Jedro

Odvetnik mora ravnati v skladu s pogodbenimi obveznostmi, ki jih je prevzel z mandatno pogodbo, ravnati mora v skladu s pravili stroke, pri čemer se zahteva standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Po teh merilih je odvetnik vsekakor dolžan obvestiti stranko o pravdnih dejanjih v posamezni zadevi in seveda tudi o prejemu sodbe ter možnosti vložitve pravnega sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sta mu toženi stranki nerazdelno dolžni plačati 1.300.584,51 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2007 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi. Vztraja pri trditvah o podani odškodninski odgovornosti prve tožene stranke. Navaja, da ga odvetnik o prejemu sodbe ni obvestil in mu je nikoli ni poslal ali drugače dostavil, da bi se o njej lahko kakorkoli izrekel. Tožnik je šele po poizvedbah na sodišču izvedel, da je sodbo prejel njegov pooblaščenec ter da je postala pravnomočna 20. 12. 2007. Res se je tožnik udeležil obeh narokov v zadevi P 4038/2005, druge obravnave skupaj s svojim pooblaščencem, res je tudi vedel, da bo sodba izšla, a je bil prepričan, da bo sodbo tudi prejel. Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ni ravnala po navodilih kot dober gospodar in ni pazila na tožnikove interese. Za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za mandanta, je vsekakor odškodninsko odgovorna. Tožnik tudi ne razume, kako se je lahko prva tožena stranka v skladu s pogodbo prizadevala za končni uspeh in ravnala z ustrezno skrbnostjo, če je ves čas trdila, da je sama tožba obsojena na popolni neuspeh.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik zahteva od tožene stranke (odvetnika in zavarovalnice, pri kateri je imel odvetnik zavarovano svojo poklicno odgovornost) povračilo škode zaradi opustitev prvega toženca kot njegovega pooblaščenca v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 4038/2005. Odvetniku konkretno očita nestrokovno ravnanje v tem, da ga o prejemu sodbe ni obvestil in mu je s tem odvzel pravico do pritožbe. Tožena stranka trdi nasprotno, namreč, da je tožnik vedel za sodbo in kdaj je bila prejeta ter da se je strinjal z odvetnikovim predlogom, da se ne bo pritožil. Poudarja, da je bilo tožniku takoj pojasnjeno, da v zgoraj navedeni pravdni zadevi nima skoraj nobene možnosti za uspeh.

5. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva, na katere je oprlo odločitev, v celoti in pravilno ugotovilo ter pri tem ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Na obstoj drugih kršitev pravdnega postopka pa se tožeča stranka v pritožbi določno ne sklicuje. Materialnopravne določbe, ki so pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika (določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo mandatno pogodbo ter določbe Zakona o odvetništvu) je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo.

6. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti odvetnika je njegovo protipravno ravnanje. Odvetnik mora ravnati v skladu s pogodbenimi obveznostmi, ki jih je prevzel z mandatno pogodbo, ravnati mora v skladu s pravili stroke, pri čemer se zahteva standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Po teh merilih je odvetnik vsekakor dolžan obvestiti stranko o pravdnih dejanjih v posamezni zadevi in seveda tudi o prejemu sodbe ter možnosti vložitve pravnega sredstva (11. člen Zakona o odvetništvu). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je prvi toženec tožnika obvestil o prejemu in izidu sodbe v zadevi I P 4038/2005 z dne 11. 10. 2007 ter da se zoper sodbo ne bo pritožil, medtem ko tožnik ni zahteval drugačnega ravnanja odvetnika, torej vložitve pritožbe. Za te ugotovitve je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj opore v izpovedbah prvega toženca in obeh zaslišanih prič M. M. F. in A. M., medtem ko se tožnik ni udeležil naroka za glavno obravnavo, na katerega je bil vabljen na zaslišanje. Pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopenjskega sodišča sprejema, saj je prepričljiva. Drugačne pritožbene trditve, češ da je tožnik šele po poizvedbah na sodišču izvedel za sodbo in njeno pravnomočnost, zaradi česar vztraja pri podani odškodninski odgovornosti tožene stranke, so zato neutemeljene.

7. Vendar pa bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen tudi sicer, iz drugih razlogov. Eden izmed pogojev za nastanek odškodninske odgovornosti je tudi obstoj vzročne zveze med opustitvami odvetnika (njegovim neskrbnim ravnanjem) in nastalo škodo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika v primeru, ko se odvetniku očita opustitev vložitve pritožbe in s tem izgubo pravice stranke do sodnega varstva, je tudi ugotavljanje dejstev, ali bi bil tožnik s pritožbo uspešen ter ali bi pritožba sploh lahko pripeljala do drugačne odločitve (v konkretni zadevi torej do spremembe ali razveljavitve prvostopenjske sodbe v zadevi I P 4038/2005). Tožnik ni niti zatrjeval, niti dokazoval ničesar v tej smeri, torej da bi s pritožbo uspel in zakaj bi uspel. Dokazno breme za te trditve je na tožniku in če tega ne zatrjuje, gre za nesklepčno tožbo. Na te pomanjkljivosti je bila tožeča stranka v dovoljšni meri opozorjena že v odgovoru na tožbo prve in druge tožene stranke, zato je prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno še posebej v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozivati na odpravo nesklepčnosti.

8. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).