Jedro

Informiranje tožnika (kot kupca) o možnosti plačila preostanka kupnine za vozilo s finančnim leasingom in določena podpora tožniku pri zbiranju potrebne dokumentacije, ne predstavlja takšnega nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost toženke (kot prodajalke). Svetovanje toženke tožniku, naj se ne ozira na dopise leasingodajalca in naj mu ne izvrši nobenega plačila, pa ni v pravno relevantni vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo (le-ta je namreč posledica tožnikovega neizpolnjevanja veljavno sklenjene pogodbe o leasingu).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju v delu, ki se nanaša na prvega toženca, zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožniku plačati znesek 23.089,91 EUR (prej 5.533.265,00 SIT) z obrestmi. Drugi toženki pa je naložilo, da mora tožniku plačati znesek 11.544,95 EUR z obrestmi. V presežku je zahtevek tožnika do druge toženke zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi druge toženke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku plačati znesek 11.544,95 EUR z obrestmi, zavrnilo. V izpodbijanem, a nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede odgovornosti prvega toženca poudarja, da je leasing pogodbo sklenil izključno zaradi osebnega zaupanja v prvega toženca in ne zaradi zaupanja v družbo M., d. o. o. (drugo toženko), zato je tudi prvi toženec odgovoren za nastalo mu škodo. Glede odgovornosti druge toženke pa ne sprejema zaključka pritožbenega sodišča, da med tožnikom in drugo toženko ni bila sklenjena posredniška pogodba. Iz drugostopenjske sodbe ni jasno, kako je pritožbeno sodišče prišlo do te dejanske ugotovitve. Pritožbenemu sodišču zato očita, da je samo, brez razpisa obravnave, ugotavljalo dejansko stanje. Meni, da je razmerje med njim in drugo toženko mogoče opredeliti kot posredniško pogodbo (čeprav takšne pogodbe v pisni obliki z drugo toženko ni sklenil) in da je zato podana poslovna odškodninska odgovornost druge toženke. Sicer pa za (neposlovno) odškodninsko odgovornost zadostuje že kršitev standardov iz 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče). Poudarja, da je do sklenitve leasing pogodbe prišlo izključno zaradi škodnega ravnanja druge toženke (ki mu je dala v podpis bianco leasing pogodbo in mu je, ko je prišlo do zapletov v zvezi z odplačevanjem leasinga, dala navodilo, naj se na dopise leasingodajalca ne ozira). Zato je podana njena neposlovna odškodninska odgovornost. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da nista navedli razlogov, zakaj druga toženka ni v celoti odgovorna za nastalo mu škodo. Poudarja, da je kupnino za sporno vozilo plačal dvakrat (prvič drugi toženki, nato pa še na podlagi pravnomočne odločbe M.) in da je druga toženka za eno kupnino neupravičeno obogatena. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je tožnik (kot kupec) 24. 11. 1993 z drugo toženko (kot prodajalcem) sklenil prodajno pogodbo za nakup vozila v vrednosti 2.645.874,00 SIT. Tožnik je 40 % vrednosti vozila plačal takoj, glede preostalih 60 % pa mu je prvi toženec (direktor druge toženke) povedal za možnost finančnega leasinga pri M. Prvi toženec (kot direktor druge toženke) je tožniku v podpis izročil bianco obrazec pogodbe o leasingu v nemškem jeziku (ki ga tožnik ni razumel), tožnik mu je dal potrebne dokumente, vso dokumentacijo pa je urejal R. L. (Z., d. o. o.), ki je prišel k drugi toženki po dokumentacijo, za kupca (tožnika) dvignil gotovino v Avstriji in jo nato prinesel drugi toženki, kjer so jo nakazali na račun kupnine v imenu kupca vozila. Vendar v obravnavani zadevi druga toženka denarja ni prejela, tožnika pa je z dopisom z dne 18. 2. 1994 obvestila, da leasing pogodba ni bila izvršena in da preostanek kupnine za vozilo ni bil plačan, zato mu je poslala nov račun za vozilo. Hkrati je tožnika opozorila, naj se ne ozira na dopise leasingodajalca in naj mu ne izvrši nobenega plačila. Tožnik je drugi toženki vozilo dokončno plačal v obliki kompenzacije 26. 2. 1996. Po pravnomočni sodbi P 187/99 pa je moral plačati (tudi) M. skupaj 5.533.265,00 SIT (kar uveljavlja kot premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi ravnanja tožene stranke v zvezi s sklenjeno veljavno leasing pogodbo).

7. Materialnopravno pravilno je stališče sodišč, da prvi toženec ni stvarno pasivno legitimiran v tej pravdi. Sodišči sta namreč ugotovili, da je prvi toženec kupce vozil seznanjal z možnostjo sklenitve leasing pogodbe z M. kot direktor druge toženke (družbe M., d. o. o.), ne pa kot fizična oseba.

8. Po dejanskih ugotovitvah je druga toženka tožniku posredovala le informacijo o možnosti plačila preostanka kupnine s finančnim leasingom, mu dala bianco obrazce (prošnje) in mu nudila določeno tehnično podporo pri zbiranju potrebne dokumentacije. Ker iz tožnikovih trditev izhaja tudi, da med tožnikom in drugo toženko ni bila sklenjena pisna posredniška pogodba, tožnik pa (pravočasno) ni zatrjeval, da je bila pri sklenitvi pogodbe o leasing druga toženka njegov zastopnik, je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da druga toženka ni bila posrednik pri sklenitvi sporne pogodbe o leasingu med tožnikom in M., iz česar bi izhajala njena poslovna odškodninska odgovornost. 9. Neutemeljena je tudi revizijska teza, da je druga toženka tožniku neposlovno odškodninsko odgovorna. Informiranje tožnika o možnosti plačila preostanka kupnine za vozilo s finančnim leasingom in določena podpora tožniku pri zbiranju potrebne dokumentacije, ne predstavlja takšnega nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost druge toženke. Svetovanje druge toženke tožniku, naj se ne ozira na dopise M. in naj mu ne izvrši nobenega plačila, pa ni v pravno relevantni vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo (le-ta je namreč posledica tožnikovega neizpolnjevanja veljavno sklenjene pogodbe o leasingu, ki jo je sklenil z M.). Zato je tožnik (ki je skrajno neodgovorno podpisal bianco pogodbo o leasingu v nemškem jeziku, ki ga ni razumel, in se tako ni seznanil s pravicami in obveznostmi, ki jih je s takšno pogodbo prevzel, ter kasneje ni reagiral na opomine pravnih zastopnikov M.) sam odgovoren za nastalo mu škodo.

10. Velja še dodati, da v obravnavani zadevi druga toženka ni neupravičeno obogatena. Druga toženka je v pogodbenem razmerju s tožnikom le v zvezi z nakupom vozila, zato je kot prodajalec upravičena do celotne kupnine za vozilo.

11. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Glede pavšalno zatrjevane kršitve, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo nova dejstva, pa zadostuje že odgovor, da tožnik ni pravočasno zatrjeval obstoja ustno sklenjene posredniške pogodbe.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).