Jedro

Dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda, ni mogoče subsumirati pod pravni standard „opravičenih razlogov“. V konkretnem primeru bi namreč sodišče prve stopnje moralo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti tudi, če bi ugotovilo, da so resnična vsa dejstva, na katera se sklicuje predlagatelj, zaradi česar izvedba dokazov z zaslišanjem stranke in priče nista imela nobenega smisla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok iz opravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni standard opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo. Vsebino predpostavke "opravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: opravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki.

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilo, ne da bi izvajalo predlagane dokaze (zaslišanje direktorja tožeče stranke in priče M. R.), s čemer pa ni zagrešilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razpis naroka in izvedba dokazov nista obligatorna in sicer takrat ne, ko se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neopravičenega razloga, kar velja tudi v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča že na podlagi navedb v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pravilno ugotovilo, da dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda, ni mogoče subsumirati pod pravni standard „opravičenih razlogov“. V konkretnem primeru bi namreč sodišče prve stopnje moralo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti tudi, če bi ugotovilo, da so resnična vsa dejstva, na katera se sklicuje predlagatelj, zaradi česar izvedba dokazov z zaslišanjem stranke in priče nista imela nobenega smisla.

7. Glede na pritožbene navedbe, da je v konkretnem primeru poziv sodišča prejel direktor tožeče stranke neposredno, višje sodišče ocenjuje, da bi bilo najmanj, kar bi bilo ob njegovi povprečni skrbnosti pričakovati, da preveri, zakaj je prejel poziv oziroma, da bi se o tem pozanima pri M. R. Zanašanje direktorja tožeče stranke na to, da je tudi v tem primeru angažirana odvetniška pisarna, ne da bi preveril, če to drži, kaže na to, da ni bil zadosti skrben kot mu to pravilno očita sodišče prve stopnje. Pri tem ne gre za širjenje pojma skrbnosti dobrega strokovnjaka kot to neutemeljeno meni pritožnik, saj v konkretnem primeru direktor tožeče stranke – ko pri svojih zaposlenih ni niti preveril, zakaj je prejel poziv – ni pokazala nobene, niti povprečne skrbnosti ne.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil direktor tožeče stranke prepričan, da je poziv dobil le v vednost. Če bi mu bil poziv sodišča vročen zgolj v vednost, bi bilo to na pozivu izrecno navedeno. Da temu ni tako, bi direktor tožeče stranke lahko sklepal že na podlagi v pozivu navedenih opozoril o številu vlog, ki jih v sporih majhne vrednosti lahko vložijo pravdne stranke in zlasti opozorila, da sodišče dejstev in dokazov, ki bodo navedeni v prepoznih vlogah, ne bo upoštevalo. Tudi zaradi strožjih procesnih določb, ki veljajo v sporih majhne vrednosti in, ki so bila v pozivu izrecno navedena, bi bilo od povprečno skrbne stranke pričakovati, da preveri, zakaj je poziv prejela, ne pa, da se zgolj zanaša na to, da ga je prejela le v vednost. 9. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da direktor tožeče stranke ob prejemu poziva ni mogel uvideti, da v postopku ni angažiran pooblaščenec. Za to, da bi pritožnik lahko ugotovil, da v konkretnem primeru tožeče stranke ne zastopa odvetniška pisarna, ni potrebno strokovno pravno znanje. Poziv sodišča ima pri navedbi strank poseben prostor z navedbo strank ter posebnega z navedbo pooblaščencev in zastopnikov. Pooblaščenec je izrecno naveden pri toženi stranki, ne pa tudi pri tožeči stranki. Če za tožečo stranko predloge za izvršbo praviloma vlaga odvetniška pisarna, bi dejstvo, da odvetnik v pozivu sodišča v konkretnem primeru ni naveden, direktor tožeče stranke ob minimalni skrbnosti moral opaziti.

10. V konkretnem primeru ni šlo za nekajdnevno zamudo zakonskega roka kot to zmotno meni pritožnik, saj je slednji rok za vložitev vloge zamudil za 13 dni. Kot izhaja iz v pritožbi citirane ustavne odločbe UP-552/09, se pri presoji (ne)zakrivljenosti zamude gospodarske družbe kot stranke v postopku zahteva večja skrbnost (in sicer skrbnost dobrega gospodarstvenika). V konkretnem primeru ne gre za očitek nezadostne skrbnosti pri tožeči stranki zaposlene delavke, pač pa za nezadostnost skrbnosti njenega direktorja. Standard potrebne skrbnosti zakonitega zastopnika je zaradi njegovega položaja v gospodarski družbi zagotovo višji kot standard potrebne skrbnosti v družbi zaposlenega delavca, pri čemer že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da bi se konkretna zamuda lahko preprečila že zgolj s komunikacijo z M. R. 11. Pravila postopka v sporih majhne vrednosti so odraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka kot to pravilno navaja pritožnik, pri tem pa nepravilno zaključuje, da se določbe, ki se nanašajo na prekluzijo dopustne le, če so nujno potrebne za zagotovitev sodnega varstva v razumnem roku in, če dejansko pripomorejo k pospešitvi postopka. V kolikor bi se namreč v sporih majhne vrednosti upoštevale tudi vloge, ki jih stranke vložijo po izteku roka iz 452. člena ZPP, bi to pomenilo izničenje navedene določbe. V sporih majhne vrednosti velja načelo pisnosti pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Vsa dejstva mora tožeča stranka navajati in vse dokaze predlagati že v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko vloži le še po eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP), v kateri še lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Dejstva in dokaze, ki jih stranka navaja kasneje, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Rok za vložitev pripravljalne vloge je 8 dni, za tožečo stranko od prejema odgovora na tožbo, za toženo stranko pa od prejema pripravljalne vloge tožeče stranke. Gre za zakonske roke, ki niso podaljšljivi. Določb o prekluziji v sporih majhne vrednosti ni mogoče enačiti s prekluzijami v rednem postopku, poleg tega pa ZPP tudi v teh postopkih širi možnost prekluzij celo na čas pred prvim narokom (prim. 286. in 286a člen ZPP)

12. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.