Jedro

Občini noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali stranske udeleženke za sodelovanje v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanskega. Zato upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v občinsko pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 11. 2009, s katero je ta ugodila pritožbi A. A. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije (DURS), Davčnega urada Murska Sobota z dne 18. 1. 2008, tako da se je višina nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) znižala s prvotno odmerjenih 249,13€ na 31,25€. Zemljišči parc. št. ... in ..., obe k. o. .., namreč ni možno šteti za nezazidano stavbno zemljišče po 218. in 218. b členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, saj tožeča stranka ni predložila dokazil v zvezi z možnostjo priključitve na vodovodno omrežje in možnostjo dostopa na javno pot. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da občina nima položaja stranke v postopku izdaje odločbe o NUSZ. V tem postopku se odloča o pravicah in obveznostih zavezanca, ne pa občine kot upravičenke do pridobljenih sredstev iz tega naslova (tožeče stranke). Tožeča stranka po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ne more biti stranka oziroma stranski udeleženec upravnega postopa pri odmeri NUSZ, odnos med tožečo stranko in DURS-om temelji na Pogodbi o odmeri, nadzoru obračunavanja, plačevanja in izterjave nadomestila z dne 19. 8. 2003 (Pogodba). DURS v upravnem postopku odloča o odmeri NUSZ posameznim fizičnim ali pravnim osebam po mandatu tožeče stranke, tožeča stranka pa niti ni bila stranka oziroma stranski udeleženec v postopku odmere niti ni zahtevala stranske udeležbe, zato tudi ne more biti stranka v upravnem sporu (prvi oziroma drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

3. Izpodbijani sklep tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se ji prizna aktivna legitimacija. Navaja, da je pravni interes občine v postopku odmere nadomestila podan, ker je od odločitve davčnega organa odvisno, kakšen bo prihodek občine iz tega naslova. S sprožitvijo tega upravnega spora želi preprečiti kršitve svojih pravic in pravnih koristi. S stališčem sodišča prve stopnje je tožeči stranki kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva. Tožeča stranka bi morala imeti možnost uveljavljati svoje pravice že v upravnem postopku in ne šele v rednem pravdnem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo kljub napačnemu sklicevanju na 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zavrženje tožbe zoper odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je utemeljeno na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akti, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Z izpodbijano odločbo o odmeri nadomestila namreč tožeči stranki ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku odmere nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanski interes, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Nasprotno, iz 395. in 396. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP -1 in tudi 5. člena Zakona o davčni službi izhaja, da je za vodenje odmernega postopka pristojen davčni urad, in to je po presoji pritožbenega sodišča odločilni razlog za zavrženje tožbe v obravnavanem primeru. Na navedeno ne vpliva, da davčni organ o nadomestilu odloči na podlagi podatkov občine (396. člen ZDavP-1) niti to, da je nadomestilo nesporno prihodek občine po 22. členu ZFO oziroma 36. členu Zakona o financiranju občin – ZFO-1. Nič od navedenega torej občini ne daje pravice, da bi kot stranka (42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v postopku odmere nadomestila oziroma sodnega varstva zoper odmerne odločbe. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008 ter I Up 381/2007. 6. Ker je odločitev sodišča prve stopnje že zaradi navedenega pravilna, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih razlogov.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.