Jedro

Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.

Izrek

I.Revizija se zavrže.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožeča stranka je, kot neizbrana ponudnica v postopku javnega naročila za izvedbo gradbenih, obrtnih in inštalacijskih del pri "Bloku neprofitnih stanovanj A." naročnika Mestne občine Slovenj Gradec, vložila zahtevek za revizijo po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN) in ob tem plačala takso v višini 25.000,00 EUR. Še pred odločitvijo naročnika je 16. 12. 2019 zahtevek umaknila in hkrati po 72. členu ZPVPJN zahtevala vračilo že plačane takse. Naročnik je 18. 12. 2019 sklenil, da se predrevizijski postopek ustavi, glede zahtevka za vračilo takse pa je tožečo stranko napotil na Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju tožena stranka), ki ga je zavrnila z dopisi z dne 20. 12. 2019, 24. 12. 2019 in 30. 1. 2020.

2.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo tožbi zoper navedene dopise tožene stranke, št. 700-14/2019-3 z dne 20. 12. 2019, št. 700-14/2019-5 z dne 24. 12. 2019 in št. 700-14/2019-7 z dne 30. 1. 2020, ki jih je štelo kot javnopravne, enostranske in oblastvene posamične akte po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma kot upravne odločbe, ugodilo, jih odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v nov postopek (I. točka izreka); toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov tožeče stranke (II. točka izreka). V obrazložitvi je v zvezi z vračilom takse zaradi umika zahtevka v fazi še pred naročnikovo odločitvijo ugotovilo, da obstoji pravna praznina, ki jo je mogoče napolniti z uporabo drugega odstavka 72. člena ZPVPJN.

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom X DoR 62/2023-4 z dne 31. 1. 2024 revizijo dopustilo glede vprašanj: "Ali bi morala tožeča stranka v primeru, ko organ odloči o zahtevku z dokumentom, ki nima formalnih sestavin upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, ki bi vseboval izrek, temveč ima obliko dopisa, vložiti tožbo zaradi molka organa, Upravno sodišče pa bi moralo bodisi zavreči bodisi zavrniti tožbo, s katero tožeča stranka ne uveljavlja zahtevka za izdajo oziroma vročitev upravnega akta?" in "Ali v 72. členu ZPVPJN obstaja pravna praznina, ker ni določeno, da ima tudi vlagatelj, ki umakne zahtevek za revizijo, še preden o njem odloči naročnik, pravico do povrnitve polovice plačane takse?".

4.Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo Upravnega sodišča je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka upravnega spora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže bodisi zavrne; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v nov postopek.

5.Tožeča stranka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Procesno dejansko stanje

6.- Z izpodbijano sodbo z dne 7. 3. 2023 je Upravno sodišče revidentkine akte z dne 20. 12. 2019, 24. 12. 2019 in 30. 1. 2020 odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi je podalo stališče, naj tožeči stranki vrne polovico plačane takse.

- Na podlagi te sodbe je revidentka 21. 4. 2023 v ponovnem postopku izdala odločbo, št. 700-14/2019-17, da se iz proračuna Republike Slovenije tožeči stranki vrne 12.500,00 EUR, zahtevek za vračilo takse nad 12.500,00 EUR pa je zavrnila.

- Revidentka je 8. 5. 2023 vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izdaje odločbe z dne 21. 4. 2023 ni omenila.

- Predlogu za dopustitev revizije je bilo delno ugodeno, in sicer glede dveh vprašanj, kot sta navedeni v 3. točki te obrazložitve.

- Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je revidentka 26. 2. 2024 vložila revizijo, v kateri je navedla, da je 21. 4. 2023 izdala odločbo, ki jo je k reviziji tudi priložila (priloga B56), vendar s tem v zvezi svojega pravnega interesa za revizijo posebej ni utemeljila.

K I. točki izreka

7.Revizija ni dovoljena.

8.Po 374. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, se nedovoljena revizija zavrže s sklepom (prvi odstavek). Revizija med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (drugi odstavek). Na pravni interes mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku. Revident nima pravnega interesa, če se njegov pravni položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. To velja tudi za toženo stranko v upravnem sporu.

9.Za položaj tožene stranke v upravnem sporu (ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev) je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih ta temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru - torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena upravnemu organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek (kot v obravnavanem primeru) - je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 120. člena Ustave). Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.

10.Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tudi tožena stranka pravni interes za revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča.

Vendar pa se ta razlikuje od pravnega interesa drugih oseb za revizijo v upravnem sporu, saj tožena stranka kot nosilec oblasti nima lastnih (osebnih) pravic ali pravnih interesov, ki bi se varovali v upravnem sporu, temveč varuje javni interes.

Zato se kljub načelni enakosti strank v njihovih procesnih pravicah v upravnem sporu pojavi razlikovanje presoje navedene procesne predpostavke, ki temelji na različnih vsebinskih izhodiščih za njeno oceno.

