Jedro

Z oporoko z dne 14.5.1996, ki jo tožnika v tej pravdi izpodbijata, je namreč oporočiteljica T. J. razpolagala le v korist hčerke B. J., zato ima ta pravda učinek le na njene pravice. Tožeči stranki zato s tožbo ni bilo potrebno zajeti ostalih (zakonitih) dedičev po pok. T. J., saj od njihove udeležbe v postopku odločitev v tej pravdi ni odvisna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pisna oporoka pred pričami z dne 14.5.1996 oporočiteljice T. J. neveljavna in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 250.430,40 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da oporočna priča T. K. zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti ni mogla biti oporočna priča, poleg tega pa je sodišče zaključilo, da oporočiteljica ni imela potrebnega razuma in volje za izjavljanje svoje poslednje volje ter da ni bila sposobna pravilno razumeti pomena svojih izjav.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Najprej opozarja na nepravilno pasivno legitimacijo v zadevi. Dediča po pok. T. J. sta namreč poleg obeh pravdnih strank še V. P. in Vl. P. Ker so dediči nujni sosporniki, bi morali v pravdi nastopati kot ena pravdna stranka. Ker ni bila tožena prava stranka, bi sodišče že zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti. V nadaljevanju pritožbe pa tožena stranka še navaja, da zaključek sodišča o tem, da oporočiteljica ni bila sposobna pravilno razumeti pomena svojih izjav, ni zanesljiv. Oprt je zgolj na dejstvo, da je imela oporočiteljica v času sestavljanja oporoke zvezane roke in infuzijo, da je bila slabotna in da se ji je to poznalo tudi na glasu. Te ugotovitve pa nikakor ne morejo zadoščati za zaključek o nesposobnosti za razsojanje. Zakon o dedovanju za sestavo oporoke zahteva razsodnost 15 let starega otroka. Vsi zaslišani so povedali, da se je oporočiteljica zavedala svojih dejanj, da je želela napisati oporoko in podobno, o čemer pa sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo razlogov. Sodišče se ne more spustiti v oceno oporočne sposobnosti, ne da bi pritegnilo ustreznega izvedenca. Tožena stranka se zato ne strinja z ugotovitvijo, da oporočiteljica ni podala jasne in nedvoumne izjave o tem, da gre za njeno oporoko, saj sodišče v zvezi s tem ni izvajalo nobenega dokaza. Glede sposobnosti biti priča T. K. pa pritožba opozarja, da ji je bila poslovna sposobnost odvzeta le delno. Po mnenju pritožbe mora biti za to, da priča ni sposobna biti oporočna priča, le-tej odvzeta poslovna sposobnost v celoti, zato v obravnavanem primeru formalne pomanjkljivosti pri sestavi oporoke ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Ko zakoniti dedič izpodbija oporoko, so nujni sosporniki v postopku vsi oporočni dediči. Če namreč tisti, ki ima za to pravni interes, zahteva razveljavitev oporoke, morajo v postopku sodelovati vsi tisti, v korist katerih je zapustnik v oporoki razpolagal, saj izid pravde vpliva na položaj vseh oporočnih dedičev. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Z oporoko z dne 14.5.1996, ki jo tožnika v tej pravdi izpodbijata, je namreč oporočiteljica T. J. razpolagala le v korist hčerke B. J., zato ima ta pravda učinek le na njene pravice. Tožeči stranki zato s tožbo ni bilo potrebno zajeti ostalih (zakonitih) dedičev po pok. T. J., saj od njihove udeležbe v postopku odločitev v tej pravdi ni odvisna.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ena od oporočnih prič - T. K., po 67. čl. Zakona o dedovanju ni smela sodelovati pri pismeni oporoki pred pričami, ker ji je bila delno odvzeta opravilna sposobnost. Pritožba tožene stranke ugotovitve o delnem odvzemu opravilne sposobnosti oporočni priči ne izpodbija, zatrjuje le, da je potrebno 67. čl. Zakona o dedovanju razlagati tako, da so priče lahko osebe, ki jim ni odvzeta opravilna sposobnost v celoti. Po mnenju pritožbenega sodišča pa taka razlaga, kot jo ponuja pritožba, ni pravilna. Zakon namreč zahteva od prič, da so polnoletne, da jim ni odvzeta opravilna sposobnost in da znajo brati in pisati. Gre za kumulativno zahtevane pogoje. Oseba, ki ji je opravilna sposobnost odvzeta delno, ima položaj poslovno sposobnega mladoletnika (to je 15 letnika - prim. 208. čl. ZZZDR). To pomeni, da je oseba, ki ji je opravilna sposobnost odvzeta delno, v položaju, ki ni enak ostalim polnoletnim osebam, prav polnoletnost pa se zahteva za oporočne priče. V obravnavanem primeru je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča šlo pri oporočni priči za osebo, ki ji je bila delna opravilna sposobnost odvzeta zaradi organske prizadetosti, psihične in motorične upočasnjenosti, socialne nezrelosti in čustvene labilnosti, potrebno jo je bilo stalno usmerjati in voditi in pri njej ni bilo za pričakovati izboljšanja. Da so absolutno nesposobne kot oporočne priče osebe, ki jim ni le v celoti, temveč tudi delno odvzeta poslovna sposobnost, zagovarja tudi teorija (komentar Zakona o dedovanju, Kreč-Pavič, str. 215). Že iz teh razlogov je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je oporoka T. J. z dne 14.5.1996 neveljavna, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi se spuščalo tudi v utemeljenost tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oporočno sposobnost oporočiteljice (353. čl. ZPP).