Jedro

Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da je toženka dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 275.000,00 EUR za obdobje med 4. 6. 2019 in 13. 9. 2019.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 275.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, to je za 173.400,00 EUR in delu zakonskih zamudnih obresti od 6. 10. 2018 do 12. 9. 2019, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 10.690,33 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Toženka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanemu delu.

4.Pritožba tožnice je delno utemeljena.

5.Pritožba toženke je neutemeljena.

6.Tožnica je vložila tožbo za plačilo zavarovalnine, ker so bili iz njenih poslovnih prostorov ukradeni računalniki za rudarjenje kriptovalut, za katere je imela sklenjeno zavarovalno pogodbo pri toženki. Toženka se je zahtevku za plačilo zavarovalnine upirala z navedbami, da tožnica ni bila lastnica računalniške opreme v prostorih, da v njih ni bilo 118 računalnikov, kot je trdila tožnica (ugovor glede višine zahtevka) in da oprema (komponente) v računalnikih ni bila takšna, kot jo je tožnica prikazovala na računih. Iz prvostopenjske sodbe izhaja naslednje pomembno dejansko stanje:

- tožnica je s toženko 14. 8. 2018 sklenila zavarovalno pogodbo za zavarovanje vloma in ropa v poslovnih prostorih na naslovu S.,

- v zavarovalni polici je navedeno, da je toženka v zavarovanje sprejela 118 računalnikov za "rudarjenje";

- tožnica je v svojih poslovnih prostorih opravljala dejavnost rudarjenja kriptovalut, zaradi česar je imela v prostorih večje število računalnikov;

- 9. 9. 2018 med 21:15 in 21:45 so neznani storilci vlomili v tožničine poslovne prostore in odtujili vse računalnike;

- direktor tožnice A. A. je kupil računalniške komponente in nato tudi sestavil računalnike; vsak računalnik za rudarjenje je uporabljal več grafičnih kartic, ki so njegove ključne komponente, direktor pa jih je posodobil oziroma nadgradil (fleširal), da so bile optimizirane za rudarjenje;

- direktor tožnice je s pogodbo prenesel računalnike v premoženje družbe in jih zavedel v registru osnovnih sredstev, kot je razvidno iz temeljnice, ker pa so bili odtujeni znotraj istega poslovnega leta, se to ni odražalo v letnih poročilih;

- glede sklenitve zavarovanja se je tožnica pogovarjala še z dvema drugima zavarovalnicama, katerih predstavniki so si prav tako ogledali poslovne prostore z računalniki, predstavnik B. B. je notranje prostore z nameščenimi računalniki tudi fotografiral;

- tožničine poslovne prostore z računalniki si je ogledal tudi predstavnik toženke, a jih ni fotografiral, čeprav bi jih lahko;

- tožnica je imela v svojih poslovnih prostorih dva varnostna sistema, ki so ju storilci med vlomom onesposobili;

- iz mnenja sodnega izvedenca računalniške stroke mag. C. C. izhajajo zaključki, da tožnica v svojih prostorih ni imela 118 računalnikov oziroma jih ni nikoli delovalo toliko; glede na prostorske pogoje je mnenje sodnega izvedenca, da se je tam nahajalo največ 72 računalnikov, glede na porabo električne energije pa, da je hkrati delovalo med 75 in 100 računalnikov;

- vrednost enega računalnika je sodni izvedenec ocenil na 2.750,00 EUR, pri čemer je ugotovil, da se oznake in opisi komponent na računih, s katerimi je tožnica dokazovala nakup in vrednost računalnikov, ne ujemajo z dejanskim stanjem, zato njegova ocena temelji na vrednosti istovrstnih komponent.

7.Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica dokazala, da ji je bilo med vlomom odtujenih 100 računalnikov. Pri tem je kot manj zanesljivo podlago za ugotovitev števila računalnikov v poslovnih prostorih ocenilo njihovo površino. Zato je izhajalo iz ugotovitve sodnega izvedenca, da je na podlagi podatkov o porabi električne energije hkrati delovalo med 75 in 100 računalnikov za rudarjenje. Tožbenemu zahtevku je zato ugodilo za 275.000,00 EUR, kolikor znaša ocenjena škoda iz zavarovalnega primera.

