30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Celju št. PRps 1793/2004 z dne 1. 3. 2005 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Šmarje pri Jelšah št. P-1605/03 z dne 11. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavka 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov. Višje sodišče v Celju je njegovo pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi zatrjuje številne domnevne kršitve. V prvi vrsti zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Z odločbo o prekršku naj bi mu nezakonito odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica. Z odločbo Višjega sodišča naj bi mu bila kršena 22. in 25. člen Ustave, saj ta ne vsebuje pravnega pouka. Z navedbo, da nastopajo policisti tudi v vlogi prič, zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravic iz 14., 22. in 26. člena Ustave.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom pred sodnikom za prekrške, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekrških, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

5.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti upošteven, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

6.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil pritožnik v postopku pred sodnikom za prekrške zaslišan. S pavšalnimi navedbami v ustavni pritožbi, da ni mogel predstaviti razbremenilnih dokazov, pritožnik kršitve pravice ne utemelji. Pritožnik navaja, da nastopajo v vlogi priče policisti in da se zato ni mogel braniti. Tudi s takšnimi navedbami ne utemelji kršitve pravice. Zato za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnik očitka, da so mu bile z izpodbijanima odločbama kršene pravice iz 14., 22., in 26. člena Ustave, ni utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker z izpodbijanim odločbama niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer