Jedro

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zgolj pavšalno obrazložilo, da je tožnikovo zaslišanje nepotrebno, pri čemer se do izvedbe dokaza z izvedencem sploh ni opredelilo. S tem je odvzelo tožniku možnost, da v sporu dokaže svoje trditve in kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je starejši delavec in invalidna oseba, pri čemer tožnik navaja, da se je v spornem času zdravil zaradi bolezni pri psihiatrinji. Zato se lahko poraja dvom, če je bil dejansko sposoben razumeti pomena in posledic podpisa sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 1. 2011 ničen, in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2011, temveč je trajalo do dne 16. 2. 2012; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od dne 1. 2. 2011 do dne 16. 2. 2011 priznati delovno dobo, ga prijaviti v vsa zavarovanja in mu za ta čas plačati nadomestilo v mesečnem znesku 748,10 EUR, od tega zneska obračunati ter plačati prispevke in davke ter mu priznati vse pravice po delu in iz dela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila do plačila, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno s sklepom) podredni tožbeni zahtevek zavrglo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (pravilno zoper sodbo in sklep), razen v delu odločitve o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko (v III. točki izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2000 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da v času sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben razsojanja, zaradi česar je sporazum ničen. Sodišče bi ga moralo v dokaznem postopku zaslišati, saj bi lahko edini poleg vodje kadrovske službe A.A. in direktorja B.B. pojasnil okoliščine o dogajanju na sestanku, ko je podpisal sporen sporazum. Meni, da je bil fiktivno zaposlen pri družbi A. d.o.o., v tej zvezi je tožena stranka navedeni družbi pokrila stroške za njegovo plačo samo zato, da se ga je rešila kot invalidno osebo. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke je bil prikrajšan pri odpravnini in nadomestilu za invalidnost. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi pridobil ustrezne izvide o njegovem zdravljenju pri lečeči psihiatrinji D.D. in na podlagi tega podal mnenje o tem, če je bil pri podpisu sporazuma sposoben razsojenja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje glede okoliščin tako na strani tožnika kot tožene stranke pri sklenitvi sporazuma, na podlagi katerega je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov (za sedaj) še preuranjena.

Tožnik je v tožbi primarno zahteval ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 31. 1. 2011 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, podrejeno pa razveljavitev navedenega sporazuma in v tej posledici priznanje pravic iz delovnega razmerja od dne 1. 2. 2011 do dne 16. 2. 2012, ko se je upokojil. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih zavrnilo primarni zahtevek, podrednega pa zavrglo (pravilno se zavrže tožba in ne zahtevek). Ugotovilo je, da je bil tožnik s strani vodje kadrovske službe in direktorja seznanjen s posledicami, ki nastanejo ob podpisu takšnega sporazuma, predvsem pa da mu odpravnina v takšnem primeru ne pripada. Takrat ni na njega nihče vršil pritiska ali mu kakorkoli grozil. V nobenem od razgovorov s tožnikom, ki sta ga opravila navedena delavca, ni bilo opaziti, da ne bi bil sposoben razumeti vsebine in posledic sklenjenega sporazuma. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je delovni invalid. Ugotovilo je, da so njegove navedbe o obstoju duševne bolezni, zaradi česar ni bil sposoben razsojanja, zgolj pavšalne, ki niso podkrepljene z dokazi. Tožnik glede tega ni predložil nobenih listin, ki bi utemeljevale njegovo zdravljenje in nesposobnost razumeti pomena dejanja.

Pritožbeno sodišče se s tako ugotovljenimi razlogi v izpodbijani sodbi ne strinja. Sodišče prve stopnje ne bi smelo pri dokazni oceni izhajati zgolj iz izpovedb prič na strani tožene stranke, medtem ko je na strani tožnika izhajalo zgolj iz njegovih tožbenih navedb. V dokaznem postopku bi ga moralo zaslišati glede okoliščin v zvezi s podpisom sporazuma ter dogovarjanjem o njegovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ter v primeru nasprotujočih izpovedb izvesti potrebno soočenje. Ker tega ni storilo, kaže na njegovo neenakopravno obravnavanje, saj v sporu ni upoštevalo dokaze, na katere se je skliceval tako v tožbi kot v dokaznem postopku.

Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). To se nanaša tudi na dokazni postopek, v katerem ima stranka pravico, da predlaga dokaze in se izreče o dokazih nasprotne stranke. Tej pravici ustreza na drugi strani obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, pri čemer takšna obveznost ni absolutna. To pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Seveda pa velja nasprotno, da sodišče ne sme zavrniti izvajanje dokazov z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 167/2010 in VIII Ips 50/2013). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zgolj pavšalno obrazložilo, da je tožnikovo zaslišanje nepotrebno, pri čemer se do izvedbe dokaza z izvedencem sploh ni opredelilo. S tem je odvzelo tožniku možnost, da v sporu dokaže svoje trditve. To pomeni, da je s takšnim ravnanjem kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri tožniku za starejšega delavca in invalidno osebo, pri čemer tožnik navaja, da se je v spornem času zdravil zaradi bolezni pri psihiatrinji. Zato se lahko poraja dvom, če je bil dejansko sposoben razumeti pomena in posledic podpisa sporazuma z dne 31. 1. 2011 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ne gre samo za vprašanje izgube odpravnine, kot naj bi to pojasnila tožniku A.A. in B.B., temveč tudi za vprašanje, če mu je bilo takrat predočeno, da bo od dne 1. 2. 2011 dalje izgubil tudi nadomestilo iz naslova invalidnosti pri ZPIZ Slovenije. Po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje o teh dejstvih ni popolno razčiščeno, predvsem pa glede tega, če je bil tožnik zaradi bolezni sposoben razumeti pomena in posledic sklenjenega sporazuma. Iz teh razlogov je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov še preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku zaslišati tožnika o vseh okoliščinah dogovora o prenehanju delovnega razmerja ter podpisa sporazuma med strankama, pri čemer bo v primeru nasprotujočih izpovedb moralo opraviti potrebno soočenje. Poleg tega bo moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke o tem, če je bil tožnik v spornem času (zaradi bolezni in zdravljenja) ob sklepanju sporazuma sposoben razumeti pomena dejanja. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo.

Pritožbeno sodišče glede na naravo spora in okoliščin primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se tako pomembna dejstva, ki jih je potrebno še preizkusiti, ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi jih prvič obravnavalo le pritožbeno sodišče, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.