Jedro

V postopku za ugotavljanje ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji v skladu z določbami ZAzil (22. člen ZAzil) vežejo toženo stranko načela postopka po tem zakonu. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi zatrjuje, da tožena stranka vseh njegovih izjav ni zapisala, sodišče zaključuje, da izjava tožnika ob podaji prošnje za azil ne daje zanesljive podlage in opore za sprejeto odločitev tožene stranke. Odločitve tožene stranke zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče pri tem opozarja na že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 725/2001 z dne 23. 8. 2001.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila vlogo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega postopka. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel, da je državljan Iraka, muslimanske vere in da je iz izvorne države odšel v letu 1999 v Sirijo. Tam je živel do novembra 2004, potem se je nahajal v Romuniji do januarja 2005, ko je 7. 1. 2005 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Tožena stranka tudi navaja, da tožnik ni pripadnik kakšne politične stranke ali organizacije, od leta 1990 do 1992 pa je v Bagdadu prestajal zaporno kazen zaradi nestrinjanja s tedanjim režimom. Povedal je, da so mu pripadniki Sadamovega režima, pripadniki stranke Ba'ath grozili z umorom, ker ni podpiral režima. Zaradi strahu za svoje življenje je ilegalno pobegnil v Sirijo, vendar so mu tudi tam pripadniki stranke Ba'ath grozili in glede na to, da so bile grožnje vse pogostejše in resne, se je odločil, da pobegne v Evropo. V Iraku in Siriji je normalno živel in bil trgovec. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Tožena stranka ugotavlja na podlagi tožnikovih navedb, da v azilnem postopku uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi političnih razlogov, ker naj bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo ubili pripadniki stranke Ba'ath, ki po njegovih navedbah še vedno nadzorujejo celotno iraško podzemlje. Tožena stranka se opira na Direktivo Sveta (EU) o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev ali kot oseb, ki drugače potrebujejo mednarodno zaščito ter o vsebini podeljene zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 in opozarja na določila 4. in 9. člena. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnik ni izkazal preteklega preganjanja oziroma da je bil v resni nevarnosti, da bi utrpel dejanja, ki se štejejo za preganjanje po Ženevski konvenciji kot to pojasnjuje direktiva. Zgolj enkraten politični zapor, po katerem je tožnik še sedem let živel v Iraku in nato pet let v Siriji in kljub temu, da je bil po lastnih navedbah dosegljiv pripadnikom takratnega režima, se mu ni nič hudega zgodilo, zato pa po mnenju tožene stranke to ne pomeni preganjanja v smislu direktive ter uveljavljenega pravnega standarda v upravno sodni praksi. Tožnik ni navedel nobenih drugih dejstev ali okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bi utrpel dejanja preganjanja, če bi še naprej ostal v izvorni državi oziroma se tja vrne. Navedbe tožnika tožena stranka ocenjuje tudi kot neprepričljive oziroma neresnične. Navaja, da je splošno znano, da je režim Sadama Huseina hitro in kruto obračunaval s svojimi resničnimi in tudi namišljenimi nasprotniki. Tako ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da naj bi mu pripadniki stranke Ba'ath 12 let grozili s smrtjo, ker naj bi bil po njihovem izdajalec ter mu iz tega razloga celo sledili v tujo državo. V primeru, da bi mu pripadniki takratne oblasti resnično grozili s smrtjo, bi tožnik prav gotovo že prej kaj ukrepal. Tožena stranka povzema vsebino Biltena za Irak, avgust 2003, glede politike azila, angleškega notranjega ministrstva, ki navaja, da je bil režim stranke Ba'ath odstranjen, v novi administraciji je bilo po ocenah od 15.000 do 30.000 bivših višjih uradnikov stranke Ba'ath izključenih iz uradne službe, koalicija pa je razglasila svoj namen, da storilce krutih dejanj v času Sadama Huseina privede k roki pravice. Oblast v državi so začeli izvajati upravitelji koalicije ter ni pričakovati, da bi se