Jedro

Tožnik ni predlagal ustreznega izvršilnega sredstva. Izvršba se lahko opravi le tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku (tožniku), potem ko je iz nje odstranil osebe in stvari (prvi odstavek 221. člena ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep prvega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče zavrnilo predlog z utemeljitvijo, da je predlagano izvršilno sredstvo neprimerno, pri čemer ni navedlo nobenega razloga za takšno odločitev. Ni navedlo, kaj naj bi v tem primeru bil primeren ukrep. Ukrep „izročitev ključev“ je v tovrstnih primerih povsem običajen in navaden. Tožnik je jasno razložil, da sam ne more namestiti nazaj osebnih stvari, ki so bile odpeljane s pomočjo selitvenega servisa, saj jih nima v posesti, zato je stališče prvega sodišča v tem delu napačno. Če je prvo sodišče menilo, da predlog ni bil dovolj določen glede vrnitve osebnih stvari, bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev predloga v tem delu. Selitveni servis, družbo S., d. o. o., je najel toženec, zato ni mogoče uporabiti določbe 225. člena ZIZ, saj nihče tretji razen toženca in selitvenega servisa ne more opraviti potrebnega ravnanja, to je vrnitve stvari v stanovanje. Tožnik in njegova družina nimajo nobenega bivališča in nimajo zadostnih sredstev niti za osnovne življenjske potrebe, zato bi bilo nujno potrebno ugoditi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe vsaj v 1. točki, v povezavi s 4. točko predloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve in predpostavko iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik je bil v posesti najetega stanovanja do motilnega dejanja, zato uživa posestno varstvo tudi proti tožencu, ki je z obravnavanim motilnim dejanjem samovoljno posegel v tožnikovo posest. Kljub temu pa je izpodbijana odločitev prvega sodišča pravilna.

5. Tožnik je s predlagano začasno odredbo zahteval vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, in sicer zlasti vrnitev stanovanja v stanju kot pred motilnim dejanjem, prostega oseb in drugih stvari, ki jih pred tem ni bilo v stanovanju, ter da mu toženec omogoči dostop do stanovanja in vstop vanj, tako da mu izroči ključe vrat stanovanja in stanovanjskega bloka. S predlagano začasno odredbo je tožnik torej zasledoval izpraznitev najetega stanovanja in njegovo izročitev nazaj v posest, to pa pomeni, da ni relevantno vprašanje, ali gre na toženčevi strani za dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug (nadomestno dejanje – 225. člen ZIZ), ali za dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik oziroma toženec (nenadomestno dejanje – 226. člen ZIZ). V takšnem primeru se izvršba na podlagi izvršilnega naslova (v tem primeru začasne odredbe) ne opravi na podlagi določb iz 17. poglavja ZIZ, ampak je treba glede načina izvršbe uporabiti posebne določbe 16. poglavja ZIZ (Izpraznitev in izročitev nepremičnin), to je 221. člen tega zakona, ki drugače ureja to vrsto izvršbe. V teh primerih ni mogoče pooblastiti upnika (tožnika), da sam oziroma po kom drugem opravi potrebna izvršilna dejanja, oziroma da se dolžniku (tožencu) za primer nespoštovanja začasne odredbe izrekajo denarne kazni, saj ta izvršilna sredstva ne pridejo v poštev. Izvršba se v takšnem primeru lahko opravi le tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku (tožniku), potem ko je iz nje odstranil osebe in stvari (prvi odstavek 221. člena ZIZ).

6. Glede na to tožnik ni predlagal pravilnega izvršilnega sredstva. Ker predlagano izvršilno sredstvo ni bilo ustrezno, s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja ureditvene začasne odredbe. Zato ni bilo podlage za izdajo predlagane začasne odredbe. Predlog za začasno odredbo je bil zato neutemeljen in je že ta okoliščina narekovala njegovo zavrnitev.

7. Ob robu zgoraj povedanega pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik v predlogu ni opredelil osebnih in „drugih morebitnih“ stvari, zato bi bil predlog v tem delu nedoločen (tudi če bi tožnik predlagal primerno oziroma ustrezno sredstvo izvršbe). Družba S., d. o. o. ni stranka tega postopka in ji z začasno odredbo ni mogoče nalagati izvršitve določenih dejanj. Prepovedni del (3. točka predloga) spada v okvir odločanja o samem tožbenem zahtevku v motenjski pravdi (34. člen SPZ), ne pa v začasno odredbo. Iz navedenih razlogov ne pride v poštev niti predlog začasne odredbe v 4. točki (izrek denarne kazni).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).