Ob dejstvu, da Javni razpis za leto 2026 ni določal, da se pogoj "jasno opredeljenega združevanja" lahko izpolni zgolj z vključitvijo točno določene besede v ime ali v statut prijavitelja (neodvisno od preostale vsebine temeljnega akta oziroma statuta), je toženka v okviru presoje tega pogoja v obravnavani zadevi ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 117. člena ZUJIK.
Zato bi morala toženka tožnika, skladno s 15. točko Javnega razpisa (zadnji odstavek) oziroma skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP (v povezavi s prvim odstavkom 100. člena ZUJIK), pozvati na pojasnilo izpolnjevanja tega pogoja, vlogo pa bi lahko zavrgla šele, če tožnik dopolnitve ne bi pravočasno vložil ali če iz njegove dopolnitve ne bi izhajalo, da se v okviru društva oziroma društvenih dejavnosti izvaja združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.
I.Tožbi se ugodi in se sklepi Ministrstva za kulturo št. 0950-135/2026-3340-3 z dne 25. 3. 2026, št. 0950-136/2026-3340-3 z dne 25. 3. 2026 in št. 0950-137/2026-3340-3 z dne 25. 3. 2026 odpravijo in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Z izpodbijanimi tremi sklepi je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) zavrglo tri tožnikove vloge (vlogo z naslovom "Digitalna etimologija srbskih priimkov v Sloveniji in regiji", vlogo z naslovom "Skupni prostor kulture" in vlogo z naslovom "Ilustrirana kolekcija zgodovinskih in dokumentarnih zapisov o Pupinu"), ker je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz točke 4b javnega razpisa JPR - EX SFRJ- 2026, 19. 1. 2026 objavljenega na spletnih straneh Ministrstva za kulturo (v nadaljevanju Javni razpis) in zato ni upravičena oseba za sodelovanje na Javnem razpisu.
2.Pogoje za sodelovanje na Javnem razpisu določa 4. točka Javnega razpisa, ki v alineji b) določa, da mora imeti prijavitelj v temeljnem aktu ali v drugem ustreznem pravnem aktu opredeljeno delovanje na področju kulturnih dejavnosti v Sloveniji in jasno opredeljeno združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. Komisija za odpiranje vlog pri toženki, ki je vloge odprla skladno s 117. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (v nadaljevanju ZUJIK), je presodila, da v tožnikovem statutu ni jasno opredeljeno združevanje pripadnikov nekdanje SFRJ.
3.Tožnik v tožbi sklepom očita kršitve iz 1. do 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma povzame 2. člen svojega statuta, iz katerega po njegovem mnenju jasno izhaja združevanje Srbov, saj so dejavnosti usmerjene k ohranitvi kulturne dediščine srbskega naroda ter sistematičnemu razvijanju in predstavljanju njihove kulturne dediščine, jezika in identitete, s čimer je bistvo pogoja iz točke 4b Javnega razpisa vsebinsko izpolnjeno. Poudari, da razpisni pogoji ne določajo, da mora statut dobesedno vsebovati frazo "združevanje narodov" oziroma ne pojasni, kako se zadosti spornemu pogoju. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja konkretizirana obrazložitev, zakaj toženka meni, da pogoj ni izpolnjen. Toženki očita, da statuta ni niti pregledala, poleg tega mu ni omogočila dati pojasnila glede vsebine statuta oziroma mu ni omogočila dopolnitve vlog, s čimer je po mnenju tožnika kršila šesti odstavek 117. člena ZUJIK.