Glede pritožbe tožnice

8.Tožnica v pritožbi oporeka zaključkom sodnega izvedenca o številu računalnikov v njenih poslovnih prostorih. Višje sodišče kot nepomembne šteje pritožbene navedbe, ki oporekajo ugotovitvam sodnega izvedenca glede na površino prostorov, število stojal in število napajalnih kablov, saj sodišče prve stopnje svojega zaključka ni sprejelo na tej podlagi. Kot izhaja iz 41. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče oceno sodnega izvedenca o številu računalnikov na podlagi velikosti prostorov in fotografij štelo za manj zanesljivo in je zato presojo oprlo na njegovo oceno o porabi električne energije. Do pritožbenih navedb, ki zadevajo prostorske pogoje za število računalnikov, se višje sodišče zato ne bo opredeljevalo, ker ne predstavljajo podlage za odločitev sodišča prve stopnje.

9.Glede zaključka o številu računalnikov na podlagi porabe električne energije tožnica navaja, da je grafične kartice posodobila (fleširala), tako da so porabljale manj elektrike. Navaja tudi, da je večinoma rudarila kriptovaluto Monero, za katero je poraba elektrike okoli 30% manjša, kot pri rudarjenju kriptovalute Ethereum, ki jo je kot merilo vzel izvedenec. Če bi rudarila samo Monero, bi njena poraba ob 118 sistemih znašala približno 64.684 MWh, a je bila njena poraba vedno višja.

10.Višje sodišče ugotavlja, da je tožnica tovrstne pripombe podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodni izvedenec je ta vidik upošteval že v osnovnem izvedenskem mnenju (str. 13 na list. št. 269) in kljub pripombam tožnice pri svojih ugotovitvah vztrajal tako v pisni dopolnitvi mnenja kot v ustnem zaslišanju. Gre za strokovno vprašanje, o katerem sodišče nima znanja, pritožba pa ni podala takšnih navedb, ki bi vzbudile dvom v pravilnost zaključkov, ki jih je glede tovrstnih pripomb tožnice že podal sodni izvedenec. Tožnica namreč zgolj s ponavljanjem navedb, ki jih je neuspešno uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku ne more uspeti.

11.Nadalje tožnica navaja, da za obravnavani primer sploh ni pomembno, koliko računalnikov je delovalo, saj je bilo za primer vloma in ropa zavarovanih 118 računalnikov in bi bilo kritje podano tudi, če bi računalniki v prostoru mirovali in nikoli ne bili priklopljeni v omrežje. S takšnim stališčem se je na načelni ravni sicer mogoče strinjati. Vendar pa je toženka podala ugovorne navedbe o tem, da tožnica pred odtujitvijo v poslovnih prostorih ni imela 118 računalnikov, zato jih je bilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku dolžno preveriti. Ker gre v zvezi s škodo za trditveno in dokazno breme tožnice, je bilo na njej, da dokaže, da je imela pred odtujitvijo v prostorih 118 računalnikov (višina škode). Tožnica ni razpolagala s kakšnimi neposrednimi dokazi (npr. fotografijami, na katerih bi bili razvidni vsi računalniki v prostorih), zato je sodišče s pomočjo sodnega izvedenca to dejstvo lahko ugotavljalo le za nazaj s posrednimi metodami (poraba električne energije in velikost prostorov ter število stojal). Tožnica ni uspela s stopnjo prepričanja (ko o resničnosti dejstva ne bi dvomila nobena izkušena oseba) dokazati, da je bilo iz njenih prostorov odtujenih 118 računalnikov. Sodišče prve stopnje se je pri zaključku oprlo na zgornjo mejo ocene, ki jo je podal sodni izvedenec in presodilo, da je bilo pred odtujitvijo v prostorih 100 računalnikov. Te dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožnica ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, ki ostanejo le na splošni oziroma abstraktni ravni pomislekov zoper mnenje sodnega izvedenca.

