Jedro

Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebna tožilka A. A. je dolžna plačati potrebne izdatke obdolžene B. B., potrebne izdatke in nagrado njenih zagovornikov ter sodno takso v višini 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sklepom I K 81304/2022 z dne 8. 8. 2023 na podlagi 3. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 429. členom ZKP kazenski postopek, ki je tekel zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ustavilo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in njenega zagovornika bremenijo zasebno tožilko A. A. .

2. Zoper sklep se pritožujeta pooblaščenca zasebne tožilke, ki uvodoma uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kršitev ustavnih pravic zasebne tožilke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, obdolženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške zasebne tožilke.

3. Na pritožbo sta odgovorila obdolženkina zagovornika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Utemeljeni so namreč zaključki, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar (_res iudicata_), kar predstavlja procesno oviro za meritorno odločanje.

6. Po mnenju pritožnikov se opis očitanega kaznivega dejanja razžalitve ne prekriva v celoti z opisom dejanja iz pravnomočne sodbe o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 13937/2023, s katero je bila obdolženka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Navajata, da gre v konkretni zadevi za že razsojeno stvar v primeru udarca v predel levega očesa, ne pa tudi v ostalih očitanih ravnanjih. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč ob temeljiti primerjavi opisa kaznivega dejanja razžalitve iz obravnavane zadeve z opisom kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz zadeve I K 13937/2023 Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni (točke od 6 do 9 razlogov izpodbijanega sklepa) pravilno zaključilo, da je med njima takšna subjektivna in objektivna identiteta, ki v obravnavani zadevi narekuje uporabo načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

7. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (_ne bis in idem_) je mednarodno priznana človekova pravica, ki je v Republiki Sloveniji tudi ustavno varovana (31. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava).1 Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah to načelo razlagalo namensko (teleološko) in presodilo, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na pravno opredelitev dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer, ki se je v preteklosti odvil v objektivni stvarnosti. Namen določbe 31. člena Ustave, ki ureja načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru, na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka. Pri tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da različna pravna opredelitev in namen varstva posamezne zakonske določbe na presojo, ali je med ravnanjema podana objektivna identiteta, ne vplivata. Odločilno je namreč, ali gre pri ravnanju, ki je predmet ponovne obravnave, za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bili podlaga za odločitev v že razsojeni stvari.2 Enako izhaja tudi iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice. Izhodišče pri ugotovitvi morebitne kršitve načela je bilo postavljeno v sodbi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, v kateri je sodišče poenotilo svojo dotedanjo sodno prakso. Presodilo je, da ponovni pregon, sojenje ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, ki izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka tistim, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, ni dopustno. Sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (_res iudicata_), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat.3

8. Kdaj gre za isto stvar oziroma eno dejanje v procesnem smislu, je Vrhovno sodišče pojasnilo v zadevi I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014. Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za _idem factum_. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

9. Glede na predstavljena izhodišča razlage načela _ne bis in idem_ je v konkretnem primeru treba presoditi, ali sta podana subjektivna in objektivna identiteta med obravnavanima opisoma kaznivih dejanj. Iz opisa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vsebovanega v izreku obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 13937/2023 z dne 14. 6. 2023, izhaja, da je obdolženka drugega tako telesno poškodovala, da je bila zaradi tega začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo in prizadeta njegova zunanjost, s tem, da je dne 14. 11. 2022 okrog 8.35 ure v prostorih poslovalnice H. pred blagajno z desno roko udarila A. A. v predel levega očesa, s tem pa ji je povzročila udarnino levega očesnega zrkla, zaradi česar je bila prizadeta zunanjost A. A. in začasno zmanjšana njena zmožnost za delo.

10. V konkretni zadevi pa je zasebna tožilka obdolženki očitala, da naj bi dne 14. 11. 2022 v trgovini H. razžalila A. A., ko jo je žaljivo ogovorila „kaj bi ti, kaj bi ti rada, poglej se kakšna si, saj te vsi poznajo kakšna si,“ in ji z zaničljivim tonom rekla še „moja hči je pri 27-ih diplomirala, ti pa pri 50-ih“ ter v njo porinila še prazen nakupovalni voziček v predel trebuha ter jo s pestjo desne roke močno udarila v levo oko, zaradi česar je zasebno tožilko užalila, osramotila in ponižala na javnem kraju v trgovini Hofer.