4.Tožnik še pove, da je imel javni razpis za leto 2025, na katerem je bil tožnik upravičena oseba, identičen pogoj, v letu 2026 je dodana zgolj beseda "jasno". Vsebinsko bistvo pogoja iz Javnega razpisa za leto 2026 je, da se na razpis prijavijo društva, ki združujejo pripadnike narodov nekdanje SFRJ, kar sam vsekakor je. Nejasna sprememba pogoja in pa očitna sprememba tolmačenja le-tega v letu 2026, glede na 2025, brez vsebinske utemeljitve predstavlja odstop od ustaljene prakse, s čimer je kršeno načelo enake obravnave (14. člen Ustave) in načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Sklepati je mogoče, da je toženka presodila, da pogoj upravičene osebe ni izpolnjen zato, ker nikjer v statutu ni dobesedno navedena beseda "združevanje," pri čemer pa je tak namen društva iz statuta jasno razviden. Toženka tako ni sledila ključnemu načelu upravnega postopka, to je dolžnosti ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, s čimer je kršila načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
5.Tožnik je skupaj s tožbo predlagal še izdajo začasne odredbe.
6.Toženka je v odgovoru na tožbo pojasni, da gre za javni razpis na podlagi Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji ( v nadaljevanju ZUKPPNS), ki v 1. alineji 5. člena določa, da Ministrstvo za kulturo na podlagi javnega razpisa (so)financira kulturne projekte pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS, ki jih nevladne organizacije pripadnikov teh narodov v RS izvajajo na področju kulture. Namen zakona je torej financiranje nevladnih organizacij pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ. V Javnem razpisu za leto 2025 se je točka 4b) glasila: da ima prijavitelj v temeljnem aktu ali drugem ustreznem pravnem aktu (Statutu) opredeljeno delovanje na področju kulturnih dejavnosti v Sloveniji in združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.
7.Komisija je v letu 2025 pogoj iz 4b točke presojala na enega od naslednjih načinov: iz imena društva, ki vsebuje ime naroda nekdanje SFRJ; iz imena društva, ki vsebuje pojem, ki je neposredno povezan s pripadniki posameznega naroda; iz besedila statuta, ki izrecno opredeljuje združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ ali iz glavnega namena oziroma cilja društva ohranjanja nacionalne identitete, kulture, jezika in podobo narodov pripadnikov nekdanje SFRJ. Na razpis 2025 so se namreč prijavili tudi prijavitelji, za katere ni bilo jasno, ali združujejo pripadnike narodov nekdanje SFRJ ali pa zgolj promovirajo, ohranjajo ali razvijajo kulturo, jezik, identiteto ipd. Zato je bil ta isti pogoj v letu 2026 zaostren z besedo "jasno", in sicer z namenom, da toženka uresniči namena ZUKPPNS, ki je financiranje zgolj nevladnih organizacij, ki združujejo člane, ki so pripadniki narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ in tudi delujejo na področju kulture narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ.
8.V Javnem razpisu za leto 2026 se je tako zahtevalo, da je združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ očitno opredeljeno v imenu društva ali dobesedno navedeno v statutu prijavitelja, toženka pa je vse vloge prijaviteljev, ki tega niso imeli tako opredeljeno v imenu oziroma statut, zavrgla kot vloge neupravičenih oseb, četudi je bil izpolnjen prvi del pogoja iz točke 4b.
9.Toženka še pojasni, da je potencialne prijavitelje o tej spremembi informirala na 7. seji sveta Vlade Republike Slovenije za vprašanja narodnih skupnosti dne 26. 8. 2025, na delavnici za prijavo 4. 2. 2026 in 12. 2. 2026, ki sta potekalo preko "Teams-ov" in na spletni strani ministrstva, kjer je bilo objavljeno gradivo, v katerem je bilo to izrecno pojasnjeno. Ves čas je bila prijaviteljem na voljo oseba za vprašanje, kontakti so bili na spletni strani. Toženka še pojasni, da je kar nekaj prijaviteljev tekom Javnega razpisa sprožilo postopek za spremembo statutov in je toženka to upoštevala, kot bi tudi upoštevala, če bi tako ravnal tožnik. Predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba je utemeljena.
