Jedro

Rektor univerze ima pravico odločanja o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavcev. Statut tožene stranke izrecno ne določa osebe, ki je pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja članice univerze, zato je bil rektor kot podpisnik pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pristojen tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bil rektor univerze na zagovoru tožnika izločen (in je za zagovor pooblastil prorektorja), ne pomeni, da rektor ne bi smel odločati o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odsotnost rektorja na zagovoru ni vplivala na pravico tožnika do zagovora.

Tožnik (javni uslužbenec, direktor članice univerze), ki za to, da bi članici univerze pridobil protipravno korist, ni zagotovil, da bi bili projekti, obračunani iz javnih sredstev, porabljeni namensko, čeprav je vedel, da je to dolžan storiti, kot direktor članice te univerze, pooblaščena oseba za spremljanje in nadzorovanje izvajanja revidiranih projektov ter vodja raziskovalnega projekta, ter je hotel prepovedano posledico. S tem je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011, z dne 25. 9. 2009 in z dne 1. 12. 2005, na ugotovitev, da na podlagi izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja, na poziv nazaj na delo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, od tega plače za september 2012 v višini 1.862,70 EUR, neto plače za oktober 2012 v višini 2.661,11 EUR ter 70 % mesečnih plač od vključno novembra 2012 do vrnitve na delo, obračunanih od bruto plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v višini 4.818,46 EUR z upoštevanjem zakonskih povečanj plače z vplačilom davkov in prispevkov v tožnikovo korist in plačilom neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009 in z dne 1. 12. 2005, na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009 in z dne 1. 12. 2005 ni prenehalo in še traja, na poziv tožnika nazaj na delo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, od tega plače za september 2012 v višini 1.862,70 EUR, neto plače za oktober 2012 v višini 2.661,11 EUR ter 70 % mesečnih plač od vključno novembra 2012 do vrnitve na delo, obračunanih od bruto plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v višini 4.818,46 EUR z upoštevanjem zakonskih povečanj plače z vplačilom davkov in prispevkov v tožnikovo korist in plačilom neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, torej zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Rektor tožene stranke se je izločil iz celotnega postopka odločanja o izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnika in ne samo iz postopka zagovora tožnika pred odpovedjo ter za postopek pooblastil prorektorja. To izhaja iz izpovedi rektorja, ki je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je izločil za celoten postopek odpovedi in pooblastil prorektorja. Kljub izločitvi je v nadaljevanju rektor sam ocenjeval postopek in sprejel odločitev o izredni odpovedi. Zaradi odločanja s strani osebe, ki bi po zakonu morala biti izločena, je podana absolutna bistvena kršitev postopka in kršitev načela enakega varstva pravic. Sklicuje se na sklep in sodbo Upravnega sodišča RS št. IU 1270/2012. Vztrajanje sodišča, da je bil tožniku omogočen zagovor, je tako zgolj formalistično gledišče, ki nima opore v ustavnih jamstvih poštenega postopka. Vztraja, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolski učitelj in na delovnem mestu znanstveni svetnik, tožena stranka v odpovedi ni konkretizirala ne obrazložila odpovednih razlogov, ki bi bili podlaga za izredno odpoved teh dveh pogodb o zaposlitvi. Da se kršitve dejansko nanašajo samo na eno pogodbo o zaposlitvi, je očitno tudi za sodišče nesporno, ko navede: „kršitve se dejansko predvsem nanašajo na delo, ki ga je tožnik opravljal kot direktor in le v manjšem delu na delo, ki bi ga kot vodja projekta lahko opravljal tudi po pogodbi, ki je bila tedaj v mirovanju“. