Up-10/01

26. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 26. marca 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 789/2000-2 z dne 12. 10. 2000 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1050/96 z dne 3. 3. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ustavni pritožnik je bil kot delavec Ministrstva za notranje zadeve začasno napoten na delo na mejni prehod U. iz organizacijske enote PP Šmarje pri Jelšah. Za ta čas mu je Ministrstvo plačalo terenski dodatek. Ustavni pritožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike med terenskim dodatkom in dnevnico.

1.Delovno sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo, na pritožbo tožene stranke pa je Višje delovno in socialno sodišče sodbo spremenilo in zahtevek tožeče stranke (sedanjega ustavnega pritožnika) zavrnilo. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je Ministrstvo z večino svojih delavcev, ki so delali na meji, sklenilo poravnave in pripoznalo zahtevke po plačilu dnevnic; s posameznimi delavci pa poravnave ni sklenilo, tako da so morali nadaljevati postopek pred sodiščem. Meni, da ima pravico do dnevnic, saj v navedenem času dela na terenu ni bila organizirana prehrana. Pritožnik opozarja na drugačno odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v neki drugi istovrstni zadevi (prilaga kopije sodb prve in druge stopnje v zadevi z Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1307/96), ko je sodišče takšnemu zahtevku na plačilo dnevnic ugodilo in torej odločilo drugače kot v njegovem primeru. Meni, da ga je Višje delovno in socialno sodišče neenakopravno obravnavalo pri nedvomno istovrstnem pravnem in dejanskem stanju. V tej zvezi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).

2.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je pravno stališče, da delavcem v obravnavanem primeru ne pripadajo dnevnice, ker niso bivali na terenu izven kraja svojega stalnega oziroma začasnega bivališča, pravilno. Pritožnik pa ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeno pravno stališče v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino. Okoliščina, s katero pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, je izključno domnevno odstopanje od sodne prakse. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi sicer lahko bila pomembna navedba pritožnika o odstopu od sodne prakse v istovrstnih primerih. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.

Vendar izpodbijani sodbi takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Iz priložene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1382/97-8 z dne 14. 12. 1998 in sodbe Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 1307/96 z dne 9. 5. 1997 namreč ni mogoče sklepati, da gre za enotno in ustaljeno sodno prakso. Sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v eni zadevi, v kateri je bilo ob enakem ali podobnem dejanskem stanju odločeno drugače, ne predstavljata ustaljene sodne prakse in ne dokazujeta, da sodišče ob takšnem ali podobnem dejanskem stanju redoma odloča tako, kot navaja pritožnik, niti ne, da je bila pritožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave samo zato, ker v sodni praksi obstaja sodba, ki je drugačna od pritožnikove.

Izpodbijana sodba pa ne odstopa od sočasne enotne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča v istovrstnih zadevah, kar je razvidno npr. iz njegovih sodb št. Pdp 931/98-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 787/2000-2 z dne 13. 10. 2000, Pdp 483/99-2 z dne 12. 10. 2000, Pdp 872/98 z dne 5. 10. 2000 idr., v katerih je sprejelo enako stališče, kot v izpodbijani sodbi, takšno stališče pa je bilo potrjeno tudi s strani Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi št.

VIII Ips 21/2001 z dne 25. 9. 2001). Izpodbijanega stališča glede pravice delavca do dnevnic tudi ni mogoče označiti kot samovoljnega oziroma arbitrarnega, saj ga je Višje delovno in socialno sodišče v izpodbijani sodbi utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti.

3.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

4.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za takšno drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan