Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode.

Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.

Zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da je tožnik v bolniškem staležu, ki naj bi po njegovih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, tožnik ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. To še ne pomeni, da bi lahko delodajalec pristajal tudi na neutemeljena izplačila zgolj zato, ker zaradi predvidene refundacije v končni fazi ne bo nosil njihovega (celotnega) finančnega bremena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval, da se za čas do pravnomočne sodne odločitve v tem sporu zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 5. 8. 2024 za delovno mesto "zidar", ki jo je toženka vročila tožniku 13. 8. 2024, ter da ga je toženka pod grožnjo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR dolžna do pravnomočne sodne odločitve v tem sporu obdržati v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, št. ,,, z dne 28. 8. 2017, sklenjene med tožnikom in toženko, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi te pogodbe o zaposlitvi: mu najkasneje do 18. v mesecu za vsak pretekli mesec obračunati in izplačati mesečno plačo, vključno z regresom in vsemi pogodbenimi in zakonskimi dodatki. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je konkretno pojasnil, da je izdaja začasne odredbe potrebna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode. Je v izjemno težki in akutni zdravstveni situaciji in v bolniškem staležu, zato bi izguba zaposlitve zanj predstavljala izgubo edinega vira preživljanja. Drugega vira preživljanja tožnik nima, sodišče pa ni pojasnilo, kako naj bi tožnik dokazal to negativno dejstvo. Iz predhodno priloženih dokazil o zdravstvenem stanju tožnika izhaja, da mu je onemogočeno iskanje druge zaposlitve. Zdravstveno stanje tožnika se trenutno akutno poslabšuje, zaradi česar mu je bil ponovno odrejen bolniški stalež za obdobje med 22. 9. 2024 in 22. 10. 2024 na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 18. 9. 2024, ki naj se šteje kot dopusten novi dokaz, s katerim tožnik v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe še ni razpolagal. Sodišče tožniku nalaga preveliko trditveno in dokazno breme. V zvezi s premoženjskim stanjem je tožnik svoje navedbe podal že v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče pa je tudi seznanjeno, da ima odobreno zastopanje na podlagi brezplačne pravne pomoči, kar kaže na njegovo finančno ogroženost. Obstoji utemeljena verjetnost nastanka nenadomestljive škode, če bi bil tožnik ob izgubi bolniškega staleža primoran delati zato, da preživi. Tožnik trenutno ni sposoben iskanja nove zaposlitve, njegovo že zdajšnje finančno stanje, ki izhaja iz priloženega bančnega izpiska, pa otežuje dostojno preživljanje njega in njegovih vzdrževanih družinskih članov, ki jih navaja. Pavšalen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik neutemeljeno zatrjeval, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu, ne ustreza standardom obrazloženosti sodne odločbe, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Sicer pa je v konkretni zadevi nesporno, da je tožnik v bolniškem staležu, ki bo trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS. Toženka tako v dani situaciji ni v ničemer ogrožena ali prikrajšana in ne bi utrpela nobenih neugodnih posledic. Preskopa je navedba sodišča prve stopnje, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja pri toženki onemogočena v primeru, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče pri tem zaključku upošteva interese Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, ki pa ni stranka postopka. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne. Tožnik bo v času odpovednega roka upravičen do nadomestila plače, nato do odpravnine in nadomestila za brezposelnost, kar vse mu bo zagotovilo finančno varnost. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je vložil tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 5. 8. 2024 ter hkrati predlog za izdajo začasne odredbe. Na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) izda sodišče v individualnem delovnem sporu začasno odredbo za zavarovanje terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni verjetno izkazal obstoja predpostavke iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, in tudi ne pogoja reverzibilnosti.

7. Tožnik je predlagal izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja še pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku. Njen namen je torej varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre pri regulacijskih začasnih odredbah za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih in ustavno upravičenih primerih, ko upniku grozi težko nadomestljiva škoda oziroma da se prepreči uporaba sile, torej gre za strožje pogoje iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Izjemnost pa je potrebno razlagati strogo in celovito tehtati položaj obeh strank.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode. Pritožba neresnično izpostavlja, da naj bi v zvezi s premoženjskim stanjem tožnik svoje navedbe podal že v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, saj razen povzetih povsem splošnih navedb o izgubi edinega vira preživljanja, tožnik svojega slabega premoženjskega stanja kot nenadomestljive škode ni v ničemer konkretiziral. Svoj bančni izpisek prilaga šele predmetni pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno se zavzema tudi za to, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi dejstva, da ima odobreno zastopanje na podlagi brezplačne pravne pomoči (česar v predlogu za začasno odredbo niti ni zatrjeval), sklepati na njegovo finančno ogroženost oziroma jo šteti za verjetno izkazano. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da škoda, ki nastane zaradi brezposelnosti, ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva, saj bo ta škoda enostavno odpravljena v primeru uspeha v delovnem sporu - ugotovljeni nezakonitosti odpovedi s posledično ugoditvijo reparacijskemu zahtevku.

9. Tudi tožnikova zatrjevanja o akutnem zdravstvenem stanju in bolniškem staležu, kar mu onemogoča iskanje nove zaposlitve, ne zadoščajo za zaključek o težko nadomestljivi škodi zaradi izgube zaposlitve, česar ne spremeni dejstvo, da je o svojem nekonkretiziranem zdravstvenem stanju predlogu za začasno odredbo priložil par izvidov. Tožnik bi namreč moral posledice, ki zanj pomenijo težko nadomestljivo škodo, ne le bolj konkretizirano zatrjevati, temveč tudi verjetno izkazati in v ta namen ob zadostnih trditvah predložiti tudi ustrezna dokazila, česar pa ni storil. Kar se tiče ugotovitev sodišča prve stopnje o izostali ustrezni trditveni podlagi, pa te s predloženimi dokazi tudi sicer ni mogoče nadomestiti. Tožnik tudi v ničemer ni obrazložil in izkazal predvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja v primeru, če bi bil ob izgubi bolniškega nadomestila primoran delati.