11. Primerjava navedenih opisov pokaže, da sta med obema dejanjema podani subjektivna in objektivna identiteta. V obeh zadevah gre za isti historični dogodek, ki se je zgodil istega dne ob isti uri in na istem kraju, pri čemer se obdolženki očita ravnanje zoper isto oškodovanko (oziroma zasebno tožilko). Različno je zgolj to, da je v obravnavani zadevi (ob navedbi, da je obdolženka z desno roko udarila zasebno tožilko v levo oko) dodan očitek, da je obdolženka zasebno tožilko žaljivo ogovorila z besedami „kaj bi ti, kaj bi ti rada, poglej se kakšna si, saj te vsi poznajo kakšna si“ in „moja hči je pri 27-ih diplomirala, ti pa pri 50-ih“ ter da je obdolženka v zasebno tožilko porinila prazen nakupovalni voziček. Po presoji pritožbenega sodišča je identiteta dejstev (_idem factum_) popolnoma enaka. Pritožnika skušata v tej zvezi prikazati, da predstavljajo izpostavljeni dodatni očitki drugi historični dogodek, vendar pri tem ne moreta biti uspešna. Kaznivo dejanje razžalitve (katero se očita obdolženki v obravnavani zadevi) je namreč vsebovano v nekaterih drugih kaznivih dejanjih, tudi v kaznivih dejanjih zoper življenje in telo, pri katerih se z uporabo sile posega v telesno in duševno integriteto, torej v človekovo dostojanstvo. V takšnem primeru govorimo o navideznem idealnem steku.4 Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da so izpostavljeni očitki v predmetni zadevi, s katerimi naj bi po mnenju pritožnikov obdolženka storila še kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, konzumirani v kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, katerega pa je bila obdolženka glede istega historičnega dogodka že pravnomočno spoznana za krivo v drugi kazenski zadevi, zaradi česar je na mestu uporaba načela _ne bis in idem_. Pri ravnanju, ki je predmet ponovne obravnave, gre torej za v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bile podlaga za odločitev v že razsojeni stvari. Ponovno obravnavanje istega historičnega dogodka, upoštevaje, da je kaznivo dejanje razžalitve v navideznem idealnem steku s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe, bi bilo tudi z vidika pravice do poštenega postopka nesprejemljivo, zaradi česar je v obravnavani zadevi podana procesna ovira za vsebinsko odločanje o predmetu obtožbe (tretji odstavek 293. člena ZKP v zvezi s 3. točko 357. člena ZKP). Glede na navedeno pritožnika neutemeljeno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

12. Pritožnika ne moreta prepričati niti s pritožbeno trditvijo, da je v obravnavani zadevi podana protispisnost, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v obrazložitvi sklepa iz druge zadeve (sklep I K 13937/2023 z dne 7. 8. 2023), ki se nanaša na vprašanje povrnitve stroškov zasebne tožilke oziroma oškodovanke. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih odločbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino ter jo uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev, česar pa pritožnika niti ne zatrjujeta. Ker se sodišče prve stopnje glede na naravo sprejete odločitve ni spuščalo v vsebinsko presojo zadeve, protispisnost ni podana. Obrazložitev sodišča prve stopnje v drugi zadevi, še zlasti iz sklepa o stroških kazenskega postopka, pa ne more z ničemer vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

13. V posledici vsega navedenega se pritožnika tudi neutemeljeno prizadevata za spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje, ki je predmetni kazenski postopek zoper obdolženko ustavilo, pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 96. člena ZKP ter zasebni tožilki upravičeno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in njenih zagovornikov.

14. Glede na navedeno in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tarifni številki 7409 Taksne tarife.

1 Načelo je uzakonjeno tudi v 10. členu ZKP, 4. členu Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 50. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 2 Primerjaj sodbe VS RS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018, I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2. 2017, I Ips 45206/2012-203 z dne 2. 2. 2017, I Ips 16245/2013-54 z dne 15. 5. 2014 in I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014 in druge. 3 Odločba US RS U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012. 4 Marko Šorli in Rok Čeferin, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 1. knjiga, str. 868.