stranka Ba'ath lahko vrnila na oblast. Oborožene sile bivšega režima pa so razpadle, čeprav čete bivše milicije še obstajajo, je videti, da se ukvarjajo zgolj z običajno kriminalno aktivnostjo ali z napadi na koalicijske sile. Omenjeni Bilten za Irak zaključuje, da ni verjetno, da bi prosilci lahko verodostojno predstavili, da so še naprej v nevarnosti pred preganjanjem s strani predstavnikov bivšega režima in podelitev azila ne bo primerna. Tudi iz Poročila UNHCR za Irak, avgust 2004, navaja, da se je iz Irana v Irak spontano vrnilo približno 189.000 ljudi, iz Saudske Arabije v Iran pa 12.849 oseb. Tožena stranka povzema tudi Poročilo Angleškega notranjega ministrstva za Irak, oktober 2004, in povzema, da ni nikjer omenjeno, da bi bivši člani stranke Ba'ath ogrožali nasprotnike bivšega režima. Tožena stranka tako navaja, da niti v enem od citiranih poročil ni omenjen primer, da bi bivši pripadniki stranke Ba'ath po padcu Sadamovega režima ogrožali osebe, ki so nekoč temu režimu nasprotovale. Tožena stranka zaključuje, da tudi v primeru, če bi bila izpovedba tožnika verodostojna in bi v postopku uspel izkazati, da je bil v času Sadamovega režima njegov strah pred preganjanjem subjektivno utemeljen, ta strah glede na verodostojna poročila že vse od padca režima Sadama Huseina v letu 2003 ni več objektivno utemeljen. V primeru vrnitve v Irak mu ne grozi preganjanje s strani bivših pripadnikov stranke Ba'ath. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila, ker iz prošnje ni razvidno, da mu v izvorni državi grozi preganjanje. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil pa je določila tudi rok, v katerem mora zapustiti državo.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je po prestani zaporni kazni do leta 1999 živel v Iraku, zaradi neznosnih pritiskov na njega in na njegovo državo, odkritih in resnih groženj ter tudi neposrednih napadov je bil prisiljen zapustiti izvorno državo. Tudi v Siriji so mu pripadniki iraške tajne službe grozili, ga večkrat napadli in poskušali prisiliti, da bi za njihovo službo zbiral podatke o nasprotnikih takratnega režima. Grozili so mu tudi pripadniki sedanjih iraških oblasti, ki mogoče smatrajo, da je sodeloval s prejšnjim režimom, kar so mu povedali njegovi znanci. Tožnik poudarja, da je imel v Siriji službo, da se je sam preživljal in ni imel nobenega razloga, da bi emigriral zaradi ekonomskih razlogov. Tožnik poudarja, da so mu pripadniki prejšnjega in sedanjega režima grozili in ga napadali tudi po padcu režima Sadama Huseina. Tako se je tožnik znašel v položaju, ko ga imata tako stari in novi iraški režim za svojega sovražnika. Tožnik ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala korektno, ko vseh njegovih izjav ni zapisala, ampak je zapisala zgolj tiste, ki ustrezajo odločitvi v izpodbijani odločbi. Meni, da je za pričakovati, da bo preganjan v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik predlaga, da svoje razloge obrazloži in utemelji na glavni obravnavi, ker navedbe v spisu ne odražajo dejanskega stanja. Tožnik predlaga, da sodišče na podlagi 3. odstavka 39. člena ZAzil dopusti in izvede dokaze in odločbo tožene stranke odpravi in tožniku prizna status begunca. Prav tako predlaga oprostitev plačila stroškov postopka, ker je praktično brez premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ob navajanju novot v tožbi zgolj neresnično zatrjuje, da je v postopku pri toženi stranki že vse povedal in da tožena stranka ni vsega zapisala. Tožena stranka poudarja, da teh svojih trditev tožnik ni z ničemer podprl. Dejstva na strani tožnika močno zmanjšujejo dokazno vrednost njegovih izjav. Tožnik je še pod lažnim imenom A.A. zaprosil za azil na podlagi ponarejenega potnega lista. Šele naknadno je tožnik navedel, da nima dokumenta za izkazovanje identitete. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da gre za t.i. pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo, da se ni strinjal z režimom Sadama Huseina, bil je dve leti zaprt med 1990 in 1992, leta 1999 pa je odšel v Sirijo, kjer so mu prav tako grozili člani stranke Ba'ath, stranke Sadama Huseina.