12.Tožnica v pritožbi oporeka tudi izvedenčevi cenitvi računalnikov. Navaja, da je neprimerno, da je sodni izvedenec upošteval amortizacijo sredstev, ker naj bi bilo to primerno le v "normalnih" časih, v tistem času pa je povpraševanje po grafičnih karticah znatno presegalo ponudbo in so cene posledično naraščale. Sodišču prve stopnje očita, da ni ovrednotilo priloženih oglasov kot dokazov, iz katerih izhaja višja cene za sisteme v letu 2022.

13.Takšne pritožbene navedbe višjemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost opravljene cenitve, saj je na tovrstne pomisleke sodni izvedenec že obrazloženo odgovoril tako v pisni dopolnitvi mnenja kot v ustnem zaslišanju in vztrajal pri svojih ugotovitvah. S ponavljanjem navedb v pritožbi tožnica zato ne more uspeti. Glede predloženih internetnih oglasov višje sodišče pojasnjuje, da četudi je sodišče prve stopnje dopustilo dokaz z vpogledom v predložene oglase za računalnike, pa se do njih v izpodbijani sodbi ni opredelilo, to ne pomeni, da se sodbe ne da preizkusiti, kot navaja pritožba. Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, pač mora navesti razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo. Zaključek glede cene računalnikov temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca in je sodbo zato v tem delu mogoče preizkusiti. Višje sodišče še dodaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so se cene grafičnih kartic (kot ključnih komponent za rudarjenje) tekom leta 2018 stabilizirale in celo pričele rahlo upadati (str. 18 mnenja na list št. 272). Pritožbene navedbe se tako tudi iz tega razloga izkažejo za neutemeljene.

14.Utemeljeno pa tožnica v pritožbi graja odločitev o obrestnem delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je kot datum začetek teka zamudnih obresti določilo datum vložitve tožbe, ker se je glede na posebnost zavarovalnega primera (da gre za 118 računalnikov za rudarjenje kriptovalut, nezmožnosti preverjanja statusa prodajalca opreme in njenega plačila) šele v sodnem postopku ugotovilo, v kakšnem obsegu je zahtevek utemeljen.

15.Rok za izpolnitev obveznosti zavarovalnice na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe je posebej urejen v 943. členu OZ. Prvi odstavek 943. člena OZ določa, da mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. V drugem odstavku 943. člena OZ pa je določeno, da v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. S potekom izpolnitvenega roka zavarovalnica pride v dolžniško zamudo (299. člen OZ), katere posledica je tek zamudnih obresti (378. člen OZ).

16.Kadar je med pogodbenima strankama sporno, kdaj je zapadla obveznost zavarovalnice, mora sodišče najprej ugotoviti, ali je tožnica dokazala, da je toženki predložila vse potrebne dokaze za ugotovitev obstoja zavarovalnega primera in za ugotovitev višine njene obveznosti. Če sodišče ugotovi, da je tožnica izpolnila svojo obveznost, se procesno dokazno breme prevali na toženo zavarovalnico. Zato mora sodišče oceniti, ali je tožena zavarovalnica izkazala, da ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ugotoviti višine svoje obveznosti. Ker je zavarovalnica profesionalni subjekt, mora pri tem ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

17.Neutemeljeno se tožnica zavzema za začetek teka zamudnih obresti od prvega dne po dnevu, ko je toženka prvič odklonila zahtevek, to je od 6. 10. 2018. Nesporno je, da je bil zahtevek prvič odklonjen zaradi napačne prijave tožnice, ki je (pomotoma) navedla datum vloma pred začetkom veljavnosti zavarovanja. Vendar je v nadaljevanju tožnica preko pooblaščenca na toženko naslovila nov zahtevek. Po toženkinem pozivu na dodatna pojasnila, je tožnica 19. 2. 2019 odgovorila z dodatnimi pojasnili in listinami, ki pa so pri toženki vzbudili dvom v lastništvo računalnikov. Toženka je zato zahtevek drugič odklonila 4. 6. 2019, takrat iz razloga, ker bi naj bil lastnik računalnikov tožničin direktor in ne tožnica. Po presoji višjega sodišča je toženka prišla v zamudo s 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Višje sodišče se sicer strinja s prvostopenjskim sodiščem, da so okoliščine primera atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost, ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ). Vendar je imela po presoji višjega sodišča toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v tej drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka.

