Jedro

Toženka je ravnala pravilno, ko je v reviziji prvostopno odločbo spremenila tako, da je odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, saj je glede tega že bilo pravnomočno odločeno po ugotovitvi revizorja za matično evidenco, da je bila tožnica v spornem času zavarovana za ožji obseg pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi odločba toženke št. ... z dne 5. 5. 2009 ter, da se spremeni odločba toženke št. ... z dne 13. 1. 2009 tako, da se tožnici prizna nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno delo v času od 1. 11. 1999 do 31. 8. 2001 v ustreznih mesečnih zneskih.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnici z odločbo z dne 6. 11. 1989 bila priznana II. kategorija invalidnosti s pravico do zaposlitve s polovičnim delovnim časom na istem delovnem mestu. S strani srbskega ZPIZ je bila izdana dne 18. 4. 1994 odločba, s katero je tožnici od 1. 1. 1994 dalje priznana III. kategorija invalidnosti. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 24. 3. 1999 in je bila od 29. 3. 1999 do 30. 8. 2000 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Sloveniji kot nezaposlena oseba in v tem času je izpolnjevala vse pogoje za pridobitev nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo. Meni, da ji kategorija invalidnosti, ki jo je pridobila, ne more biti kar odvzeta, prav tako ne drži, da bi bila uživalka pravic v Republiki Srbiji, o čemer je predložila ustrezno potrdilo srbskega ZPIZ-a z dne 6. 3. 2000. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 5. 5. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote ... z dne 13. 1. 2009, v reviziji pa ta odločba spremenjena tako, da je toženka odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je z odločbo z dne 17. 7. 2000 tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravico do zaposlitve na drugem delu od 11. 7. 2000 dalje. V pritožbenem postopku je bilo z dokončno odločbo toženke z dne 11. 12. 2000 zavrnjena njena pritožba, v reviziji pa prvostopna odločba odpravljena ter odločeno, da tožnica nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je zahtevala sodno varstvo. Sodni postopek se je vodil pri sodišču prve stopnje pod opr. št. Ps 50/2001. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala razveljavitev odločb toženke z dne 17. 7. 2000 in 11. 12. 2000 ter priznanje I. kategorije invalidnosti in sicer na takšen način, da je navedeni odločbi razveljavilo in zadevo vrnilo toženki v novo odločanje. Zahtevek tožnice, da se pri njej ugotovi I. kategorija invalidnosti in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine je zavrnilo. Po pritožbi toženke je pritožbeno sodišče s sodbo Psp 436/2004 z dne 10. 5. 2006 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) spremenilo tako, da je odločbo toženke z dne 11. 12. 2000 razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Toženka je vložila zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča revizijo, revizijsko sodišče je s sodbo VIII Ips 420/2006 z dne 25. 3. 2008 revizijo zavrnilo. V novem postopku je toženka z odločbo z dne 13. 1. 2009 izrekla, da se tožnici prizna pravica do nadomestila za čas čakanja od 11. 7. 2000 do 13. 2. 2002. Toženka je v reviziji navedeno odločbo spremenila tako, da je odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženka je namreč na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 436/2004 z dne 10. 5. 2006 odločila z odločbo z dne 4. 9. 2006, da tožnica nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Zoper navedeno odločbo, ki jo je tožnica prejela dne 6. 9. 2006 se ni pritožila in je citirana odločba postala dokončna in pravnomočna.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, pravilna. Toženka je ravnala pravilno, ko je v reviziji, v skladu s 254. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99) prvostopno odločbo spremenila tako, da je odločila, da tožnica nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, saj je glede tega že bilo pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 4. 9. 2006, po ugotovitvi revizorja za matično evidenco, da je bila tožnica v spornem času zavarovana za ožji obseg pravic.

Do sedaj navedeno je odločilnega pomena za predmetno zadevo. Z navedeno odločitvijo ni bilo poseženo v pridobljene pravice tožnice temveč je bilo le odločeno o tem, ali ima tožnica pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V skladu z že citiranim 254. členom ZPIZ-1 pa ima toženka pravico, da v okviru revizijskega postopka tudi spremeni svojo odločitev v škodo tožnice same.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.