Jedro

Delitev oziroma združitev parcele, ki je predmet parcelacije, je stvar lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 1. točko izreka odločbe Območne geodetske uprave K., Izpostave K. z dne 16.1.1997, in jo nadomestila z novo 1. točko, ki se glasi: "Pritožbi V.B. se ugodi, predlog za obnovo postopka, ki sta ga podala M.V.P. dne 2.5.1996 in D.M. dne 22.4.1996, se zavrže" (1. točka izreka), pritožbo M.V.P. pa je zavrnila (2. točka izreka). Z navedeno odločbo organa prve stopnje pa je bilo odločeno, da se pritožbi V.B. ugodi in se predlog za obnovo postopka, ki sta ga podala M.V.P. in D.M. zavrne (1. točka izreka), s to odločbo pa se nadomesti sklep o dovolitvi obnove postopka z dne 2.9.1996 (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pravilno stališče upravnih organov obeh stopenj, da v tej katastrski zadevi tožnika nimata položaja stranke v postopku, zaradi česar tudi obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni podan. Tožnika zatrjujeta, da sta bila v času izdaje odločbe o parcelaciji lastnika parc. št. 1064/2 in 1064/3, zaradi česar bi morala sodelovati v postopku parcelacije. Te njune trditve pa so po presoji sodišča prve stopnje neutemeljene in z ničemer izkazane. Predložene listine izkazujejo, da je bil lastnik navedenih dveh parcel ves čas pok. V.B. in je njegovo lastništvo tudi vpisano v zemljiški knjigi pri vl. št. 1452 k.o. P. Glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa velja za lastnika nepremičnine tista oseba, ki je vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi. Spori, ki sta jih tožnika vodila, oziroma, ki jih še vodita pri sodišču splošne pristojnosti glede ugotovitve lastništva parc. št. 1064/3 in 1064/4 k.o. P., ne morejo vplivati na drugačno odločitev tega sodišča. V postopku za spojitev navedenih dveh parcel s parc. št. 1064/2 k.o. P., se niso ugotavljale nove meje med parcelami različnih lastnikov, temveč so se spreminjale le notranje meje predmetnih zemljišč, ki pa so bila vsa v lasti predlagatelja postopka pok. V.B. Delitev oziroma združitev parcele, ki je predmet parcelacije, je stvar lastnika. Zato tožnika nimata prav, da bi tudi zato, ker sta mejaša, morala biti stranki v postopku. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožnik ni prejel odločbe organa prve stopnje z dne 16.1.1997. Iz povratnice, ki je v spisih, izhaja, da je vročevalec D.M. dvakrat obvestil o poštni pošiljki (dne 24.1. in 3.2.1997), vendar imenovani te ni dvignil. Sodišče prve stopnje zato meni, da je sporočilo tožniku, na kateri pošti se spis nahaja in v katerem roku tožnik lahko pošiljko dvigne, treba šteti kot pravilno vročitev v smislu določb 2. odstavka 87. člena v zvezi s 86. členom ZUP/86 oziroma, da velja taka vročitev za opravljeno. Poštna pošiljka je bila poslana na naslov, ki ga je dal tožnik, slednji pa upravnemu organu tudi ni sporočil, da bi navedeni naslov spremenil. Ker torej okoliščine, na katere sta tožnika oprla predlog za obnovo postopka, niso verjetno izkazane, je odločitev tožene stranke o zavrženju njunega predloga za obnovo postopka v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 256. člena ZUP/86. Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi njuni pritožbi, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. V pritožbi se v celoti sklicujeta na navedbe v njuni tožbi. Navajata, da je napačno stališče v izpodbijani sodbi, da ne moreta biti stranki v postopku, v katerem je GU K. sporna zemljišča združila v eno parc. št. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da nimata položaja stranke niti kot solastnika sosednjih, nesporno njunih zemljišč. Prav združevanje parcel je bistveno spremenilo pogoje za določanje in urejanje vseh drugih razmerij med lastniki sosednjih zemljišč. Nevzdržna je interpretacija, da naj bi tožnik D.M. prejel odločbo organa prve stopnje z dne 16.1.1997, ker mu je bilo dvakrat puščeno obvestilo o prispeli pošti. Po ZUP prejemnik prejme pošto, če mu je bila vročena na predpisan način in v tem smislu niso možne nikakršne domneve in predpostavke. V konkretnem primeru pa je ni prejel. Izpodbijana sodba pripozna status prevzema po pokojnem V.B. sproženega postopka njegovi domnevni dedinji A.B. Ves čas postopka pa A.B. tega ne izkazuje z nobeno listino, čeprav se sicer sklicuje na stanje v zemljiški knjigi. Po sedanjem stanju je še vedno vpisan pokojni V.B. in nikjer ni rečeno, da bo domnevna dedinja postala lastnica prav spornih zemljišč, čeprav lahko nadaljuje postopke le, če ima zemljiškoknjižni izpisek o lastništvu. Zato bi moral biti postopek združevanja in njunih pritožb prekinjen do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka in predložitve listin.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pravna naslednica prizadete stranke pok. V.B., njegova vdova A.B., v odgovoru na pritožbo navaja, da sta tožnika v postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu dne 20.6.2002 sklenila z njo poravnavo, po kateri je dogovorjeno, da "obe stranki umakneta vse pritožbe ter druga redna in izredna pravna sredstva". Dogovor o umiku zajema tudi pritožbo, vloženo v tem postopku. A.B. je zato predlagala, da sodišče šteje vloženo pritožbo za umaknjeno, ali pa naj vlagatelja pritožbe pozove, da pritožbo umakneta.

Na poziv pritožbenega sodišča v zvezi z navedeno vlogo A.B. pa sta tožnika podala odgovora, da pritožbe zoper izpodbijano sodbo ne umikata. V svojem odgovoru z dne 24.1.2002 pa je tožnik D.M. še sporočil pritožbenemu sodišču novi naslov v L..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

Po določbi 9. točke 249. člena ZUP/86 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, katerega želi obnoviti. Stranka v upravnem postopku pa je po določbi 49. člena ZUP/86 oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek, ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnika v obravnavani zadevi nista izkazala okoliščin, na podlagi katerih bi jima bilo mogoče priznati status strank v postopku parcelacije zemljišč, parc. št. 1064/3 in 1064/4, ki sta bili z odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave K., Izpostave K. z dne 7.2.1996, spojeni s parc. št. 1064/2 k.o. P. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da se je postopek parcelacije, ki sta ga želela obnoviti tožnika, začel na predlog zemljiškoknjižnega lastnika parcele - prizadete stranke pok. V.B. V obnovitvenem postopku, v postopku parcelacije in v drugih postopkih na področju zemljiškega katastra pa lahko glede na določbo 5. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZkat) kot stranke sodelujejo le lastniki v teh postopkih obravnavanih nepremičnin. Upravni organ pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi izpiska iz zemljiške knjige pravilno ugotovil, da tožnika nista bila zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin, na katerih je bil izveden postopek parcelacije. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala, da bi morala sodelovati v postopku parcelacije kot stranki, kar pomeni, da ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86, s tem pa tudi nista izkazala upravičenosti do vložitve predloga za obnovo tega postopka po 249. členu ZUP/86. Kot izhaja iz predloženih spisov, je V.B. umrl dne 5.1.1998, vendar je med upravnim sporom vdova po pokojnem V.B. A.B. podala izjavo, da vstopa v postopek kot njegova univerzalna pravna naslednica. Po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD) preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti.

Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na nadaljevanje postopka po pok. V.B., ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Iz povratnic, ki so med predloženimi spisi, je razvidno, da je bila odločba organa prve stopnje z dne 16.1.1997 poslana tožniku D.M. na isti naslov, na katerem mu je bila tudi vročena odločba tožene stranke, izpodbijana v tem upravnem sporu. Res je, da ni izkazane vročitve odločbe upravnega organa prve stopnje za tožnika D.M., vendar kot je to že navedlo sodišče prve stopnje, je bil tožnik dvakrat obveščen o poštni pošiljki, ki pa je ni prevzel. Res je, da iz predloženih spisov ni razvidno, da je vročevalec pribil na vrata pismeno sporočilo, kje je spis, kot to določa določba 86. člena v zvezi s 87. členom ZUP/86. Vendar pritožbeno sodišče meni, da tudi sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje obvestila na vrata in ga je zato treba šteti kot pravilno opravljeno vročitev. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi, št. U 1436/93-5 z dne 24.5.1995. Če pa stranka ali njen zakoniti zastopnik med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (1. odstavek 96. člena ZUP/86). V obravnavani zadevi je tožnik D.M. v tožbi navedel kot naslov svojega bivališča: L. spremembo svojega naslova pa je sporočil pritožbenemu sodišču šele 24.1.2002. Zato v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni bila podana bistvena kršitev določb postopka, če tožniku odločba organa prve stopnje ni bila osebno vročena.

V tem upravnem sporu ni mogoče presojati zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo in tudi ne zakonitosti aktov, ki so v njej vpisani, saj to ni predmet odločanja v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ni potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.