Glede pritožbe toženke

18.Toženka v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, kjer je ugovarjala, da tožnica ni bila lastnica ukradenih računalnikov, saj naj ne bi dokazala, da je direktor tožnice kupnino poravnal. Na te pomisleke je odgovorilo že sodišče prve stopnje in njegove zaključke sprejema tudi višje sodišče. Glede lastništva opreme je tožnica pojasnila in dokazala, da je komponente nabavil in računalnike nato sestavil njen direktor in jih s pogodbo prenesel na družbo, kar je bilo tudi evidentirano v registru osnovnih sredstev. Višje sodišče se nadalje ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, ali so bila ta sredstva pravilno knjižena v tožničinih poslovnih knjigah, saj gre za dejstvo, ki nima pravnih posledic na obstoj zavarovalnega kritja in je zato za odločitev v obravnavanem sporu pravno nerelevantno.

19.Toženka nadalje svoj dvom v lastništvo računalnikov utemeljuje z ugotovitvami sodnega izvedenca, da grafične kartice na računih B2 in B4 ne obstajajo oziroma so uporabljene neformalne oznake. Navaja, da priložena računa kažeta, da je bila oprema kupljena na Kitajskem, tožničin direktor pa je zastopniku toženke povedal, da je bila kupljena v Srbiji. Zato toženka sklepa, da računalniška oprema, ki je bila zavarovana, ni istovetna opremi, ki se je nahajala v tožničinih prostorih in bila odtujena ob vlomni tatvini.

20.Iz izvedenskega mnenja sicer res izhaja, da oznake grafičnih kartic na računih B2 in B4, s katerimi je tožnica dokazovala nakup in vrsto računalniških komponent, niso natančne oziroma, da takšne grafične kartice ne obstajajo (str. 9 in 10 na list. št. 267-268). Konkretno toženka opozarja na modela grafičnih kartic ATI Radeon RX 580 in ATI Radeon RX 480. Vendar je sodni izvedenec pojasnil, da je grafične procesorje Radeon razvilo podjetje ATI, ki ga je leta 2006 kupilo podjetje AMD, ki še naprej izdeluje grafične procesorje s takšnim imenom, konkretne grafične kartice pa izdelujejo različna podjetja, na primer ASUS, Sapphire, XFX in MSI. Čeprav je sodni izvedenec potrdil, da ne obstajajo grafične kartice ATI 580 in ATI 480, pa je bistveno, da je ob tem pojasnil, da gre za neformalne oznake kartic, ki temeljijo na grafičnem procesorju Radeon RX 580 oziroma RX 480. Po presoji višjega sodišča tako ne more biti dvoma, na kakšne grafične kartice se nanašata računa. Višje sodišče zato zaključuje, da ni pomembno, ali je tožnica imela grafične kartice različnih proizvajalcev in z dvema ali tremi ventilatorji, če vse temeljijo na istem grafičnem procesorju.

