Jedro

Dejstvo, da je tožnica zaradi priprave na delo, usposabljanja in izpolnjevanja, pa tudi zaradi povečanega obsega dela (kar je tožena stranka dokazala) sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas znotraj zakonskega okvira, pomeni, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2008 in sicer za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „blagajnik v igralnici“ in ji izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine, vse vključno od 1. 1. 2009 do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu dalje do plačila ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti nastale pravdne stroške.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 388 čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg okoliščin, ki so bile dane na dan sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008, upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica dela blagajnika že predhodno opravljala kot študent z licenco, kasneje pa še na podlagi kar treh pogodb o zaposlitvi za določen čas in to za isto delovno mesto. To je izpovedala tudi tožnica, ki je pojasnila tudi, da je do njenega odhoda delo potekalo v istem obsegu kot v predhodnih obdobjih, gostov pa je bilo približno enako. S tem je nedvomno izkazana kontinuiteta dela, ki kaže na stalno potrebo po opravljanju dela blagajnika. Tožnica je tudi pojasnila, da je od 1. 7. 2007 dalje delala normalno, brez kakršnegakoli usposabljanja. Tako že ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Pa tudi v kolikor bi držalo, da je bil namen sklenitve prve pogodbe usposabljanje oz. izpopolnjevanje ter priprava na delo blagajnika, ni najti prav nobenega razloga, da bi delavko v nadaljevanju zaposlili na podlagi ugotovitve povečanega obsega dela. Za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da mora povečan obseg dela trajati le začasno. V konkretnem primeru pa je povečan obseg dela trajal skoraj leto in pol, kar pomeni, da ni bil začasne narave. Obstajala je trajna potreba po tožničinem delu in sicer že vse od sklenitve prve pogodbe dalje. V času, ko so bile sklenjene vse tri pogodbe o zaposlitvi, uvedba samopostrežnih blagajn ni bila realizirana in tako ne more predstavljati okoliščine, na kateri tožena stranka utemeljuje povečan obseg dela. Poleg tega sta tako priča V.M. kot tudi tožnica potrdili, da je zaradi uvedbe avtomatskih blagajn prišlo kvečjemu do zmanjšanja potreb po delu blagajnika. Priča V.M. je mimo trditev tožene stranke izpovedal, da se je delalo tudi na uvajanju novega sistema Bally, za kar se je angažiralo nekatere blagajnike in naj bi bilo zato za druge blagajnike več dela. Gre za pavšalno navedbo, ki ni konkretizirana. Sodišče v zvezi z navedeno izpovedjo priče protispisno ugotavlja, da naj bi se zaradi uvedbe nove tehnologije blagajniki dodatno izpopolnjevali. V času podpisa pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008, obisk gostov ni bil povečan, nasprotno, obisk se je od marca 2008 do junija 2008 zmanjševal. Oscilacije števila obiskov (avgust, december in januar) pa so za igralniško dejavnost normalne oz. ne predstavljajo nikakršnih izrednih okoliščin, ki bi opravičevale ugotovitev začasno povečanega obsega dela. V kolikor bi držalo, kar trdi tožena stranka, potem ni najti razloga, zakaj se delovno razmerje ni sklepalo samo za čas takšnih „špic“. Za delovno mesto blagajnika je bolj relevantno število menjav denarja na blagajni in ne obisk, saj ni nujno, da vsi obiskovalci trošijo denar in ga zamenjajo na blagajni oz. lahko en obiskovalec večkrat pride do blagajne in želi opraviti določeno storitev. V.M. je potrdil, da je ob sklepanju zadnje pogodbe vedel, da je tožnica v visoki nosečnosti ter da je podal predlog za sklenitev pogodbe z namenom, da se tožnico zaposli še naprej, saj je bila dobra delavka. Upal je namreč na boljše rezultate firme, tako da bi s tožnico nadaljevali delo tudi po vrnitvi s porodniške. Navedena izpoved nedvomno dokazuje, da razlog začasnega povečanega obsega dela ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Kolikor bi bilo temu tako, ni najti logične razlage, zakaj tožena stranka ni zaposlila novega delavca, ki bi s svojim delom zadostil potrebam začasnega povečanega obsega dela. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sklepanje delovnega razmerja za določen čas je po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) izjema. Da je sklepanje delovnih razmerjih za določen čas izjema, izhaja tudi iz direktive 1999/70/EEC, ki v 6. točki splošnih ugotovitev priloge direktive izrecno ugotavlja, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerjih. Tako 54. člen ZDR določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kdaj se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je določeno v 52. členu ZDR. Dokazno breme v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas je na strani delodajalca.