V zadevi je sporno, ali je toženka ravnala zakonito, ko je na podlagi točke 4b Javnega razpisa JPR - EX SFRJ- 2026, kjer je kot pogoj za sodelovanje na razpisu določeno, da mora imeti prijavitelj v temeljnem aktu ali drugem ustreznem pravnem aktu opredeljeno delovanje na področju kulturnih dejavnosti v Sloveniji in jasno opredeljeno združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, pogoj jasnega združevanja presojala izključno z vidika, ali je beseda "združevanje" izrecno zapisana v imenu prijavitelja oziroma v njegovem temeljnem aktu oziroma statutu, neodvisno od siceršnje vsebina statuta prijavitelja glede namena, ciljev in dejavnosti prijavitelja na Javni razpis. Besedilo Javnega razpisa je toženka na podlagi 104. člena ZUJIK objavila v Uradnem listu št. 4/0226 in na svoji spletni strani.
Iz ustaljene sodne prakse tukajšnjega sodišča izhaja, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o "drugi javnopravni stvari". Upravno sodišče je v zadevah (so)financiranja iz javnih sredstev že razvilo upravno sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Te standarde je mogoče povzeti tako, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) oziroma enakih možnosti udeležencev na razpisu ter glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, zato se sodišče ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se podrobneje ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če odločitev ni ustrezno obrazložena ali pa je argumentacija očitno nerazumna (in s tem arbitrarna).
Pravna podlaga za obravnavanje Javnega razpisa JPR - EX SFRJ- 2026 je ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Po petem odstavku 94. člena ZUJIK je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev, oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. V obravnavani zadevi tožnik ugovarja, da so bili izpodbijani sklepi sprejeti s kršitvijo pravil postopka in bi ga morala toženka pred zavrženjem pozvati k dopolnitvi njegovih vlog in o pogoju za sodelovanje iz točke 4b odločati po prejemu dopolnitve.
Sodišče privzema navedbe toženke, da je s spornim pogojem za sodelovanje na Javnem razpisu, kot ga določa točka 4b, zasledovala uresničitev namena ZUKPPNS, kot ta izhaja iz 1. alineji 5. člena, ki določa, da se z javnim razpisom financira kulturne projekte pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS, ki jih nevladne organizacije pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS izvajajo na področju kulture. Sodišče tudi sledi toženki v njeni razlagi 1. alineje 5. člena ZUKPPNS, da je namen zakona financiranje nevladnih organizacij pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ, posledično mora biti prisotno združevanje pripadnikov teh narodov.
Ni sporno, da Javni razpis za leto 2025, ki je bil že izveden po določbah ZUKPPNS, v točki 4b ni imel besede "jasno", v preostalem delu tega pogoja pa je besedilo te točke identično. Tudi v letu 2025 je bil torej pogoj za sodelovanje na javnem razpisu, da mora imeti prijavitelj v svojem aktu opredeljeno združevanje pripadnikov narodov SFRJ, s čimer se je realiziral namen 1. alineje 5. člena ZUKPPNS. Tožnik navaja, toženka pa tega ne prereka, da je bil na Javnem razpisu za leto 2025 prepoznan kot upravičena oseba, torej, da izpolnjuje tudi pogoj, da je v njegovem temeljnem aktu oziroma statutu opredeljeno združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.
Je pa imela Komisija za odpiranje vlog v letu 2025, po pojasnilih toženke, težave pri preverjanju tega pogoja, ki ga je preverjala na enega od naslednjih načinov: (i) iz imena društva, ki vsebuje ime naroda nekdanje SFRJ; (ii) iz imena društva, ki vsebuje pojem, ki je neposredno povezan s pripadniki posameznega naroda; (iii) iz besedila statuta, ki izrecno opredeljuje združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ ali iz (iv) glavnega namena oziroma cilja društva ohranjanja nacionalne identitete, kulture, jezika in podobno narodov pripadnikov nekdanje SFRJ.