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb tožnika, da za odpoved teh dveh pogodb o zaposlitvi tožena stranka ni konkretizirala in utemeljila odpovednih razlogov. Glede drugega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - naročila pravnega mnenja, tožnik navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pravno mnenje pridobljeno v korist udeležencev drugih sodnih postopkov. Namen naročenega pravnega mnenja je bil predvsem v rešitvi dvomljivih odločitev v notranjih postopkih. Rektor se je z naročnikom tega pravnega mnenja seznanil že v maju 2012, kot je tudi sam izjavil. Zato je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, zakaj niso bili izpolnjeni pogoji za zastaranje in podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede tretjega razloga za izredno odpoved - očitka glede pritožbe na izbiro raziskovalnih projektov kot posega v svobodo izražanja, je sodišče prve stopnje tožniku odklonilo ustavno pravico do sodnega varstva, saj je odločilo, da bi odločanje o tem „kdo je imel tu prav“ presegal obseg sojenja v tej zadevi. Sodišče prve stopnje potrdi pravilnost ravnanj pritožnika, v nadaljevanju pa ugotavlja, da je tožena stranka odjavila dva programa in da ji je s tem nastala dejanska škoda. Sodišče prve stopnje spregleda, da sama tožena stranka ni želela, da bi ti projekti prejeli sredstva, saj je odstopila od vlog in s tem sama prispevala k njihovi zavrnitvi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepravilno ugotovilo (glede nastanka škode in domnevnega oškodovanca, glede zastaranja..). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, ki jasno določa, da državna univerza kljub svoji ustavno določeni avtonomiji ni avtonomna na področju financiranja in mora spoštovati ustavo in zakone RS. Če bi sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo ugotoviti, da je rektor pri izbiri raziskovalnih projektov za prijavo na javni razpis A. ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi. Glede prvega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - očitka nenamenskosti porabe sredstev, ker ni sprejel ustreznih sodil, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neobstoj sodil v zadevi manjšega pomena, zato je ocenilo, da očitek, da tožnik ni poskrbel za določitev sodil, ne more pomeniti utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je sodišče ugotavljalo domnevno nenamensko porabo „v škodo tožene stranke oziroma agencije“, katerega višine pa zaradi ekonomičnosti postopka ni ugotavljalo. Sodišče ne uspe konkretizirati, kdo naj bi v tej zadevi bil oškodovanec. Ne samo, da škoda v ničemer ni dokazana, temveč sodišče alternativno ugotavlja, da naj bi tožnik povzročil škodo „Univerza B. oz. A.“. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo ključne značilnosti vodenja računovodstva pri toženi stranki. Računovodstvo na Univerzi B. se vodi centralno s skupnimi računovodskimi službami. Tako so bili s problematiko knjiženja in razporejanja stroškov na raziskovalne projekte obveščeni vsi odgovorni tudi v strokovnih službah in računovodstvu tožene stranke, ki bi moralo skrbeti za ustrezno ureditev računovodskih izkazov, vodstvo univerze pa bi moralo poskrbeti, da bi bila sprejeta enotna sodila na ravni tožene stranke, kar je v izključni pristojnosti rektorja. Tožena stranka (pravilno tožeča stranka) je na pomanjkljivosti vseskozi opozarjala. Glede na navedeno je odločitev sodišča, da je tožnik ravnal vsaj hudo malomarno, povsem protispisna ter posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je na pomanjkljivosti vse od leta 2008 stalno opozarjal vodilne na Univerzi B., sam pa več kot opozarjati ni mogel storiti, saj za to ni imel ustreznih pooblastil. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je tožnik ves čas ravnal z veliko skrbnostjo in v skladu s svojimi pooblastili. Sodišče je sledilo rektorjevi izpovedi, ki je v očitnem nasprotju z listinskimi dokazi. V zvezi z očitki o nenamenski porabi sredstev je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka s tem, ko v tej zvezi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem revizorke C.C., na kar je tožnik že opozoril na zapisniku naroka. Nihče ni bil oškodovan, kljub temu pa je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Osnutek revizijskega poročila je tožena stranka prejela v začetku junija, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru zastaranja. Tožnik ugovarja, da je sodišče pri izdaji sodbe upoštevalo rektorjeve navedbe ob zaslišanju kot navedbe tožene stranke. Glede pogojev za nadaljevanje delovnega razmerja navaja, da nesoglasje z rektorjem še ne more pomeniti nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj se na tej funkciji različne osebe menjajo, med tem ko je znanstveni raziskovalec in visokošolski profesor neprecenljiv. Tožniku je podporo izrekel večji del zaposlenih. Uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev sodbe protispisna in pomanjkljiva, sama s seboj v nasprotju, v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami samih strank. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil rektor tisti, ki je bil pristojen za podajo izredne odpovedi, pravilna, saj je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko pristojen zgolj delodajalec oziroma zanj njegov zakoniti zastopnik - rektor. Tožnik navaja, da naj tožena stranka ne bi imela podlage za odpoved drugih dveh pogodb, ki jih je tožena stranka imela sklenjene s tožnikom, ker naj ne bi vodila postopka tudi v zvezi z navedenimi pogodbami. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pojasnjeno, da je tožnik zaradi ugotovljenih kršitev, ki predstavljajo odpovedne razloge, močno zlorabil zaupanje tožene stranke, zaupanje delodajalca v delavca na tako odgovornih in pomembnih delovnih mestih pa je bistvenega pomena za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Glede uveljavljanja pritožbenega razloga - naročila pravnega mnenja, tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga in pravočasnosti odpovedi v zvezi s tem odpovednim razlogom pravilna. Tožena stranka je pravočasno podala tudi odpoved v zvezi s tretjim odpovednim razlogom, okoliščine v zvezi z navedenim razlogom je tožena stranka dejansko ugotovila na zagovoru 23. 8. 2012. Navaja, da vprašanja pravočasnosti podane odpovedi v zvezi z odpovednim razlogom nenamenske porabe sredstev ni mogoče vezati na čas nastanka osnutka revizijskega poročila. Dokaz z zaslišanjem revizorke C.C. ne bi doprinesel k ugotovitvi drugačnega stanja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev bi šlo, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti nima, sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Pritožbene navedbe, kot jih podaja tožnik, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Po določbah 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek). V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 mu je tožena stranka očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, saj delavec kot javni uslužbenec, ki za to, da bi Univerza B., članica D. pridobil protipravno korist, ni zagotovil, da bi bili navedeni projekti, obračunani iz javnih sredstev, porabljeni namensko, čeprav je vedel, da je to dolžan storiti, glede na funkcijo direktorja Univerze B., članice D., pooblaščene osebe za spremljanje in nadzorovanje izvajanja revidiranih projektov ter vodje raziskovalnega projekta ter je hotel prepovedano posledico; da je protipravno in nenamensko porabil sredstva Univerze B., članice D. v višini 5.760,00 EUR, ko je kot direktor Univerze B., članice D. naročil pri Inštitutu E. pri F. fakulteti v G. Mnenje o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje Fakultete H. in imenovanja vršilca dolžnosti dekana z dne 15. 5. 2012 ter s tem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot direktor zoper sklep rektorja Univerze B. o prijavi raziskovalnih programov na javni poziv A. z dne 18. 7. 2012 vložil pritožbo in v njej žaljivo navajal, da jo članica Univerze B., članica D. vlaga zaradi arbitrarnega postopka odločanja izbora raziskovalnih programov za prijavo, to pritožbo pa je posredoval v vednost tudi na A., na I. ter J. ter s tem povzročil Univerzi B. tudi večjo nematerialno škodo v smislu izgube oz. zmanjšanja ugleda ter dobrega imena, saj zoper odločitve rektorja, ko ta izjavlja voljo za Univerzo B., ni predvidenega pravnega sredstva.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodeloval rektor, ki bi moral biti v celoti izločen iz postopka odločanja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. 5. člen ZDR in 3. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji) določata, da je delodajalec vsaka pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (5. člen ZDR), oziroma da je delodajalec pravna oseba, s katero je javni uslužbenec v delovnem razmerju (3. člen ZJU). Rektor univerze ima v skladu z citiranimi zakonskimi določbami ter 28. členom Statuta Univerze pravico odločanja o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavcev. Statut tožene stranke izrecno ne določa osebe, ki je pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja Univerze B., članice D., zato je bil rektor kot podpisnik pogodbe o zaposlitvi s tožnikom edino pristojen tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bil rektor univerze na zagovoru tožnika izločen (in je za zagovor pooblastil prorektorja), ne pomeni, da rektor ne bi smel odločati o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Odsotnost rektorja na zagovoru ni vplivala na pravico tožnika do zagovora, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožniku zagovor ni bil omogočen.

