Jedro

Organ je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj v izreku ni odločil o predmetu postopka v celoti oziroma o vseh zahtevkih strank, tj. o predlogu za izdajo začasne odredbe in o zaznambi začetka obnove postopka, ki sta ga (tudi) vložila na prvi stopnji prvi in drugi tožnik, izrek pa je zato v tem delu tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločitev drugostopnega organa v izpodbijanem delu je zato že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

Upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije je pravno pomembno dejstvo, glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen kot upravičenka do denacionalizacije izključena. Zato tožnika (prvi in drugi tožnik) v predlogu pravilno zatrjujeta in izkazujeta, da bi bila sprejeta odločitev drugačna, če bi organ že v postopku za izdajo te odločbe uporabil Finančno in izravnalno pogodbo (FIP).

Izrek

I. Zadevi I U 1235/2015 in II U 364/2015 se zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združita in se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1235/2015. II. Tožbi prve in druge tožeče stranke se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-3/2015/3 z dne 5. 8. 2015, se odpravi v 1. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponovni postopek.

III. Tožbi tretje do sedme tožeče stranke se delno ugodi, sklep Upravne enote Murska Sobota, št. 490-3/2015-8(0309) z dne 24. 4. 2015, se odpravi v 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Murska Sobota v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopni organ) je z izpodbijano 1. točko izreka odločbe pritožbi tretje tožnice do sedmega tožnika delno ugodilo ter odpravilo 3. in 4. točko izreka sklepa Upravne enote Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopni organ). S 3. točko izreka prvostopnega sklepa je prvostopni organ z izdajo tega sklepa sedanjim solastnikom – tretji tožnici do sedmega tožnika kot pravnim naslednikom A.A. prepovedal razpolaganje in sečnjo (gozd) v 2. točki izreka navedenih nepremičninah vse do pravnomočnosti nove denacionalizacijske odločbe, s 4. točko izreka pa, da se začetek obnove postopka, prepoved razpolaganja in sečnje zaznamuje v zemljiški knjigi. V zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka je drugostopni organ navedel, da je bila delna odločba prvostopnega organa, št. 321-507/93-160 (0309) z dne 23. 9. 2009, katere obnova postopka je bila dovoljena s prvostopnim sklepom v 1. in 2. točki izreka, že izvršena, zato prvostopni organ ni imel podlage v 272. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da omeji izvrševanje že pridobljene lastninske pravice pravnih naslednikov upravičenke na premoženju iz 2. točke izreka sklepa. Omejitev uporabe, uživanja ali razpolaganja lastninske pravice je mogoča le v primeru, kadar zakon to izrecno dovoljuje.

2. Prvostopni organ je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa dovolil obnovo postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 321-507/93-160(0309) z dne 23. 9. 2009, ki je postala pravnomočna 14. 10. 2009, z 2. točko izreka dovolil obnovo postopka v obsegu upravičenosti A.A. v smislu drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) do denacionalizacije oziroma vrnitve nepremičnin parc. št. 1, 2, 4, 5, 6, 7, 22, 23/1, 23/2, 23/3, 24, 25, 10, 12/2, 12/3, 12/5, 12/6, 12/7, 14, 15, 17, 19, del (delež 780426/843392) parc. št. 9, del (delež 1008/1669) parc. št. 21, vse k.o. …, in del (delež 774/172619) parc. št. 1257 k.o. …, s 5. točko izreka pa odločil, da stroškov upravnega postopka zaradi izdaje tega sklepa ni bilo. V zvezi z odločitvijo v izpodbijanih točkah izreka je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 1099/2014, s katero je to sodišče odpravilo sklep o zavrženju predloga prvega tožnika in drugega tožnika za obnovo navedenega upravnega postopka denacionalizacije. Glede na napotke sodišča prvostopni organ ugotavlja, da je predlog z dne 9. 12. 2011 dovoljen, popoln in pravočasen. Predlog je tudi popoln, saj je v njem točno navedeno, kateri postopek se obnovi in iz katerega razloga. Od prejema poročila o pravnem in dejanskem stanju (21. 11. 2011), ko sta prvi tožnik in drugi tožnik izvedela za obstoj FIP, do vložitve predloga je minilo manj kot 30 dni, predlog pa je bil tudi vložen pred iztekom triletnega objektivnega roka od dokončnosti odločbe z dne 15. 12. 2009. Predlog je tudi vložen s strani upravičenih oseb. Obnova postopka se predlaga po 1. točki 260. člena ZUP, saj je upravičenost do odškodnine od tuje države novo dejstvo, ki ga dokazuje FIP, kot nov dokaz, za katerega se v prejšnjem postopku ni vedelo, bi pa lahko sam ali skupaj z drugimi dokazi pripeljal do drugačne odločitve. V zvezi z v pritožbenem postopku odpravljenima 3. in 4. točko izreka sklepa pa je navedel, da ker obstaja velika verjetnost, da bo v obnovitvenem postopku prišlo do drugačne odločitve, je organ prepovedal pravnim naslednikom upravičenke razpolaganje z vrnjenimi nepremičninami od izdaje tega sklepa do pravnomočne nove odločitve. Pri tem se je oprl na drugi odstavek 272. člena ZUP.