Toženka je ta isti pogoj, po njenih besedah, v letu 2026 zaostrila tako, da je v točki 4b dodala besedico "jasno". To spremembo v opredelitvi pogoja toženka razume tako, da je s tem določila, da se na Javnem razpisu za leto 2026 šteje kot upravičena oseba zgolj prijavitelj, ki ima v imenu ali v temeljnem aktu zapisano besedo "združevanje", s čimer tudi izkaže, da zagotavlja združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. Toženka trdi, da je s tem zaostrila pogoj iz točke 4b, sodišče pa ugotavlja, da je vsebinsko sporni pogoj iz točke 4b, glede na leto 2025, enak (zahteva se združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ), je pa spremenjen način, kako prijavitelj izkaže njegovo izpolnjevanje.
Sodišče torej ugotavlja, da je pri sporni spremembi oziroma "zaostritvi" pogoja šlo za spremembo, s katero si je Komisija za odpiranje vlog olajšala presojo izpolnjevanja pogoja združevanja. Če ga je v letu 2025 presojala na enega od zgoraj naštetih štirih načinov, od katerih je pri enem presojala tudi, ali združevanje pripadnikov narodov izhaja iz glavnega namena oziroma cilja društva ohranjanja nacionalne identitete, kulture, jezika in podobno narodov pripadnikov nekdanje SFRJ (in pri tožniku na osnovi te presoje potrdila obstoj tega pogoja), je toženka vsebinsko presojo pogoja združevanja v letu 2026 zamenjala s formalno zahtevo, da mora imeti prijavitelj v imenu ali v Statutu dobesedni zapis, da se v okviru delovanja prijavitelja izvaja združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. Zato je v obravnavo sprejela tudi vloge tistih prijaviteljev, kot je sama pojasnila, ki so pravočasno spremenili ime oziroma statut in bi, kot je sama pojasnila v odgovoru na tožbo, v tem primeru sprejela tudi tožnikove vloge.
Ob tem pa besedilu Javnega razpisa, kot upravičeno opozarja tožnik, ni imelo pojasnila, da je s pogojem "jasno opredeljenega združevanja" mišljen formalni zapis besede v imenu prijavitelja oziroma v njegovem temeljnem aktu ali statutu. Ob dejstvu, da je vsako društvo po naravi stvari nepridobitno združenje, ki ga ustanoviteljice oziroma ustanovitelji, skladno s tem zakonom, ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov (1. člen Zakona o društvih, v nadaljevanju ZDru-1), člani društva pa ravno na ta način uresničujejo
, je društvo v svojem bistvu oblika organiziranja zaradi združevanja njegovih članov. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da če je toženka s pogojem v točki 4b Javnega razpisa postavila formalističen pogoj obstoja točno določene besede v imenu oziroma statutu društva, da bi to morala v okviru točke 4b tudi izrecno zapisati. Združevanje članov društva, v kolikor gre za pripadnike narodov nekdanje SFRJ (toženka v izpodbijanih sklepih ne navaja, da člani tožnikovega društva niso pripadniki narodov bivše SFRJ), ob dejstvu, da društvo deluje na področju kulturnih dejavnosti, namreč po naravi stvari predstavlja tudi združevanje pripadnikov narodov, in sicer preko združevanja članov društva. Da bi toženka v okviru pogoja iz točke 4b zahtevala specifično obliko združevanja, pa iz te točke ne izhaja.
Toženka je sicer pojasnila, da je vnaprej na več načinov potencialne prijavitelje opozarjala na to spremembo, kar sodišče privzema, saj to dejstvo izhaja tudi iz še vedno objavljenega gradiva na spletni strani toženke. Pa vendarle je moralo sodišče v okviru svoje presoje spoštovanja pravil postopka izhajati iz četrtega odstavka 117. člena ZUJIK, ki določa, da za vsako vlogo komisija za odpiranje vlog ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je podala oseba, ki izpolnjuje v javnem razpisu določene pogoje (upravičena oseba) in ali je popolna glede na besedilo javnega razpisa.
