Jedro

Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve uporabilo nepravilen izraz, ko je navedlo, da je odločilo na podlagi stanja spisa. Vendar je tako iz ostale obrazložitve kot iz zapisnika naroka za glavno obravnavo razvidno, da v resnici ni šlo za odločanje na podlagi stanja v spisu v smislu določbe četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1, temveč za odločanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in opravljene glavne obravnave. Četrti odstavek 28. člena ZDSS-1 določa, da sodišče lahko odloči glede na stanje spisa, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka in je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Odločitev na podlagi stanja spisa pomeni, da sodišče ne izvaja nadaljnjih dokazov, čeprav jih je predhodno že odredilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je tožnik od 1. 1. 2010 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polovičnim delovnim časom in z osnovno mesečno bruto plačo v znesku 3.045,34 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da od 1. 1. 2010 tožniku prizna delovno dobo, ga prijavi v obvezno zavarovanje, plača prispevke za obvezno zavarovanje glede na plačo, ki je tožniku pripadala, od 1. 1. 2010 obračuna in plača razliko med prispevki in davki, ki so bili obračunani in plačani od plačil, izplačanih tožniku in prispevki in davki, ki bi tožniku morali biti izplačani, če bi se plačila izvršila na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010, v neto znesku od bruto zneska 1.073,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 in plačilo prikrajšanja pri plači v letu 2011 v znesku 7.970,39 EUR neto ter obračun in plačilo davka in prispevkov glede na navedeno izplačilo. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da v roku petnajstih dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje s tožnikom sklene pisno pogodbo o zaposlitvi v vsebini, kakršna je navedena v zahtevku. Ugotovilo je, da tožba ni nesklepčna, da pa tožnik v tožbi ni navedel vseh dejstev, ki so pomembna za odločanje. Teh pomanjkljivosti ni bilo možno odpraviti v okviru materialnega procesnega vodstva, saj se tožnik neupravičeno ni udeležil naroka in je sodišče zato odločalo na podlagi stanja v spisu. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal obstoja zatrjevanih elementov delovnega razmerja in sicer predvsem vključitve delavca v organiziran delovni proces in dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ob ugotovitvi, da je neutemeljen tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas s polovičnim delovnim časom je neutemeljen tudi reparacijski zahtevek, zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači in za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s točno določeno vsebino.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da sodišče ima možnost, da v primeru, ko tožnik, ki je pravilno vabljen, na prvi narok za glavno obravnavo ne pristopi in svojega izostanka ne opraviči, narok opravi in izvede predlagane dokaze ali pa da ga preloži v skladu s 115. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Sodišče prve stopnje zato ni kršilo procesnih določb, ko se je odločilo, da bo narok izvedlo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vseh elementov delovnega razmerja. Zavrnilo je tožnikovo stališče, da obstoj delovnega razmerja izhaja že iz določbe desetega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami). Ta določba omogoča visokošolskemu zavodu sklenitev pogodbe o delu (podjemne pogodbe) v primeru, ko ne more več skleniti pogodbe o zaposlitvi, ker so vsa sistemizirana delovna mesta zasedena, ne daje pa podlage za transformacijo civilnopravnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas. Zavrnilo je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo ugotoviti ničnost pogodbe o zaposlitvi za štiri ure tedensko (ta pogodba je bila sklenjena 10. decembra 2007), saj tožnik ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti ter pogodbe in tudi ni zatrjeval okoliščin, ki bi kazale na njeno ničnost. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje zmotno sklicuje na določbo 115. člena ZPP, saj bi najprej moralo uporabiti določbo četrtega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki je v razmerju do ZPP specialni predpis. V skladu s to določbo sodišče lahko odloči glede na stanje spisa, če je pred tem že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi. V konkretnem primeru je šlo za prvi obravnavni narok, kar pomeni, da sodišče pred tem ni izvedlo naroka, na katerem bi se izvajali dokazi, zato bi narok moralo preložiti. V skladu s petim odstavkom 28. člena ZDSS-1 se določbe prejšnjih odstavkov uporabijo pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek. Tožnik je v pisnem opravičilu z dne 25. 9. 2015 izkazal upravičen razlog za izostanek. Sodišče prve stopnje je njegovo opravičilo prejelo pred odpravo sodbe. Opravičilo je tožnik poslal takoj, ko je dobil račun avtomehanika. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, da ni ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1 in ni prestavilo prvega obravnavanega naroka, ampak je o glavni stvari odločilo glede na stanje spisa, ne da bi izvedlo narok, na katerem so se izvajali dokazi. S tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi tožnikovo pravico do sodnega varstva, kakor je določena v prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami) in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP, Ur. l. RS, št. 33/1994-MP 7/1997). Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten le, če prestane vse tri vidike testa presoje sorazmernosti, kakor so se oblikovali v praksi Ustavnega sodišča. 4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano drugostopenjsko sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik formalno sicer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar se vse revizijske navedbe dejansko nanašajo le na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Celotna revizija temelji na stališču, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbi 28. člena ZDSS-1 in 115. člena ZPP, to je postopkovni določbi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja odločilna dejstva, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je opravilo prvi narok za glavno obravnavo, čeprav tožnik nanj ni pristopil in je nato o zadevi odločilo: - tožniku je bilo pravilno in pravočasno vročeno vabilo za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, ki je bila razpisana za 23. 9. 2014; - sodišče prve stopnje je pred tem že dvakrat razpisalo narok za glavno obravnavo, vendar je tožnik obakrat predlagal preklic naroka, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo; - tožnik na narok za glavno obravnavo razpisan za 23. 9. 2014 ni pristopil, pristopil pa je pooblaščenec tožene stranke; - sodišče prve stopnje je 23. 9. 2014 opravilo pravi narok, na njem izvedlo predlagane listinske dokaze, vpogledalo v spis Inšpektorata za delo OE Nova Gorica in na podlagi tako izvedenega dokaza ugotovilo, da je tožnikov zahtevek neutemeljen; - tožnik je dva dneva po končani glavni obravnavi, to je 25. 9. 2014 na pošto oddal opravičilo zaradi izostanka na naroku in prošnjo za razpis novega naroka, v katerem je navedel, da je imel na poti v Novo Gorico tehnično okvaro na avtomobilu, zaradi česar ni mogel priti, zato predlaga prestavitev naroka in prilaga račun za zavore; - tožnik ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude naroka.