3. Prvi tožnik in drugi tožnik sta v tožbi navedla, da izpodbijata odločitev drugostopnega organa, s katero je ta odpravil 3. in 4. točko izreka prvostopnega sklepa. Opozorila sta, da je bil v isti denacionalizacijski zadevi preostali denacionalizacijski zahtevek že pravnomočno zavrnjen iz istega razloga, torej, ker je bilo ugotovljeno, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Tako bo že po logiki stvari organ v obnovi postopka odločil enako in bo zavrnil zahtevo za vračilo nepremičnin ter ugotovil, da je vknjižba lastninske pravice v korist pok. A.A. neveljavna ter odločil, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Drugi odstavek 272. člena ZUP sam po sebi ne pomeni, da že izdaja sklepa o obnovi postopka začasno zadrži izvajanje lastninskopravnih upravičenj oziroma zaradi načel zemljiškoknjižnega prava nima potrebnih pravnih učinkov, če to ni razvidno iz ustreznih vpisov v zemljiški knjigi. Zato sta prvi in drugi tožnik upravičeno predlagala prepoved nadaljnjega razpolaganja in sečnje v spornih nepremičninah z zaznambo v zemljiški knjigi. Pri tem sta izpostavila publicitetno načelo, kar se povezuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, načelom dobre vere in skrbnega ravnanja v pravnem prometu. Ker je možen vpis lastninske pravice šele na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe, je po mnenju tožnikov za zavarovanje ponovnega bremen prostega vpisa lastninske pravice na Republiko Slovenijo nujno treba do pravnomočne nadomestne denacionalizacijske odločbe takšne vpise zavarovati z ustrezno začasno odredbo oziroma z ustreznimi zaznambami. Če to ne bi bilo dovoljeno, bi bilo to v škodo tretjim v primeru morebitnega razpolaganja in brez škode za vlagatelje. Treba je tudi upoštevati, da bi morebitna pridobitev stvarnih pravic na nepremičninah onemogočila kasnejše vpise lastninske pravice na Republiko Slovenijo. Stališče drugostopnega organa je torej z vidika pravne varnosti nesprejemljivo. Prvostopni organ pa je imel podlago v drugem odstavku 272. člena ZUP, 304. členu ZUP in smiselno 68. členu ZDen. Ker gre za zaznambo s publicitetnim učinkom, to v ničemer ne posega v lastninsko pravico pravnih naslednikov. Sicer pa je odločitev drugostopnega organa v tem delu brez obrazložitve, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnika sta predlagala, da sodišče odpravi 1. točko izreka drugostopne odločbe in odloči, da se pravnim naslednikom prepove razpolaganje na navedenih nepremičninah in sečnja v gozdovih, kar se naj zaznamuje v zemljiški knjigi oziroma podrejeno, da sodišče 1. točko izreka drugostopne odločbe odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

4. Tretja, peta in šesta tožnica ter četrti in sedmi tožnik so v tožbi uvodoma navedli, da izpodbijajo 1., 2. in 5. točko izreka prvostopnega sklepa. Izpodbijani sklep je napačen in nezakonit ter obremenjen z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Navedli so, da upravičenost A.A. do odškodnine od tuje države ni novo dejstvo, ker to dejstvo realno ne obstaja, je pravna presoja. Ker organ ni upošteval določb FIP, je napačno uporabil materialno pravo, kar ni razlog za obnovo postopka. Tako je odločilo tudi sodišče v zadevi, II U 351/2014 z dne 27. 5. 2015. Obstoj FIP bi lahko bil kvečjemu nov dokaz. Ker pa prvi in drugi tožnik tega dejstva v prejšnjem postopku niti nista zatrjevala, sedaj tega ne moreta dokazovati z novim dokazom. Sicer pa FIP ni nov dokaz, ker je bila pogodba objavljena v uradnem listu Avstrije. Tožniki so v postopku tudi predložili potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011, v katerem je ta pogodba izrecno navedena. Sicer pa FIP tudi ni dajala posameznikom nobenih pravic in upravičenj, ker se je z njo Republika Nemčija zavezala izplačati Republiki Avstriji denarni znesek za poravnavo nastalih škod in posamezniki niso mogli prejeti ničesar, zato ni kvalificiran dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve. Organ v 2. točki izreka tudi ne bi smel navesti, da se obnova dovoli v obsegu ugotovitve upravičenosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, saj to pomeni naknadno materialnopravno presojo pravnomočnega akta, kar je v nasprotju z ZUP in 158. členom Ustave. Obnova se lahko dovoli le v navedenem obsegu, ki ga ni dovoljeno preseči, v nasprotnem primeru bi se lahko poseglo v pravnomočno odločbo v delu, v katerem obnova ni dovoljena. Sicer pa taka odločitev organa potrjuje, da je organ obnovo postopka dovolil iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Organ je tudi bistveno kršil pravila postopka. DPRS kot drugi predlagatelj v svojem predlogu ni utemeljil posega odločbe v javne koristi, o tem tudi nima razlogov izpodbijani sklep, zato ga ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer DPRS predloga za obnovo postopka ne more vložiti po lastni presoji, ampak samo s pooblastilom Vlade RS kot zastopnika javne koristi. Sicer pa je predlog prepozen, ker so – kot že navedeno – tožniki v postopku predložili dopis Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011, kjer je navedena FIP. Tudi iz dopolnilne odločbe z dne 18. 7. 2011 UE Pesnica, tudi vročene prvemu in drugemu tožniku, izhaja obstoj FIP, kar pomeni, da sta najkasneje izvedela za njen obstoj s tem datumom. Organ tega ni upošteval in tudi ne obrazložil, kar pomeni kršitev določb postopka. Izpodbijani sklep tudi nima presoje glede dovoljenosti in popolnosti predloga za obnovo. Odločitev pa je napačna tudi glede stroškov, o katerih nima razlogov. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, sklep v 1., 2. in 5. točki izreka odpravi ter v zadevi samo odloči tako, da predlog za obnovo postopka zavrne oziroma zadevo vrne v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbi vsebinsko ni odgovorila, poslala je upravne spise, opozorila je na obe zadevi in predlagala združitev.

6. Stranke z interesom B.B. in ostali v zadevi I U 1235/2015 so v odgovoru na tožbo uvodoma navedli, da je treba tožbo drugega tožnika zavreči, ker nima posebnega pooblastila Vlade RS, oziroma da je treba tožbo zavrniti.

7. Stranki z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter DPRS v zadevi II U 364/2015 sta opozorila na tožbo v zadevi I U 1235/2015, predlagala, da se zadevi obravnavata skupno, prerekala navedbe tožnikov ter predlagala zavrnitev tožbe.