Ob dejstvu, da Javni razpis za leto 2026 ni določal, da se pogoj "jasno opredeljenega združevanja" lahko izpolni zgolj z vključitvijo točno določene besede v ime ali v statut prijavitelja (neodvisno od preostale vsebine temeljnega akta oziroma statuta), je toženka v okviru presoje tega pogoja v obravnavani zadevi ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 117. člena ZUJIK. Izhajajoč iz tožnikovega statuta, ki med drugim določa, da je tožnik prostovoljno združenje občanov, ki se prizadeva za ohranjanje kulturne dediščine srbskega naroda, kulturni in ekonomski napredek svojih članov in da organizira predavanja, omizja, knjižna srečanja, razstave in strokovne ekskurzije, kar vse so cilji in konkretne aktivnosti, v okviru katerih se po naravi stvari izvaja tudi združevanje sodelujočih, bi po presoji sodišča toženka tožnikovo vlogo lahko štela kvečjemu za nerazumljivo z vidika tega, ali društvo izpolnjuje tudi pogoj združevanja pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, kar bi tožnik lahko dokazoval tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, s katerim bi se ugotavljalo, kako konkretno tožnik izvaja svoje dejavnosti, ki jih ima navedene v statutu. Zato bi morala toženka tožnika, skladno s 15. točko Javnega razpisa (zadnji odstavek) oziroma skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP (v povezavi s prvim odstavkom 100. člena ZUJIK), pozvati na pojasnilo izpolnjevanja tega pogoja, vlogo pa bi lahko zavrgla šele, če tožnik dopolnitve ne bi pravočasno vložil ali če iz njegove dopolnitve ne bi izhajalo, da se v okviru društva oziroma društvenih dejavnosti izvaja združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. Ker tega toženka ni storila, je kršila šesti odstavek 117. člena ZUJIK oziroma 67. člen ZUP v povezavi s prvim odstavkom 100. člena ZUJIK, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj tožniku ni bila dana možnost ustrezno se izjaviti o tem, ali se v okviru dejavnosti društva izvaja tudi združevanje pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.
Glede na ugotovljene procesne kršitve, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in je izpodbijane tri sklepe odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovnem postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka pozvati tožnika k navedbi dejstev in dokazov glede izpolnjevanja pogoja združevanja pripadnikov narodov bivše SFRJ, ter nato tožnikove navedbe in dokaze dokazno oceniti ter ponovno odločiti o izpolnjevanju pogoja iz točke 4b Javnega razpisa. Ob ugotovljenem izpolnjevanju pogojev za sodelovanje na Javnem razpisu bo morala toženka vsebinsko odločiti o tožnikovih treh vlogah, s katerim uveljavlja pravico do financiranja na tem Javnem razpisu.
Sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, sporno je bilo pravno vprašanje, ali je toženka skladno s pravili postopka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje na Javnem razpisu, kot ga določa točka 4b javnega razpisa.
Sodišče je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi določb 32. člena ZUS-1.
Ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 namreč je, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje izvršitve oziroma ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, vložena tožba v upravnem sporu. Ker je sodišče s to sodbo tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijane sklepe, to obenem pomeni, da niso več izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj začasna odredba velja zgolj do izdaje pravnomočne sodbe. Začasna odredba tudi ni več potrebna, saj so z odpravo izpodbijanih sklepov prenehali učinki teh sklepov, v zvezi s katerimi je bil predlog sploh podan.
O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu: Ker je bilo o zadevi odločeno brez glavne obravnave, tožnik pa ni imel pooblaščenca, mu pripadajo stroški postopka v znesku 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).
Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).-------------------------------1 Ki določa, da če je vloga formalno nepopolna, se stranko pozove, da jo dopolni. Stranka mora vlogo dopolniti v petih dneh. Če stranka vloge ne dopolni v zahtevanem roku, minister vlogo zavrže s sklepom. 2 Tako Upravno sodišče v sodbah U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004, I U 1724/2009 z dne 14. 4. 2011, I U 1256/2011 z dne 15. 3. 2012, I U 1813/14 z dne 17. 3. 2015, I U 1567/2020-39 z dne 6. 3. 2023.