V postopku za ugotavljanje ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji v skladu z določbami ZAzil (22. člen ZAzil) vežejo toženo stranko načela postopka po tem zakonu. V 5. odstavku 24. člena ZAzil je določeno, da mora tožena stranka ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo. Na strani prosilca za azil, tožnika, pa je dolžnost, da sam navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo (3. odstavek 29. člena ZAzil). Iz navedenih določil izhaja, da je od tega, kar navaja prosilec za azil odvisno, ali mora tožena stranka v zvezi s tem še kaj ugotavljati. Odločba tožene stranke temelji na tožnikovi izjavi dani ob sestavi prošnje za azil dne 4. 2. 2005. Iz izjave tožnika izhaja, da so mu člani stranke Ba'ath (oziroma Basisti kot je zapisano v izjavi) grozili, ga nadlegovali, ustrahovali, da mu bodo pobili najprej vso družino, nato pa še njega, ker je izdajalec iraškega režima. Toda iz izjave tožnika ob podaji prošnje za azil ni razvidno ali je uradna oseba sploh poskušala nejasne in nepopolne okoliščine, ki jih tožnik navaja, razjasniti in dobiti potrebna pojasnila, s tem da ni razvidno ali je uradna oseba postavljala kakšna vprašanja in nanje tožnik ni odgovoril oziroma ni razvidno, kako je na posamezna vprašanja uradne osebe odgovoril. Iz zapisnika tako ne izhaja, da bi uradna oseba z dodatnimi vprašanji poskušala ugotoviti kakšne so bile grožnje, ki jih tožnik zatrjuje, kdaj in kako je do njih prišlo in še druge podrobnosti, ker ni jasno kdaj so se dogodki, zaradi katerih tožnik navaja, da so mu grozili tako v Iraku kot v Siriji, dogajali. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi zatrjuje, da tožena stranka vseh njegovih izjav ni zapisala, sodišče zaključuje, da izjava tožnika ob podaji prošnje za azil ne daje zanesljive podlage in opore za sprejeto odločitev tožene stranke. Odločitve tožene stranke zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče pri tem opozarja na že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 725/2001 z dne 23. 8. 2001. V ponovljenem postopku mora tožena stranka zaslišati tožnika (29. člen ZAzil) in sicer tako, da bo iz zapisnika o zaslišanju razvidno, da je uradna oseba poskusila v zvezi z zatrjevanim političnim preganjanjem razjasniti nejasne in nepopolne dogodke, okoliščine oziroma pridobiti tožnikova gledanja in razumevanja dogodkov. Šele na podlagi tako sestavljenega zapisnika bo tožena stranka lahko sprejela svojo odločitev. V primeru ponovne zavrnitve njegove prošnje pa mora pribaviti podatke o morebitni izrečeni kazni tožniku, ko bo odločala po 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. Tožnik predlaga v tožbi, da se opravi glavna obravnava in da ga sodišče zasliši, vendar temu predlogu sodišče ni sledilo in je odločilo na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. Sodišče pri tem zaključuje, da bo tožena stranka hitreje in ekonomičneje odpravila nakazane pomanjkljivosti in tako ugotovila pravilno in popolno dejansko stanje in o zadevi ponovno odločila.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka. Iz spisa pa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je štelo, da predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, v tožbi navaja, da je brez premoženja, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status in je zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.