21. V zvezi s tem višje sodišče dodaja, da toženka ne prereka obstoja zavarovalne pogodbe in nastanka zavarovalnega primera. Pritožba tudi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da si je zastopnik toženke D. D. ogledal zavarovane poslovne prostore tožnice, v njih videl računalnike in bi jih lahko fotografiral. Nesporno je tudi, da sta si prostore ogledala in računalnike videla tudi predstavnika E. E. in B. B., pri čemer je predstavnik slednje računalnike tudi fotografiral in te fotografije se nahajajo v spisu. Zato drži zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožnica nedvomno v zavarovanih prostorih večje število računalnikov za rudarjenje kriptovalut, saj je to potrdilo več prič, navsezadnje tudi toženkin zastopnik. Na zavarovalni polici (A3) je pod opisom vlomnega kritja med drugim navedeno: "118 računalnikov za "rudarjenje", vsi računalniki kupljeni s kripto valuto, vrednost računalnika 3.800 EUR/kos". V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema, torej 118 računalnikov kot zaključenih enot. Zavarovalna polica ne specificira posameznih komponent računalnikov (npr. znamk in modelov grafičnih kartic, procesorjev ali drugih delov), temveč je zavarovanje sklenjeno za računalnike kot celoto. Ob sklenitvi zavarovanja toženka očitno ni preverila in tudi ni zahtevala podatkov o vsaki posamezni komponenti v računalnikih. To pomeni, da ni zavarovala specifičnih znamk ali modelov posameznih komponent, temveč je zavarovala računalnike kot celovite enote. V skladu s tem toženka ne more naknadno pogojevati kritja s sklicevanjem na različne blagovne znamke komponent, kot so na primer grafične kartice, ker teh podrobnosti ni opredelila že ob sklenitvi zavarovanja. Odločilno dejstvo je, da je tožnica dokazala, da je bilo iz njenih prostorov ukradeno določeno število računalnikov, vrednost katerih je bila ugotovljena v dokaznem postopku. Zato za odločitev v sporu niso odločilni računi, na katerih so navedene znamke in modeli posameznih komponent, kot sestavnih delov računalnikov. S tem je tudi jasno, da morebitna razlika med dejanskimi komponentami in tistimi, navedenimi na računih, ne vpliva na obstoj zavarovalnega kritja, saj so bili računalniki zavarovani kot celota in ne kot zbir posameznih delov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem energetske stroke, ki naj bi podal natančnejše ugotovitve glede dejanske porabe elektrike tako tožnice kot njenih najemnikov. Zaradi tega naj bi ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Če toženka uveljavlja razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, mora takšen razlog tudi konkretizirati, čemur pa v obravnavani pritožbi ni zadostila. Toženka namreč v pritožbi ne pojasni, katero dejstvo v zvezi s porabo elektrike naj bi bilo nepravilno ugotovljeno ali sploh ne bi bilo ugotovljeno in kako naj bi to vplivalo na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje oziroma zakaj bi takšna dejstva po njenem mnenju moral dodatno ugotavljati sodni izvedenec energetske stroke. Zato so pritožbene navedbe v tem delu ostale na pavšalni ravni in z njimi toženka ne more uspeti.

22.Prav tako višje sodišče ne sledi toženki, da bi moralo sodišče prve stopnje sodnega izvedenca računalniške stroke pozvati na dopolnitev mnenja glede načina poslovanja tožnice in njenega direktorja s kriptovalutami, preverbe njenega morebitnega sodelovanja v rudarskem bazenu ter vpogledom v zgodovino podatkov na njenem trgovalnem računu. Toženka v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bilo ugotavljanje navedenih dejstev za odločitev pravno relevantno in zakaj je za njihovo preverjanje potrebno angažirati sodnega izvedenca. Prav tako ne pojasni, katera pravno relevantna dejstva bi želela dokazovati s preverjanjem okoliščin nabave računalniške opreme, njene eksplotacije in obsega finančnih ugodnosti tožnice iz naslova rudarjenja, kot tudi ne, zakaj bi bilo za njihovo razrešitev potrebno strokovno znanje sodnega izvedenca računalniške stroke. Sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu ni dolžno zastaviti vseh vprašanj, ki jih posredujeta pravdni stranki, ampak le tista, za katera presodi, da so pravno relevantna za presojo v obravnavanem sporu in je za njihovo razrešitev potrebno strokovno znanje sodnega izvedenca. Nerazumljive pa so pritožbene navedbe, glede pomena posnetkov zaslona aplikacije Ethermine, kjer pritožba navaja, da sodišče v nasprotju s pravili postopka ni dopustilo ugotavljanja vsebine [posnetka] aplikacije, čeprav pojasnila tožeča stranka v zvezi s tem ni dala. In nadalje, da se je sodišče v 42. točki obrazložitve oprlo na listine, ki so priloga tožba (A12), saj navedb o tem, kaj je iz aplikacije mogoče razbrati tožeča stranka, ni podala. Iz 42. točke obrazložitve namreč izhaja, da sodišče prve stopnje tem posnetkom zaslona ni dalo dokazne vrednosti. Zapisalo je, da ni dodatno preverjalo pomena androidne aplikacije Ethermine in da je priča F. F. pojasnil, da iz aplikacije ni mogoče razbrati, koliko računalnikov je delovalo. Kateri zaključki prvostopenjskega sodišča in zakaj naj bi bili napačni, pa pritožnica ne pojasni.