8. Tretja tožnica in ostali tožniki so nasprotovali združitvi zadev oziroma predlagali, da se zadeva I U 1235/2015 obravnava na Zunanjem oddelku v Mariboru skupaj z zadevo II U 364/2015. K I. točki izreka:

9. Ker gre v I U 1235/2015 in II U 364/2015 za izpodbijanje prvostopnega in drugostopnega akta, ki se nanašata na isto zadevo, je sodišče na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) združilo zadevi I U 1235/2015 in II U 364/2015 v skupno obravnavanje in odločanje. Ker je bila tožba v zadevi I U 1235/2015 vložena prej kot v zadevi II U 364/2015, se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1235/2015. K II. točki izreka:

10. Tožba prvega in drugega tožnika je utemeljena.

11. Za prvega in drugega tožnika je sporna odločitev drugostopnega organa v 1. točki izreka, s katero je ta odpravil 3. in 4. točko izreka sklepa prvostopnega organa.

12. Sodišče se strinja s prvim in drugim tožnikom, da je odločitev organa druge stopnje v izpodbijani točki izreka napačna.

13. V izreku se odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (šesti odstavek 213. člena ZUP). Obrazložitev odločbe pa obsega razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP).

14. S 1. točko izreka odločbe je drugostopni organ v pritožbenem postopku delno ugodil pritožbi pravnih naslednikov po pok. upravičenki A.A. in odpravil 3. in 4. točko izreka prvostopnega sklepa, iz razlogov v obrazložitvi k tej odločitvi pa izhaja, da je drugostopni organ tako odločitev sprejel, ker je presodil, da za izdajo začasne odredbe, tj. za prepoved nadaljnjega razpolaganja in sečnje (gozda) v obravnavanih nepremičninah do pravnomočnosti nove denacionalizacijske odločbe ter za zaznambo začetka obnove postopka v zemljiški knjigi niso podani pogoji. Iz obrazložitve torej izhaja, kot da je predlog prvega in drugega tožnika v tem delu zavrnil, o čemer pa v 1. točki izreka ni odločil. S tem pa je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj v izreku ni odločil o predmetu postopka v celoti oziroma o vseh zahtevkih strank, tj. o predlogu za izdajo začasne odredbe in o zaznambi začetka obnove postopka, ki sta ga (tudi) vložila na prvi stopnji prvi in drugi tožnik, izrek pa je zato v tem delu tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločitev drugostopnega organa v izpodbijanem delu je zato že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

15. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ kršil pravila postopka, kar je vplivalo ali bi lahko vplivalo na odločitev o stvari (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi prvega in drugega tožnika ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odločbo drugostopnega organa odpravilo v 1. točki izreka in zadevo v tem obsegu v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral drugostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

16. Sodišče se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo, ker je že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločitve.

K III. točki izreka:

17. Tožba tretje do sedmega tožnika je delno utemeljena.

18. Za tretjo do sedmega tožnika je sporna odločitev prvostopnega organa v 1., 2. in 5. točki izreka prvostopnega sklepa, s katerim je prvostopni organ dovolil obnovo postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo prvostopnega organa z dne 23. 9. 2009, ki je postala pravnomočna 14. 10. 2009 (1. točka izreka), obnovo postopka dovolil v obsegu ugotovitve upravičenosti A.A. v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen do denacionalizacije oziroma do vrnitve obravnavanih nepremičnin (2. točka izreka) in odločil, da stroškov upravnega postopka zaradi izdaje tega sklepa ni bilo (5. točka izreka).

19. Gre za odločitev prvostopnega organa, ki jo je ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1099/2014 z dne 24. 2. 2015, s katero je to sodišče ugodilo tožbi prvega in drugega tožnika, odpravilo sklep prvostopnega organa, št. 490-5/2011-6 (0309) z dne 26. 1. 2012, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

20. Sodišče sodi, da je sklep v izpodbijani 1. in 2. točki pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče se zato, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je organ v zvezi s 1. in 2. točko izreka navedel v svoji odločitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami tretje do sedmega tožnika še dodaja:

21. Sodišče se ne strinja s tožbenim ugovorom, da ne gre za novo dejstvo oziroma kvalificirano novo dejstvo in ne za nov dokaz, kot to izhaja iz sodbe naslovnega sodišča, II U 351/2014 z dne 27. 5. 2015. Že v sodbah, I U 1099/2014, I U 1098/2014 in drugih, se je sodišče med drugim opredelilo, da ''predstavlja upravičenost prejšnje lastnice A.A. za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji, od tuje države - Republike Avstrije, novo dejstvo (za katero se je izvedelo naknadno, po zaključku prejšnjega postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 23. 9. 2009, čeprav je tedaj že obstajalo), ki bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo znano že v prejšnjem postopku (v smislu 1. točke 260. člena ZUP). Kot sta tožnika (tj. prvi in drugi tožnik v tem upravnem sporu) navedla, pa je to novo dejstvo dokazano s FIP, to je (bilateralno) pogodbo, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in ki je opredeljevala skupine oseb, upravičene do odškodnin za odvzeto premoženje (avstrijske državljane, pregnance in preseljence, ki so posedovali stalno bivališče izven Republike Avstrije, tudi na območju FLRJ, kjer jim je bilo odvzeto premoženje, v zvezi z dogodki druge svetovne vojne pa so to stalno bivališče izgubili). Da A.A. šteje v krog oseb, ki so po FIP upravičene do odškodnine od Republike Avstrije, pa sta tožnika (prvi in drugi tožnik) v predlogu tudi obrazložila, enako je ugotovil prvostopni organ tudi v poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011. Kar pomeni, da je upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije pravno pomembno dejstvo, glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen kot upravičenka do denacionalizacije izključena. Zato tožnika (prvi in drugi tožnik) v predlogu pravilno zatrjujeta in izkazujeta, da bi bila odločitev, sprejeta v odločbi z dne 23. 9. 2009, drugačna, če bi organ že v postopku za izdajo te odločbe uporabil FIP.''

22. Sodišče je tudi že navedlo (in pri tem vztraja), da pa tudi gre za novo, tj. naknadno odkrito dejstvo (dokazano s FIP), ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je FIP, torej pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje bivše lastnice od tuje države obstajala že tedaj, torej v času prvotnega odločanja. Pri tem tudi ni pomembno, da je bila FIP navedena že v dopisu Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011 in zato naj ne bi mogla predstavljati novega dejstva oziroma dokaza, ker naj bi prvi in drugi tožnik zanjo vedela že prej, saj je upravnemu organu naloženo, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je prejšnji lastnik bil upravičen do odškodnine od tuje države, na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen). Ravno ta okvir odločanja slovenskih organov, torej ali so bili prejšnji lastniki upravičeni dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države (kot pravno relevantno dejstvo), pa tudi pomeni, da FIP kot mednarodna pogodba ne predstavlja materialnopravnega vira pri odločanju o denacionalizaciji, zaradi česar ni mogoče slediti tožbenemu zatrjevanju, da prvi in drugi tožnik vlagata predlog za obnovo postopka iz razloga napačne uporabe materialnega prava.

23. Ker pa gre za novo dokazano dejstvo, ki je takšno, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločitve v stvari, se sodišče tudi ne strinja, da odločitev prvostopnega organa v 2. točki izreka, ko je določil obseg obnove z ugotovitvijo upravičenosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, pomeni naknadno materialnopravno presojo pravnomočnega akta in s tem kršitev ZUP in 158. člena Ustave.

24. Sodišče se tudi ne strinja, da je podana kršitev pravil postopka o nezadostnem preizkusu vloženega predloga za obnovo postopka.

25. Uvodoma se sodišče opredeljuje do tožbenega ugovora glede pomanjkanja aktivne legitimacije drugega tožnika za vložitev predloga za obnovo postopka. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1099/2014, drugi tožnik vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa ob upoštevanju tretjega odstavka 17. člena in prvi odstavek 18. člena ZUS-1. Iz podatkov spisa izhaja, da je predlog za obnovo postopka vložil iz razloga, ker je presodil, da denacionalizacijska odločba, ki je predmet obnove postopka, posega v javne koristi. Izostanek teh navedb v izpodbijanem delu sklepa ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo odločitve, saj se je sodišče že v I U 1099/2014 opredelilo tudi do presoje aktivne legitimacije drugega tožnika tako za vložitev tožbe, kot tudi za vložitev predloga za obnovo postopka in presodilo, da je aktivna legitimacija drugega tožnika podana.

