopenjskega davčnega organa z dne 25.10.2001, s katerim je bil revident pozvan na plačilo upravne takse za pritožbo zoper prej navedeni prvostopenjski odločbi.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev v izpodbijanih odločbah utemeljila tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Poleg tega navaja, da ni sporno, da v obravnavanem primeru tožnik ni plačal sodnih taks po obeh zgoraj navedenih opominih. Oprostitev plačila sodnih taks, ki jo je tožnik dosegel v delovnopravni zadevi z dne 25.8.1998, ne more veljati v obravnavani zadevi. Opomin za plačilo upravnih taks ni upravni akt, zato je tožena stranka revidentovo pritožbo zoper opomin pravilno zavrgla. Zastaranje je bilo večkrat pretrgano z dejanji pristojnih organov, v času izdaje izpodbijane odločbe pa tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje.

Z izpodbijanim sklepom, opr. št. U 1594/2002-12 z dne 12.4.2005, je sodišče zavrnilo tudi tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj tožnik s predloženimi listinami (odmera dohodnine zanj in za Tatjano Jakša, potrdil o dohodkih v zadnjih treh mesecih ni predložil) ni izkazal, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja on in njegovi družinski člani.

Tožnik se pritožuje zoper izpodbijano sodbo ter zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejanskega stanja, ki ga v celoti razbremenjuje plačila sodnih taks, in da v tej smeri ni dovolj preučilo njegovih navedb. Sklicuje se na 102. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 40/04-UPB1, 132/04 – odl. US), ki ga v celoti razbremenjuje plačila sodnih taks. Zatrjuje, da ima dohodke, ki so pod dohodkovnim cenzusom, ki zagotavlja preživetje. Prilaga obvestilo o uskladitvi preživnine, potrdilo o premoženjskem stanju in obvestilo o denarnih prejemkih invalidnine in nadomestila. Predlaga skrbno preučitev celotne zadeve in oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Dne 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 2. odstavku 107. člena določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet te revizijske presoje je pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je bilo odločeno o pravilnosti in zakonitosti postopka, izvedenega s strani davčnih organov. Po podatkih spisa je pristojni prvostopenjski davčni organ prejel dve obvestili Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, iz katerih je izhajalo, da revident kljub vročenim opominom ni poravnal naloženih taksnih obveznosti. Tega dejstva revident ni zanikal v nobeni fazi postopka, niti ga ne zanika v reviziji. V skladu z 29. členom ZST je moral davčni organ v takšnih primerih izdati odločbo in naložiti zavezancu, da v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in kazensko takso, če obveznosti ni poravnal, pa jo je moral prisilno izterjati. Tudi po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjski davčni organ ravnal skladno navedenim določilom ZST in zato je bila pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke, da pritožbi zoper prvostopenjski odločbi kot neutemeljeni zavrne. Ravno tako je bila pravilna in zakonita odločitev tožene stranke o zavrženju revidentove pritožbe zoper opomin, ki je bil revidentu izdan, ker ni poravnal upravne takse za pritožbi zoper sporni prvostopenjski odločbi davčnega organa. Že v zadevi, opr. št. I Up 817/2005 z dne 6.7.2005, je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pritožba zoper opomin za plačilo upravne takse ni dovoljena, saj opomin ni upravna odločba.

Revidentovo sklicevanje na omejitve izvršbe iz ZIZ ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj s temi navedbami ne oporeka pravilnosti in zakonitosti odmere taksne obveznosti v postopku pred davčnim organom, ki je predmet presoje v obravnavanem primeru. Poleg tega se postopek prisilne izterjave taksne obveznosti opravi po pravilih davčne izvršbe in ne po določbah ZIZ. Omejitve davčne izvršbe pa mora davčni organ v postopku izvršbe upoštevati po uradni dolžnosti.

Glede na to, da uveljavljani revizijski razlogi kot tudi razlogi, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: V skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pritožba zoper izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, da se jo obravnava kot pritožbo.

Po določbi 1. odstavka 13. člena ZST sodišče deloma ali v celoti oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V 3. odstavku navedenega člena je določeno, da mora predlogu za oprostitev mora stranka priložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz 1. odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz 1. odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Revident kljub pozivu ni predložil vseh listin, ki jih je po zakonu treba predložiti za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Ker je dokazno breme za izkazovanje premoženjskih razmer na strani predlagatelja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogojev za oprostitev plačila sodnih taks pritožnik ni izkazal. Glede na to, da pritožnik ni navedel konkretnih razlogov zoper izpodbijani sklep in da po presoji pritožbenega sodišča niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.