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011 za delovno mesto direktor članice Univerze B., članice D. za določen čas od 22. 5. 2011 do 21. 5. 2016, poleg tega pa še pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009 za delovno mesto visokošolski učitelj - redni profesor na Univerze B., Fakultete H. za krajši delovni čas in za nedoločen čas od 1. 10. 2009 ter pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2005 za delovno mesto znanstveni svetnik na Univerzi B., članica D. v K. za nedoločen čas s polnim delovnim časom, katera je bila v mirovanju za čas zaposlitve na delovnem mestu direktorja Univerze B., članice D.. Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku odpovedala vse tri pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni imela podlage za odpoved drugih dveh pogodb o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se kršitve, ki se tožniku očitajo, nanašajo predvsem na delo direktorja in le v manjšem delu na delo vodje projekta, kljub temu pa je odločitev o odpovedi vseh treh pogodb o zaposlitvi pravilna, saj glede na ugotovljene kršitve delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti na podlagi preostalih dveh pogodb o zaposlitvi, ker se je zaupanje tožene stranke do tožnika popolnoma porušilo.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 podala zaradi treh kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede drugo očitane kršitve, da je tožnik z naročilom izdelave Mnenja o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje Univerze B., Fakultete H. in imenovanja vršilca dolžnosti dekana z dne 15. 5. 2012, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Mnenje ni bilo uporabljeno v korist tožene stranke, ampak udeležencev sodnih postopkov ter da je tožnik pri naročilu in plačilu ravnal v korist udeležencev sodnih postopkov (glede razrešitve in imenovanja vršilca dolžnosti dekana in volitev). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil odpovedni razlog ugotovljen z dnem zagovora, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tem odpovednim razlogom pravočasna. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je rektor z naročnikom tega pravnega mnenja seznanil že v maju 2012. Tožnik je na zagovoru priznal, da je kot direktor odredil plačilo mnenja, zato je zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da za naročilo takega mnenja ni bilo pravne podlage ter da je bilo mnenje uporabljeno v korist razrešene dekanje ter za potrebe vodenja postopka v zvezi z njeno razrešitvijo. Pritožbeno sodišče z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v celoti soglaša. Glede tretjega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbe na izbiro raziskovalnih projektov kot posega v svobodo izražanja, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil tožnik na podlagi 7.alineje prvega odstavka 19. člena Pravil Univerze B., članice D. (v nadaljevanju Pravil) pooblaščen za izvrševanje sklepov znanstvenega sveta Univerze B., članice D., le ta pa nima pravice vlaganja pravnih sredstev zoper odločitve rektorja (27. člen Pravil). Tožena stranka se je z razlogom seznanila na zagovoru, ko je tožnik priznal, da je napisal pritožbo na sklep rektorja tožene stranke, zato je zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilen. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tretjim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pravilno ugotovilo. Na podlagi izpovedbe rektorja tožene stranke je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka zaradi ravnanja tožnika (kot posledica njegove pritožbe) lahko ostala brez sredstev, če ne bi prijave popravila. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je rektor pri izbiri raziskovalnih projektov za prijavo na javni razpis A. ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi. V konkretnem primeru je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni uresničeval zgolj svoje pravice do svobodnega izražanja, temveč, da jo je uresničeval v nasprotju s poslovnimi interesi in v škodo tožene stranke.

V zvezi s prvim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - očitkom nenamenskosti porabe sredstev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da očitek, da tožnik ni poskrbel za določitev sodil, ne pomeni utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, relevanten pa je očitek nenamenske porabe sredstev v višini 591.865,00 EUR in očitek, da je bilo na projektu, ki ga je tožnik vodil, za 61.565,00 EUR nenamenske porabe. Kljub temu, da je očitno problem sistemski, ker bi agencija morala podati usmeritve, kako naj se stroški spremljajo v računovodstvu in na kakšen način naj se jih čim bolj enostavno spremlja, navedeno raziskovalne članice Univerze B., članice D. ni odvezalo obveznosti evidentiranja namenskosti porabe sredstev. Za nadzor nad namensko uporabo sredstev je na podlagi pogodb o izvajanju in financiranju raziskovalnih projektov (tretji odstavek 6. člena) odgovoren vodja projekta - med njimi tudi tožnik. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik vse od leta 2008 vodilne opozarjal na pomanjkljivosti. Dejstvo je, da morebiti neustrezna informacijska podpora ni v vzročni zvezi z ugotovljeno nenamensko porabo sredstev. To izhaja tako iz Poročila o opravljeni notranji reviziji družbe L. z dne 3. 8. 2012, kakor tudi iz izpovedbe priče M.M. in rektorja tožene stranke. Dokaz z zaslišanjem priče revizorke C.C. tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi doprinesel k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti ob z zakonom določenih razlogih izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi ta pogoj in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ob takih kršitvah delovnih obveznostih od tožene stranke ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo delovno razmerje s tožnikom nadaljevala do izteka odpovednega roka.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, poleg tega pa v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).