Jedro

Pravni posli enega zakonca ob zemljiškoknjižnem stanju, ko je kot lastnik vpisan samo eden od zakoncev, niso nični, ampak izpodbojni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo sodbo in sklep, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je hiša Š. stoječa na parceli št. 3903/2 k.o. M. skupno premoženje tožnika in druge toženke in da znaša delež vsakega eno polovico; na ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 20.4.1984 za parcelo št. 779 k.o. I., sedaj parcela št. 3850/2 k.o. M. nična in ne ustvarja pravnih posledic; zavrnilo je zahtevek, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. nalaga naj po pravnomočnosti sodbe izbriše prvega toženca B.D. kot solastnika parcele št. 3850/2 k.o. M. do ene polovice in istočasno vpiše E.D. do celote in zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da med strankama B.D. in E.D. ni prišlo do sklenitve in nastanka darilne pogodbe za hišo Š. na parceli številka 4407/4 k.o. I., sedanja parcela številka 3903/2 k.o. M. s pravnimi učinki, ki bi imeli za posledico nastanek solastninske pravice do ene polovice za toženca B.D. na tej nepremičnini. S sklepom pa je odločilo, da se razširitev tožbe na Občino I. ne dopusti. Tožniku je v posledici takšne odločitve naložilo, da je dolžan prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 243.502,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je napačno ocenilo dokaze glede zahtevka na ugotovitev, da darilna pogodba sploh ni nastala, zato je naredilo tudi napačne dejanske in pravne zaključke. Še posebej so ti napačni glede okoliščine posesti stare hiše, saj te okoliščine sploh ni raziskalo do te mere, da bi lahko sprejelo zaključek, ali je prvi toženec sprejel v posest polovico stare hiše. Zaključek, da je prvi toženec sprejel v posest pol stare hiše in jo uporabljal je protispisen. E. D., ki sicer ni bila zaslišana o tej okoliščini v konkretni pravdi, je o tem izpovedala v zadevi P 326/98. Zapisnik iz tega zaslišanja je bil prebran in iz njega izhaja prav nasprotno. Zanimivo je tudi zaslišanje prvega toženca v pravdi P 326/98, saj je tam povedal, da je darilno pogodbo prvič videl šele leta 1995 in da je ni podpisal. Zato darilna pogodba ni mogla nastati niti kot ustna darilna pogodba. To potrjuje tudi izpoved toženca na obravnavi 8.1.2004, ko je povedal, da v darilni pogodbi ni bilo govora o tem, da se stara hiša obnovi. Iz izpovedi prvega toženca torej izhaja, da sploh ni bilo nobenega dogovora, ki bi lahko imel vsebino darilne pogodbe. Med njim in materjo je šel pogovor le v smeri, da bi mu podarila pol stare hiše in da bi to obnovil, da bo sposobna za bivanje. Prišlo je sicer do zapisa pogodbe, vendar je toženec ni podpisal in ker jo je po lastni izjavi prvič videl leta 1995, to kaže, da ni bilo pogodbene volje strank. Ker ni prišlo do sklenitve darilne pogodbe v pisni obliki, za realizacijo darila pa morajo biti potrebne predpostavke glede prevzema in posesti jasne in nedvoumne, niso bile izpolnjene predpostavke. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem druge toženke in prič, kot je bilo predlagano. Šele z zaslišanjem druge toženke in priče D. P. bi se lahko sodišče dokopalo do prepričljivejših dokazov o tem, da prvi toženec sploh ni vedel za darilno pogodbo in da je šlo samo za pogovore med njima, ki pa se niso realizirali ne v pisni obliki, ker prvi toženec ni podpisal pogodbe, ne v dejanski, saj hiše sploh ni bilo mogoče uživati. Šlo je samo za obljubo druge toženke, da podari prvemu tožencu pol hiše, če je bo obnovil. To pa je premalo za nastanek darilne pogodbe. Prvi toženec ni ne užival, ne rabil, ne razpolagal s staro hišo. Gradnja se je končala pred letom 1995. Kar se je do tedaj zgradilo, je še do danes nespremenjeno. Do tedaj sta staro hišo izključno uporabljala tožnik in druga toženka. Vseh teh okoliščin sodišče ni raziskalo, saj ni zaslišalo ne tožnika, ne druge toženke, ne predlaganih prič, ki bi o teh okoliščinah vedele povedati. Zato se do posesti ni moglo v razlogih sodbe opredeliti oz. kolikor se je, se je v nasprotju z izvedenimi dokazi, to je z izpovedi druge toženke v zadevi P 326/98. Sodišče ni raziskalo niti pomembnih okoliščin za odločitev o ničnosti pogodbe, ki se glasi na parcelno št. 779 k.o. I., ki ni hiša Š.. Zahtevek na ničnosti je bil usmerjen na pogodbo za parcelo številka 779 k.o. I., ki ima sedaj parcelno št. 3850/2 k.o. M., ki pa je druga nepremičnina. Če je sodišče ugotovilo, da gre samo za napako in ta nepremičnina ni bila predmet volje pogodbenih strank, je pogodba nična in je potrebno vzpostaviti lastninsko stanje, kot je bilo prej, z izbrisom prvega toženca in z vpisom druge toženke. Tožnik zagotovo ni soglašal s takšnim razpolaganjem. Zahtevek na ničnost se nanaša na drugo nepremičnino in ne na hišo Š.. Sodišče tudi ni moglo zavrniti zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja že zato, ker je druga toženka ta zahtevek pripoznala in je najmanj v delu druge polovice nepremičnine utemeljen. Če bi že držalo, da je prišlo do nastanka darilne pogodbe za eno polovico hiše na parceli št. 4407/4 k.o. I., sodišče ne more zavrniti zahtevka glede skupnega premoženja pri drugi polovici zaradi pripoznave druge toženke. Iz vseh teh razlogov tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovim zahtevkom ugodi, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega pravdnega postopka so bile tožnikove navedbe, da je darilna pogodba na podlagi katere je v zemljiški knjigi pri nepremičnini s parcelno št. 3850/2 k.o. M. vpisan prvi toženec, nična, ker je ta nepremičnina predstavljala skupno premoženje tožnika in druge toženke, druga toženka pa je z nepremičnino razpolagala, čeprav niso bili deleži na njej še določeni, torej z nedoločenim deležem na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za odločitev o tem zahtevku. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je takšen tožbeni zahtevek neutemeljen iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napisalo že sodišče prve stopnje. Druga toženka je bila vpisana v zemljiški knjigi kot izključna lastnica nepremičnine, zato je s tretjo osebo sklenjena darilna pogodba veljavna in bi tožnik lahko zahteval le razveljavitev takšne pogodbe, če bi bila tretja oseba ob sklepanju pogodbe v slabi veri. To je tudi stališče sodne prakse v podobnih primerih. Pravni posli enega zakonca ob zemljiškoknjižnem stanju, ko je kot lastnik vpisan samo eden od zakoncev, niso nični, ampak izpodbojni. Toženec pa je vse roke za izpodbijanje darilne pogodbe že zamudil, zato je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe pravilno odločilo.

Ker je prvi toženec na podlagi darilne pogodbe vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, niso pomembne za odločitev pritožbene navedbe, v katerih pritožnik razlaga, da prvemu tožencu nepremičnina ni bila nikoli izročena v posest. Sodna praksa je tudi glede tega vprašanja že zavzela stališče v pravnem mnenju občne seje VSS poročilo 1/92, po katerem postane obdarjenec lastnik nepremičnine, ko se na podlagi darilne pogodbe vpiše v zemljiški knjigi, čeprav mu nepremičnina ni bila izročena v naravi. Dejstvo, da je prvi toženec na podlagi darilne pogodbe z dne 20.4.1984 vpisan kot solastnik do ene polovice v zemljiški knjigi ni sporno. Ker to dejstvo ni sporno, za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno, ali je darilno pogodbo videl fizično šele leta 1995. Tudi to, da je ni podpisal ni bilo nikoli sporno, vendar samo zaradi tega pogodba ni neveljavna, saj je bistveno, da jo je podpisala in overila na pogodbi podpis darovalka. Pogodba s tem podpisom je bila veljavna listina na podlagi katere se je lahko opravil vpis v zemljiški knjigi. Iz izpovedi prvega toženca o tem, kdaj je darilno pogodbo prvič videl, pa pritožba izvaja samovoljen zaključek, da ni bilo soglasja volje med darovalko in obdarjencem glede darila. Če se upošteva celotna izpoved prvega toženca, ni dvoma, da je med njim in drugo toženko ob sklepanju darilne pogodbe v letu 1984 bilo soglasje volj za takšen posel. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranih dokazov, ki so v spisu, imelo dovolj podlage za odločitev o zahtevku na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zato ni zagrešilo bistvene kršitve postopka, ker ni zaslišalo v tem sporu druge toženke in priče D.P..

Tudi v delu, kjer pritožba izpodbija zavrnilni zahtevek glede neobstoja darilne pogodbe za hišo Š. na stari parceli 4407/4 k.o. I., pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve izpodbijane sodbe na 6. strani odločbe in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je prišlo v pogodbi do pomote v zapisu parcelne številke za hišo Š., zato so zmotne trditve, da pogodba ni nastala.

Tudi pritožbenim navedbam, da bi zaradi pripoznave tožbenega zahtevka druge toženke moralo sodišče v tem sporu vsaj pri drugi polovici priznati tožniku delež na skupnem premoženju, ni mogoče pritrditi. Predmet tega postopka ni bilo ugotavljanje skupnega premoženja bivših zakoncev, ampak je tožnik zahtevek na ugotovitev, da je v skupno premoženje spadala hiša v Š., postavil v povezavi z ostalimi zahtevki proti dvema tožencema, tudi prvemu tožencu, ki so vsi v zvezi z zatrjevano ničnostjo darilne pogodbe, sklenjene za to hišo. Tako je tudi druga toženka razumela tožbo, saj iz njenega odgovora na tožbo (list. št. 16 spisa) jasno izhaja, da se je strinjala z navedbami v tožbi, da je bila hiša v Š. kupljena v zakonu s tožnikom in mu je priznavala polovico, ker po njenih navedbah naj pogodba o darilu ne bi bila pravilna. "Pripoznave" druge toženke sodišče prve stopnje zato pravilno ni delilo po zahtevkih, ampak obravnavalo glede na celotno uveljavljen zahtevek. Če se navedbe iz odgovora na tožbo presojajo kot celota, pa ni podlage za izdajo takšne delne sodbe na podlagi pripoznave, kot zahteva pritožba. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov v celoti neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).