Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost oziroma neustavnost odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v postopku izvršbe ni mogla uspeti in iz istega razloga s takšnimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo. Pač pa bo tožnica, če bo dosegla odpravo odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, lahko dosegla tudi ustavitev izvršbe oziroma odpravo vseh njenih posledic, vključno z vračilom plačanega zneska.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel zoper tožečo stranko davčno izvršbo na denarna sredstva pri banki zaradi izterjave davčnega dolga, ki znaša skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa 15 339,02 EUR, in sicer na podlagi izvršljive odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti in izvršljivih odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 2. Ker tožeča stranka obveznosti iz izreka sklepa ni poravnala, je davčni organ začel davčno izvršbo v skladu in na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira v obrazložitvi sklepa.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v skladu z določbami ZDavP-2, ter da je zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih je bil na podlagi odločbe DT 42270-3894/2013-1 z dne 20. 6. 2013 davek na nepremično premoženje večje vrednosti tožeči stranki odmerjen neupravičeno, pa ugotavlja, da zadevna odločba predstavlja izvršilni naslov, ki ga po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi. Pojasni še, da je tožeča stranka ugovore v zvezi z odločbo uveljavljala v pritožbi zoper odločbo, ki pa ne zadrži izvršitve in zato na davčno izvršbo na vpliva. S pritožbo zoper izpodbijani sklep je mogoče ugovarjati le vsebini sklepa, ta pa se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. V primeru, če bo izvršilni naslov odpravljen, pa bo imel prvostopni davčni organ v skladu z določbami 155. člena ZDavP-2 podlago za ustavitev davčne izvršbe in za odpravo že opravljenih dejanj v postopku izvršbe. Po podatkih spisov do takšne situacije v času izdaje sklepa ni prišlo. O prošnji za odlog izvršbe do odločitve o pritožbi pa po uradni dolžnosti odloča pristojni prvostopni organ (ki je izdal odmerno odločbo) in ne organ, ki je začel izvršbo.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je prepričana, da drugače, kot s tem sodnim postopkom, ne more dobiti nazaj zneska, ki ga je neutemeljeno plačala v davčni izvršbi. Odmerna odločba je bila izdana v nasprotju z Ustavo, zato je tudi postopek davčne izvršbe, ki temelji na napadenem sklepu o davčni izvršbi, neustaven. Izvršilni naslov je namreč odmerna odločba, pri čemer je Ustavno sodišče z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 ugotovilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (in s tem pravna podlaga za njeno izdajo) v neskladju z Ustavo. Tožeča stranka je na podlagi sklepa neupravičeno plačala 15 339,02 EUR, zato mora tožena stranka ta sredstva vrniti, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo do dneva vračila.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe v tožbi in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, ob izdaji sklepa izvršljiva. Kar pomeni, da je (bila) kot izvršljiva odločba o odmeri davka na podlagi 145. člena ZDavP-2 veljaven izvršilni naslov za davčno izvršbo.

8. Izvršba se začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Zoper sklep je po prvem odstavku 157. člena ZDavP-2 dovoljena pritožba, vendar pa po izrecni določbi petega odstavka istega člena, na katerega se pravilno sklicuje že drugostopni davčni organ v svoji odločbi, s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost oziroma neustavnost odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga tožeča stranka z enakimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo. Ni pa ta sodni postopek edini način, da se doseže vračilo neutemeljeno plačanega zneska, kot se zatrjuje v tožbi. Že drugostopni organ namreč tožeči stranki pravilno pojasni, da bo v primeru, če doseže odpravo odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, lahko dosegla tudi ustavitev izvršbe oziroma odpravo vseh njenih posledic, vključno z vračilom plačanega zneska.

9. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima, sodišče pa samo nepravilnosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega sklepa tudi ni našlo. To pa pomeni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene.

10. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. O stroških postopka je odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).