11.Tožena stranka je kot javnopravni subjekt in nosilec oblasti pristojna in odgovorna za izvrševanje določenih javnih nalog, zato si v upravnem sporu upravičeno prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. Njen pravni interes za revizijo je lahko torej utemeljen na pravnem varstvu pred posegom Upravnega sodišča v izdani upravni akt, ki je po njenem mnenju pravilen in zakonit. Z uspehom v reviziji in razveljavitvijo sodbe Upravnega sodišča, ki je odpravila ali spremenila izpodbijani upravni akt, bi namreč ta upravni akt lahko nadalje učinkoval, kar bi zavarovalo javni interes, ki je vodilo njenega delovanja.

12.Ker je upravni organ v primeru, ko Upravno sodišče odpravi izpodbijani upravni akt, v ponovnem postopku, kot že navedeno, vezan na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča, je pravni interes tožene stranke za revizijo lahko utemeljen tudi na uveljavljanju varstva pred izpolnitvijo s sodbo Upravnega sodišča naložene obveznosti na način, ki bi po njenem mnenju privedel do kršitve Ustave, predpisa Evropske unije ali drugega predpisa na področju njene pristojnosti. V takem primeru tožena stranka upravičeno želi pridobiti revizijsko odločitev Vrhovnega sodišča, v kateri bi to podalo drugačna pravna stališča v zvezi z njenim nadaljnjim odločanjem od tistih, ki jih je v svoji sodbi zavzelo Upravno sodišče, da bi se nanje lahko oprla v ponovnem postopku odločanja v konkretni zadevi, pa tudi s precedenčnim učinkom v nadaljnjih vsebinsko enakih zadevah.

13.Bistvena ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru pa je, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni podan. Revidentka je namreč v obravnavanem primeru v ponovljenem postopku 21. 4. 2023 že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala prav vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. S tem revizijskim postopkom namreč želi preprečiti vrnitev polovice plačane takse tožeči stranki še preden bi o tem izdala odločbo. Z izdajo odločbe z dne 21. 4. 2023 pa je postalo prvo dopuščeno vprašanje (glede potencialne tožbe zaradi molka organa) brezpredmetno, pri čemer je z odločitvijo o vračilu polovice takse tožeči stranki sledila stališču Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, kar posledično pomeni, da je tudi drugo dopuščeno vprašanje ostalo brez pomena.

14.Vrhovno sodišče dodaja, da obstoja novega upravnega akta ni mogoče spregledati oziroma ne upoštevati oziroma ga v tem revizijskem postopku odpraviti. Zato tudi v primeru, če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da bi tožbo zavrnilo oziroma zavrglo, to ne bi imelo pravnega učinka na že na novo vzpostavljeno pravno razmerje. Z upravnim aktom z dne 21. 4. 2023 je tožeči stranki pripadla (prej odrečena) pravica do vračila polovice plačane takse, na drugi strani pa je nastala obveznost države, da to odločbo izvrši. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano.

V taki procesni situaciji torej revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa. Da bi bil ta podan, bi morala z odločitvijo v ponovljenem postopku počakati do revizijske odločitve v tej zadevi.

15.Revidentke Vrhovno sodišče ni dodatno pozivalo na utemeljitev pravnega interesa, saj revizije po vsem povedanem ne bi mogla dopolniti na način, ki bi upravičeval meritorno odločanje v tem revizijskem postopku. Ob tem dodaja, da namen revizijskega postopka ni na abstraktni ravni dajati splošne usmeritve sodni praksi.

16.Zato je Vrhovno sodišče revizijo skladno z drugim odstavkom 374. člena in 377. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka

17.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker revidentka z revizijo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 750 točk (tar. št. 34/5 Odvetniške tarife), to je v znesku 450,00 EUR, materialne stroške (2 %) v znesku 9,00 EUR in DDV (22 %), vse skupaj v znesku 559,98 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku priglašenih stroškov ni priznalo.

Glasovanje

18.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------

1Določba drugega odstavka 72. člena ZPVPJN se glasi: "Če vlagatelj zahtevek za revizijo umakne po prejemu naročnikove odločitve, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za revizijo, in preden sprejme Državna revizijska komisija odločitev iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, je upravičen do povračila polovice plačane takse."

2Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, 8. točka obrazložitve.

3Peti odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da mora pristojni organ v primerih iz prvega odstavka tega člena izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na izrek sodbe iz prvega odstavka tega člena in na dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi v postopku, v katerem je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, ter na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

4Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020, 8. točka obrazložitve.

5Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020.

6V tem smislu tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 338/2016 z dne 7. 12. 2016, 13. točka obrazložitve.

7Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 58/2021 z dne 1. 12. 2021, 8. točka obrazložitve.

8Prav tam, 9. točka obrazložitve.

9Prav tam, 10. točka obrazložitve.

10Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča X DoR 87/2018-3 z dne 29. 8. 2018, 6. točka obrazložitve in X Ips 47/2019 z dne 8. 7. 2020, 9. točka obrazložitve.

11Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča II Ips 27/2025 z dne 10. 12. 2025, 46. točka obrazložitve.