24.Nekonkretne so pritožbene navedbe glede ocene števila računalnikov na podlagi porabe elektrike, kjer toženka navaja, da gre le za približno oceno, pri čemer pa bi bila lahko poraba višja, kar bi pomenilo, da je število vseh sistemov manjše. Po oceni višjega sodišča to predstavlja le ugibanje oziroma špekulacijo, ki ne more izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki so bili sprejeti na podlagi mnenja sodnega izvedenca.

25.Pritožnica nadalje očita bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznega predloga, podanega na zadnjem naroku za glavno obravnavo, da sodni izvedenec računalniške stroke dopolni izvedensko mnenje glede višine zahtevka v smislu nabavne cene računalniških komponent v tujini. Po presoji višjega sodišča je bila toženka z dodatnim dokaznim predlogom prekludirana, saj je imela možnost že predhodno podati pripombe na pisno izvedensko mnenje, kot tudi postavljati vprašanja sodnemu izvedencu ob njegovem ustnem zaslišanju. Ni pa navedla nobenega razloga, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek, da takšnega predloga brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno. Z dodatno dopolnitvijo izvedenskega mnenja pa bi se pravdni postopek nedvomno dodatno zavlekel, zaradi česar veljajo pravila prekluzije (286. člen ZPP).

26.Nazadnje so neutemeljene pritožbene navedbe glede presoje ugovora za znižanje zavarovalnine zaradi nedelovanja alarmnih in snemalnih naprav. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugovorom izvedlo dokazni postopek in sprejelo pravilne zaključke, ki jih sprejema tudi višje sodišče. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, vzrok za nedelovanje alarmnih in snemalnih naprav ne izhaja iz sfere tožnice, ampak iz sfere vlomilcev. Toženka v pritožbi ne pojasni, zakaj so razlogi sodišča prve stopnje, na katerih temelji ta zaključek, nepravilni. Pri tem je nepomembno, na kakšen način so vlomilci dosegli nedelovanje alarmnih in snemalnih naprav. Višje sodišče ne more slediti pritožbi, da je bil vzrok nedelovanja kamer v izklopu elektrike, saj iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tudi to delo vlomilcev. Pritožnica tudi ne more uspeti z očitkom, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokazne listine brez ustreznih trditev glede načina onesposabljanja varnostnih sistemov, pri čemer navaja četrti odstavek na 19. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker slednji govori le o večjem številu grafičnih kartic na posamezni matični plošči in številu prevzetih računalnikov v zavarovanje, ni jasno, katero listino ima toženka v mislih in se višje sodišče do tega očitka ne more opredeliti. V preostalem delu pa je pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokazne listine brez ustreznih trditev, pavšalen in zato neupošteven.

27.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je višje sodišče delno spremenilo sodbo v obrestnem delu tožbenega zahtevka, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu sta pritožbi neutemeljeni, višje sodišče pa ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbi v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

28.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in tretjem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela in mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v manjšem delu obrestnega zahtevka, kar glede na vrednost spornega predmeta predstavlja sorazmerno majhen del, je višje sodišče odločilo, da tudi tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

(1) VSRS Sklep II Ips 77/2021.

(2) Prim. tudi VSM Sodba I Cp 29/2023 in VSC Sodba Cpg 62/2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 921, 931, 943, 943/1, 943/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.