9. Revizija povsem neustrezno uveljavlja zmotno uporabo določbe četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1, saj se sodbi nižjih sodišč ne opirata na to določbo. Sodišče prve stopnje se je na 28. člena ZDSS-1 sklicevalo le v zvezi z predlogom tožene stranke, da naj sodišče šteje, da je tožnik tožbo umaknil. Ta predlog je namreč temeljil na določbi drugega odstavka 28. člena ZDSS-1 o tem, da se šteje, da je tožeča stranka umaknila tožbo, če ne pride na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo. To določbo pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo z odločbo U-I-322/11 z dne 24. 5. 2012. 10. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve uporabilo nepravilen izraz, ko je navedlo, da je odločilo na podlagi stanja spisa. Vendar je tako iz ostale obrazložitve kot iz zapisnika naroka za glavno obravnavo razvidno, da v resnici ni šlo za odločanje na podlagi stanja v spisu v smislu določbe četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1, temveč za odločanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in opravljene glavne obravnave. Četrti odstavek 28. člena ZDSS-1 določa, da sodišče lahko odloči glede na stanje spisa, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka in je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Nadalje je določeno, da sodišče tako ravna tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. V tej zadevi ni šlo niti za kasnejši narok, temveč za prvi narok za glavno obravnavo in tožena stranka, ki je pristopila na narok, tudi ni predlagala odločitve glede na stanje spisa. Odločitev na podlagi stanja spisa pomeni, da sodišče ne izvaja nadaljnjih dokazov, čeprav jih je predhodno že odredilo. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi dokaznega postopka, ki bi bil izveden pred izostankom tožnika s poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo, temveč je dokaze izvajalo šele po tem, ko je ugotovilo, da tožnik na narok ni pristopil, čeprav je bil nanj pravilno vabljen in da svoje odsotnosti tudi ni opravičil. 11. V določbah ZPP in ZDSS-1 ni nobene ovire, da sodišče ne bi moglo opraviti poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, če je nanj pristopila samo ena stranka. Tudi v vabilu stranki je bil tožnik posebej opozorjen, da se bo narok preložil le v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, ter da se bo štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka.

12. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče sploh ni izvedlo naroka na katerem bi se izvajali dokazi. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku izvedlo dokaze z listinami in na koncu tega naroka je predsednica senata v skladu s prvim odstavkom 221. člena ZPP naznanila, da je glavna obravnava končana in da bo odločba izšla pisno. Sodišče prve stopnje pa je tudi sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo.

13. Zaradi zmotnega stališča, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1, ki se ne more uporabiti, če gre za prvi narok, se revizija neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo preložiti narok, ker tožnik nanj ni pristopil. Sodišče prve stopnje takrat, ko je končalo glavno obravnavo ni moglo vedeti za razloge, zaradi kateri tožnik ni pristopil na narok, saj ga tožnik o njih ni obvestil. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnik v zvezi s prejšnjim razpisom naroka, le pol ure pred njegovim začetkom, sodišče po telefonu obvestil, da ga na narok ne bo, češ da je hospitaliziran in da bi tako lahko ravnal tudi pri naroku razpisanem za 23. 9. 2014, ko naj bi se mu med potjo pokvaril avtomobil. Po zaključenem naroku prejetega opravičila sodišče prve stopnje seveda ni moglo upoštevati, saj je bilo takrat, ko ga je prejelo, že odločeno o zadevi. Nižji sodišči imata prav, ko opozarjata, da bi tožnik moral predlagati vrnitev v prejšnje stanje, če je štel, da je iz upravičenega razloga ni pristopil na narok za glavno obravnavo.

14. Okoliščina, da tožnik ni pristopil na poravnalni oziroma prvi narok za glavno obravnavo, čeprav je bil nanj pravilno in pravočasno povabljen, sama po sebi ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo preložiti narok in tožnika ponovno vabiti oziroma, da na tem naroku ne bi smelo končati glavne obravnave. Kaj takšnega iz ZPP ne izhaja. Sodišče prve stopnje je imelo v določbi prvega odstavka 291. člena ZPP podlago, da je po izvedbi dokazov z listinami na naroku za glavno obravnavo dne 23. 9. 2014 sprejelo sklep, da je zadeva zrela za odločitev in da se glavna obravnava zaključi. V skladu s to določbo predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat misli, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na svoj sklep, razviden iz razpisa poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, da se na tem naroku zasliši tožnika. Zato je na prvem naroku lahko sprejelo sklep, da se ostali predlagani dokazi, to je tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika, zavrnejo.

15. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmernost posega v tožnikove človekove pravice. Sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice od sodnega varstva in enakega varstva pravic s tem, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, na njem izvajalo dokaze in o zadevi odločilo, kljub temu, da tožnik nanj ni pristopil in svojega izostanka do zaključka naroka tudi ni opravičil. Takšno postopanje sodišča prve stopnje ne pomeni prekomernega posega v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic. Pravica do enakega varstva pravic v smislu določbe 22. člena URS se nanaša tudi na dokazni postopek. V tem postopku mora biti zagotovljena enakopravnost strank, stranke morajo imeti možnost predlagati dokaze in se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, imajo pravico biti prisotne pri izvajanju dokazov ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Vendar pa v konkretnem primeru sodišče tožniku ni kratilo teh pravic, temveč je tožnik sam povzročil, da teh pravic na prvem naroku ni mogel udejanjiti, saj se ni odzval na pravočasno in pravilno vročeno vabilo na narok, in svojega izostanka do konca naroka tudi ni opravičil, po končanem naroku pa tudi ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje.

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrglo kot neutemeljeno.