Jedro

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožnica je izkazala zgolj možnost razširitve koncesijske dejavnosti, kar lahko predstavlja le določeno pričakovanje oziroma bodoče negotovo dejstvo. Zato izpada sredstev, ki bi jih pridobila za dodatno opravljeno delo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Pritožnica z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javnega interesa, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 73,20 EUR.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi začasno uredilo stanje tako, da bi odločbo Mestne občine Ljubljana, št. 1700-8/2011-45 z dne 28. 11. 2011, spremenilo v delu, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnice za povečanje obsega programa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju pediatrije (otroški in šolski dispanzer), iz obsega 1,00 programa na obseg 1,20 programa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Upravno sodišče navaja, da tožnica ni izkazala, da se zatrjevana težko popravljiva škoda navezuje na kakšno ustavno pravico. Tožnica se ni sklicevala na pravico do svobodne podjetniške pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS, niti ni prek sklicevanja na Splošni dogovor za leto 2021 in Aneks k splošnemu dogovoru za leto 2021 izkazala legitimnega pričakovanja v zvezi z varstvom premoženjske pravice iz 33. člena Ustave RS. Tožnica torej ni izkazala, da je z Aneksom predvideni razširjeni program pediatrije v obdobju od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2022 kaj več kot zgolj možnost razširitve koncesijske dejavnosti, kar pa ne zadostuje za izkazanost težko popravljive škode.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Navaja, da gre pri njej za interes zagotavljanja dodatnih zdravstvenih storitev za zavarovane osebe in ne za interes zaslužka. Dodaja, da Upravno sodišče nepravilno ni upoštevalo, da ji je uspelo izkazati, da je načrtovana širitev programa iz Aneksa k splošnem dogovoru za leto 2021 v obsegu 0,20 programa za Izpostavo ZZZS Ljubljana namenjeno prav njej. Želela je doseči zgolj spremembo koncesijske odločbe z razširitvijo obsega programa iz 1,0 na 1,2 za obdobje do 31. 12. 2022, zato bodo v primeru, če začasna odredba ne bo izdana, nastale nepopravljive posledice, saj ob rednem teku odločanja o tožbenem zahtevku ne bo več izkazovala pravnega interesa za odločanje o tožbenem zahtevku, ker se bo obdobje, za katerega je pridobila upravičenje do širitve programa (31. 12. 2022) že izteklo.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da pritožnica ni edina izvajalka dejavnosti pediatrije na primarni ravni in se torej lahko širitev programa dodeli kateremukoli obstoječemu izvajalcu in ne nujno pritožnici. Posledično Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter pritožnici naloži v plačilo stroške postopka.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je torej obstoj težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru pritožnica ni izkazala grozeče težko popravljive škode.

10. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Posledično so vse pritožbene navedbe o tem, da prav pritožnici pripada odobrena širitev programa pediatrije v obdobju od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2022 za Izpostavo ZZZS Ljubljana in da bi tožena stranka morala ugoditi njeni zahtevi za spremembo koncesijske odločbe, za odločanje o izdaji začasne odredbe preuranjene oziroma nerelevantne. Za to odločitev je bistveno zgolj to, ali bo pritožnici nastala težko popravljiva škoda, ki bi izničila njen morebitni končni uspeh v upravnem sporu in jo je mogoče odvrniti le z izdajo ureditvene začasne odredbe.

11. To pa pomeni, da se Upravno sodišče ni bilo dolžno v celoti opredeljevati do pritožničinih navedb o izkazanosti dejstva, da se širitev programa nanaša prav na njo, saj bi to smiselno pomenilo že odločitev o tožbenem zahtevku. Kot je pritožnici v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo Upravno sodišče, namreč iz Aneksa k splošnemu dogovoru za leto 2021 neposredno (očitno) ne izhaja, da bi bila prav pritožnica upravičena do širitve programa. To pa pomeni, da je pritožnica izkazala zgolj možnost razširitve koncesijske dejavnosti, kar lahko predstavlja le določeno pričakovanje1 oziroma bodoče negotovo dejstvo. Zato je pravilen zaključek Upravnega sodišča, da pritožnica izpada sredstev, ki bi jih pridobila za dodatno opravljeno delo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1. 12. Navedeno še toliko bolj velja v obravnavanem primeru, kjer bi pritožnica bila upravičena do dodatnih prihodkov le, če bi ji bilo naloženo tudi dodatno delo preko širitve programa, ki ga izvaja. Ob tem pa tudi pritožnica sama navaja, da z opravljanjem zdravstvenih storitev v nobenem primeru ne zasleduje ekonomskega interesa. To lahko pomeni le, da pritožnica dejansko niti ne zatrjuje nastanka kakršne koli škode v njeni premoženjski sferi. Morebitno pomanjkanje pravnega interesa ob izteku obdobja širitve programa pa bo morala pritožnica nasloviti takrat oziroma ustrezno modificirati tožbeni zahtevek.

13. Pritožnica še navaja, da je njen poglavitni interes za izdajo začasne odredbe predvsem v zagotovitvi dodatnih zdravstvenih storitev za zavarovane osebe. Vrhovno sodišče k temu pripominja, da z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javnega interesa, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka**

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni v višini 100 točk (tj. v znesku 60,00 EUR), kot je določeno v 2. točki tar. št. 46 Odvetniške tarife za vrednotenje storitev, ki niso izrecno določene v tarifi (kamor sodi tudi postopek za izdajo začasne odredbe), za vsako posamezno storitev v neocenljivi zadevi (100 točk). Tožena stranka je sicer uveljavljala povečanje števila točk iz naslova dela ob dela prostih dnevnih (5. člen Odvetniške tarife), vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšen primer, saj šlo za reden tek pritožbenega roka, ki se je iztekel na delovni dan. Vrhovno sodišče je zato toženi stranki priznalo priglašene stroške v višini 60,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 73,20 EUR in jih pritožnici naložilo plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP) 1 V tem smislu Vrhovno sodišče npr. v odločbi I Up 171/2018 z dne 1. 10. 2018.