26. Sodišče tudi vztraja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno glede na 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP (en mesec od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze) in četrtega odstavka 263. člena ZUP (po preteku treh let od dokončnosti odločbe stranka obnove postopka ne more več predlagati). Predlog za obnovo postopka je bil vložen 9. 12. 2011, z uveljavljanim novim dejstvom pa sta se prvi in drugi tožnik seznanila z vpogledom v poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 18. 11. 2011, ki ga je drugi tožnik prejel 21. 11. 2011. Postopek, ki se obnavlja, pa je bil končan z odločbo z dne 23. 9. 2009. Iz povedanega sledi, da predlog ni bil vložen prepozno. Na drugačen zaključek zato ne more vplivati, da je bila FIP navedena že v dopisu Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011 v tej zadevi oziroma v dopolnilni odločbi UE Pesnica, št. 321-176/92 z dne 18. 7. 2011, ki sta jo prejela tudi prvi in drugi tožnik, torej v drugi zadevi, saj zato ni mogoče trditi, da sta prvi in drugi tožnik vedela za njen obstoj oziroma za njeno vsebino in posledično za morebitne posledice upoštevanja njene vsebine v konkretnem primeru. Kot pa je sodišče tudi že navedlo v sodbi, I U 1099/2014, zakon ne postavlja ne domnev in ne fikcij, da bi morala prvi in drugi tožnik glede na svojo funkcijo in pristojnosti prej vedeti za obstoj te mednarodne pogodbe, kot to zatrjujeta v svojem predlogu. S tem, ko je prvostopni organ presodil, da je predlog za obnovo pravočasen, pa je tudi (posredno) zavrnil trditve o prepoznem predlogu.

27. Izpodbijani sklep pa vsebuje tudi zadostno obrazložitev glede dovoljenosti in popolnosti predloga za obnovo postopka. Organ je namreč navedel, da je predlog dovoljen, ker delne odločbe z dne 23. 9. 2009 ni možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvo (iz česar sledi, da je odločba dokončna), iz nadaljnje obrazložitve pa tudi izhaja, da prvostopni organ ocenjuje, da prvi in drugi tožnik okoliščin, zaradi katerih sta predlagala obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, nista mogla navesti brez svoje krivde, glede na to, da se strinja s tem, da je podan razlog za obnovo postopka. Prav tako pa je podana tudi zadostna obrazložitev glede popolnosti predloga, saj je predlog (očitno) vseboval vse relevantne podatke za odločitev, ki so navedeni tudi v obrazložitvi in o katerih se je sodišče izreklo že v točkah 21, 22 in 23 obrazložitve te sodbe.

28. S 5. točko izreka pa je prvostopni organ sprejel tudi odločitev o stroških postopka. Odločil je, da stroškov upravnega postopka zaradi izdaje tega sklepa ni bilo. V obrazložitvi za odločitev v tej točki izreka sklepa pa ni navedenih nobenih razlogov, na kar so opozorili že tožniki v pritožbi zoper prvostopni sklep (in o čemer se tudi drugostopni organ ni izjavil). Zato je, ob upoštevanju 213. in 214. člena ZUP (točka 13 obrazložitve te sodbe), podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki je ali bi lahko vplivala na odločitev v stvari, saj sklepa v tem delu (torej v 5. točki izreka) ni mogoče preizkusiti.

29. Glede na povedano je sodišče tožbi tretje do sedmega tožnika delno ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, sklep prvostopnega organa odpravilo v 5. točki izreka in zadevo v tem obsegu v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral prvostopni organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi v tem delu ponovno odločiti. V preostalem je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek v zvezi z odločitvijo v 1. in 2. točki izreka sklepa pravilen in zakonit, odločitev v 1. in 2. točki izreka sklepa pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K IV. točki izreka:

30. Ker so tretji do sedmi tožnik uspeli v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, ne pa v zvezi z odločitvijo o obnovi postopka, kar je glavna stvar v obravnavanem primeru, je sodišče njihov stroškovni zahtevek smiselno četrtemu odstavku 25. člena ZUS-1 zavrnilo.