Jedro

Obvestilo o morebitnem prenosu terjatve dolžniku ni bilo niti naznanjeno (s strani odstopnika) niti o tem ni bil obveščen (s strani prevzemnika), takega učinka pa vsekakor ne more imeti navedba v obrazložitvi sklepa v postopku, v katerem se ta vprašanja (odstop terjatve) ne rešujejo (to je v postopku sodnopravnega nadzora zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom J. in za upravitelja imenovalo X. 2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče najprej izpostavlja, da je bilo v tej zadevi predhodno že odločeno o zavarovanju z začasno odredbo (sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 9. 2014 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 546/2014 z dne 9.12. 2014). Sklep o zavarovanju z začasno odredbo je pravnomočen. V tem postopku je višje sodišče že odgovorilo na večino pritožbenih navedb, ki jih dolžnik sedaj ponavlja tudi v postopku odločanja o začetku postopka osebnega stečaja. Pogoja za zavarovanje z začasno odredbo in za presojo aktivne legitimacije upnika za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja sta v bistvenem (glede terjatve) enaka. Po določbi 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP je upravičen vložiti predlog za začetek stečajnega postopka upnik, ki verjetno izkaže, da ima svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka. V tem delu je enak pogoj za zavarovanje z začasno odredbo, kot to opredeljuje 240. člen ZFPPIPP, ki določa, da sodišče, ki vodi predhodni stečajni postopek, lahko po uvedbi stečajnega postopka na predlog upnika, ki verjetno izkaže svoje terjatev do dolžnika, izda začasno odredbo za zavarovanje denarnih terjatev.

6. Višje sodišče je že odgovorilo na pritožbeno navedbo, da v tem primeru stečajni postopek ni dopusten, ker je predlagatelj dolžnikov edini upnik. ZFPPIPP niti v 231. niti v 14. členu (glej na primer prvo alinejo 3. točke drugega odstavka 14. člena), vse v zvezi s 383. členom, ne zahteva, da je dopustno nad dolžnikom začeti postopek osebnega stečaja le, če je upnikov več. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa (poleg zgoraj citiranega sklepa višjega sodišča še Cst 184/2013, Cst 272/2013 in Cst 287/2013). Predhodna, v pritožbi zatrjevana odločba, ki tudi sicer ne pomeni ustaljene sodne prakse, sodišča ne veže. 7. Prav tako je višje sodišče v tej zadevi že pojasnilo, da dolžnik ne more uspeti z ugovorom, da upnikova terjatev ne obstaja (prim. drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP) in da poroštvena izjava ne vsebuje vseh potrebnih elementov iz 1012. v zvezi z 1013. členom Obligacijskega zakonika – OZ. Več od navedenega (posplošenega) ugovora v zvezi s poroštvom pritožnik tudi v tej pritožbi ne navaja, sklicuje se le na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 232/2005 z dne 18. 1. 2007, vendar pa to ne zadošča. Dolžnik mora navesti konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da poroštvena izjava dolžnika ne obstoji, pri čemer je bilo v tem postopku tako pred sodiščem druge stopnje v postopku zavarovanja kot tudi v sedaj izpodbijanem sklepu dolžniku že pojasnjeno, da je po pogodbah, katere dolžnik niti ne izpodbija in jih sodišče prve stopnje navaja v devetem odstavku obrazložitve svojega sklepa, dolžnik jasno opredeljen kot solidarni porok in plačnik. Pojasnjeno je tudi bilo, da solidarni porok in plačnik odgovarja za obveznosti upniku kot glavni dolžnik, in to za celotno obveznost in tako, da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika (v tem primeru N. d. o. o.) bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo; prim. tretji odstavek 1019. člena OZ). Višje sodišče sedaj še izrecno opozarja, da dolžnik drugih okoliščin s tem v zvezi ne uveljavlja.

8. Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbene navedbe, da upnik v tej zadevi ni aktivno legitimiran, ker naj bi terjatev prešla na drugega upnika (K. d. d.). S tem v zvezi sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami pri K. d. d. Najprej višje sodišče s tem v zvezi odgovarja, da so bile trditve, ki jih je dolžnik podal na naroku za obravnavanje predloga za začetek postopka osebnega stečaja, nekonkretizirane. Ne samo nekonkretizirane, temeljile so na dolžnikovemu predvidevanju logičnega zaporedja dogodkov, kar pa ne more biti pravno pomembno v tej zadevi, zato sodišče s tem, ko je na naroku zavrnilo predlagani dokaz, ni storilo zatrjevane kršitve. Dolžnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je po njegovem vedenju, ki tudi po prepričanju višjega sodišča ne more biti splošno znano dejstvo, upnik Y. d. d., ki je banka v Avstriji, prenehal s poslovanjem (v pritožbi niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o stanju sodnega registra glede upnika). Iz tega je sklepal, da je prišlo do odstopa terjatve, vendar pa višje sodišče takega logičnega sosledja ne vidi. Upnik Y. d. d. v tem postopku vztraja, da je nosilec terjatve, prav tako pa sodišče prve stopnje pravilno razlaga, da je dolžnik vse do obvestila o odstopu terjatve zavezan veljavno izpolniti upniku in ne domnevnemu pridobitelju terjatve. S tem je dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Dolžnik v tem postopku, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 662/2003 z dne 29. 12. 2004 in VLS I Ip 683/2010 z dne 26. 5. 2010 in odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru SuNp 28/2014-4 z dne 12. 11. 2014, skuša dokazati, da je dolžniku znano, da je bila terjatev odstopljena drugemu upniku, zato je izključno zavezan pravilno izpolniti novemu upniku (prevzemniku terjatve) in ne upniku iz tega stečajnega postopka. Vendar pa višje sodišče takega pravnega naziranja ne sprejema. Resnično iz določbe prvega odstavka 419. člena OZ izhaja, da je nosilec obveznosti naznanitve dolžnika odstopnik, da pa je relevantno tudi zavedanje dolžnika o tem, da je prišlo do odstopa terjatve, zato ga o tem lahko obvesti tudi prevzemnik terjatve. Vendar pa prevzemnik, ki dolžniku ni bil naznanjen, ne nastopa kot nosilec razpolagalne moči glede cedirane terjatve in je domet njegovega obvestila vprašljiv. Načeloma praksa in teorija izenačujeta vrednost in učinke prevzemnikovega obvestila z naznanitvijo. Učinke pa zavračata, če iz okoliščin izhaja, da se na prevzemnikovo obvestilo ni mogoče zanesti (primerjaj Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 584 in 585).

9. Vendar pa višje sodišče v tej zadevi dodaja, da omenjena odločba SuNp ne more imeti učinka seznanitve z odstopom terjatve. Odločba, izdana v postopku sodno-upravnega nadzora zaradi zagotavljanja pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ne more imeti učinka naznanila oziroma seznanitve dolžnika po zgoraj citirani določbi OZ. K. d. d. naj bi po prvem odstavku obrazložitve omenjene sodno-upravne odločbe dopolnila nadzorstveno pritožbo upnika, v kateri naj bi navedla, da naj bi njena terjatev do stečajnega dolžnika bila medtem prenesena na K. d. d. Vendar pa višje sodišče opozarja, da obvestilo o morebitnem prenosu terjatve dolžniku ni bilo niti naznanjeno (s strani odstopnika) niti o tem ni bil obveščen (s strani prevzemnika), takega učinka pa vsekakor ne more imeti navedba v obrazložitvi sklepa v postopku, v katerem se ta vprašanja (odstop terjatve) ne rešujejo. Višje sodišče navedbi v prvem odstavku obrazložitve omenjenega sklepa ne prepisuje niti učinkov naznanila niti takih učinkov, da bi dolžnik na podlagi tega lahko gotovo vedel za odstop. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predlagatelj aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka (v smislu prve alineje 3. točke 231. člena ZFPPIPP); to legitimacijo je imel tudi v času odločanja sodišče prve stopnje.

10. S tem je višje sodišče že vnaprej odgovorilo tudi na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost zastopanja upnika po pooblaščencih v tem postopku.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 129. členu ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.