Iz dokaznega postopka v tem individualnem delovnem sporu izhaja, da je tožnica pri toženi stranki sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, prvo dne 28. 6. 2007, zadnjo pa dne 23. 6. 2008. Kot razlog za sklenitev pogodb za določen čas je tožena stranka navajala začasno povečan obseg dela (3. alinea prvega odstavka 52. člena ZDR), v prvi pogodbi o zaposlitvi pa tudi uvajanje v delo (7. alinea 1. odst. 52. člena ZDR- priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oz. izobraževanje). V vseh pogodbah o zaposlitvi je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden, prav tako je bil naveden čas trajanja vsakokratne pogodbe: po zadnji tako sklenjeni pogodbi je bilo to od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tudi dejansko obstajal razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot ga je navajala tožena stranka. Na podlagi predloženih dokazov in izpovedb prič je zaključilo, da je tožena stranka dokazala zakoniti razlog sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 6. 2008. Tožnica v pritožbi primarno poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg okoliščin, ki so bile dane na dan sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008, upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica dela blagajnika že predhodno opravljala kot študent z licenco, kasneje pa še na podlagi kar treh pogodb o zaposlitvi za določen čas in to za isto delovno mesto, zato je nedvomno izkazana kontinuiteta dela, ki kaže na stalno potrebo po opravljanju dela blagajnika. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja in sicer z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2008. Niti iz tožbenega zahtevka niti iz tožničine trditvene podlage, kot je razvidna iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožnica izpodbijala že prvo pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena dne 1. 7. 2007, niti ni razvidno, da bi izpodbijala drugo pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 28. 12. 2007. Tožnica decidirano ne navaja, da je bila že prva pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z določbami ZDR, zato je nezakonita in je iz tega razloga že po tej pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje za določen čas po določbi 54. čl. ZDR prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Navedenega ne navaja niti za drugo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je sicer v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2009 najprej zapisala, da razlog sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi (priprava na delo, usposabljanje oz. izpopolnjevanje) ni obstajal, saj se je za to delo usposobila že pred sklenitvijo predmetne pogodbe, ko je pri toženi stranki delala kot študent, potem pa je navedla, da je bilo uvajanje v delo bistveno krajše od navedb tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v tej pogodbi opredeljen, t. j. potrebe delovnega procesa, začasno povečan obseg dela in uvajanje v delo (B3), tožnica pa ni navedla, da je bila že ta pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, ker nobeden od navedenih razlogov v času sklenitve pogodbe ni obstajal in je zato že po prvi pogodbi o zaposlitvi prišlo do transformacije. Tožnica je zaslišana izpovedala le, da je od 1. 7. 2007 dalje delala brez kakršnegakoli usposabljanja, o drugih razlogih, zaradi katerih je bila tudi sklenjena prva pogodba o zaposlitvi, pa ni izpovedala ničesar. Pritožbeno sodišče zato v zvezi s temi pritožbenimi navedbami ugotavlja, da skuša tožnica v pritožbi nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago iz postopka pred sodiščem prve stopnje, kar ni dopustno. Sodišče prve stopnje je glede na tožničin tožbeni zahtevek in trditveno podlago, pravilno presojalo le zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 23. 6. 2008. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se pogodba o zaposlitvi, glede na določbe ZDR, lahko sklene za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da se delo, ki ga delavec opravi kot študent, ne všteva v delovne izkušnje v takšni meri, da delodajalec ne bi bil upravičen z delavcem, ki se pri njem prvič redno zaposli, skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz tega zakonsko dopustnega razloga.

Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil dokazni predlog za zaslišanje priče V.M. vedno vezan na trditveno podlago glede okoliščin sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je zatrjevala, da je bilo treba do dejanskega pričetka obratovanja avtomatskih blagajn delo izvajati ročno, ob samem pričetku pa je bilo potrebno obiskovalcem nuditi nekaj pomoči ter jih poučiti o načinu uporabe, kar so vse opravljali delavci, zaposleni na delovnem mestu blagajnik. V zvezi z okoliščinami sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je priča V.M. tudi pojasnil, da se je poleg uvedbe avtomatskih blagajn, delalo tudi na uvajanju novega sistema Bally, za kar se je angažiralo nekatere blagajnike in je bilo zato za ostale blagajnike več dela. Tožnica takšnih navedb ni nikoli prerekala, temveč je trdila le, da so bile tri blagajne nameščene že v obdobju od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008, tri pa po sklenitvi pogodbe z dne 23. 6. 2008. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo v okviru trditvene podlage tožene stranke. Iz dokaznega postopka je tako razvidno, da je tožena stranka uspela dokazati, da je uvedba nove tehnologije (avtomatske blagajne in tudi sistem Bally) povzročila začasno povečan obseg dela na področju, ki so ga pri toženi stranki pokrivali zaposleni, na delovnem mestu blagajnik, zato je v času zadnje pogodbe o zaposlitvi nedvomno obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je to obdobje zajemalo tudi meseca avgust in december, ko je še posebej povečan obseg dela zaradi povečanega obiska gostov, kar je razvidno iz grafa (A9). Pri tem niso bistvene pritožbene navedbe, da je nelogično, da je delodajalec prav s tožnico sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen, čeprav je vedel, da je bila visoko noseča, zato s svojo odsotnostjo tako ali tako ne bil mogla zadostiti potrebi po začasno povečanem obsegu dela. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi tožnica, ki je glede na navedbe v pritožbi, rodila dne 19. 8. 2008, pretežni del obdobja, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 6. 2008, delo lahko opravljala, saj zakonodaja takšno možnost omogoča. Dejstvo, da je tožnica zaradi začasno povečanega obsega dela za isto delo sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju leto in pol, ne pomeni nezakonitosti sklenjenih pogodb. Tudi upoštevaje ta dejstva je tožena stranka s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas znotraj zakonitega okvira iz drugega odstavka 53. člena ZDR, ki prepoveduje sklenitev ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delodajalcem in za isto delo le, če je neprekinjeni čas trajanja zaposlitve daljši kot dve leti.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tožnico dne 23. 6. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas skladno z 52. čl. ZDR ter da je ta razlog ob izteku pogodbe prenehal, zato je tožbeni zahtevek v celoti utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).