Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, izpovedb prič ali zakonitih zastopnikov. To je tedaj, ko jih sodišče v razloge sodbe povzame (prepiše) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici.

Določilo 191. člen OZ v tem primeru ni uporabljivo, saj ga je mogoče uporabiti le v primerih, ko izpolnitelj obveznosti od prejemnika izpolnitve terja vračilo izpolnjenega (kondikcija), ne pa tudi v primerih, ko izpolnitelj, ki je izpolnil tuj dolg, terja povračilo tistega, kar je za drugega izpolnil prejemniku izpolnitve, od drugega - resničnega dolžnika (verzija).

Iz določila 197. člena OZ, ki se nanaša na poseben primer obogatitve in ne izključuje uporabe 190. člena OZ, izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši oziroma stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Gre za zakonsko normo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča izpolnitelju, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek neposredno od pravega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka1 plačati tožeči stranki 792,52 EUR s pripadki (I. točka izreka). Po nasprotni tožbi je tožeči stranki naložilo plačilo v višini 393,00 EUR s pripadki (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 385,50 EUR (IV. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odvoz odpadkov ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške najemnine v višini 385,50 EUR. V višjem znesku je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

2. Proti odločitvi o tožbenem zahtevku in odločitvi o stroških postopka (I. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je v pretežnem delu očitala zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter zmotno uporabo materialnega prava. Trdila je, da so zaključki sodišča prve stopnje protispisni in je posledično materialno pravo zmotno uporabljeno. Odločitvi o stroških postopka je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče I. točko izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče I. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem sporu gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju.

7. Pravdni stranki sta sklenili najemno pogodbo za poslovni prostor. Tožeča stranka se je kot najemnica zavezala toženi stranki (najemodajalki) plačevati najemnino in obratovalne stroške za poslovni prostor.2 Spor se nanaša na plačilo stroškov za odvoz odpadkov. Tožeča stranka (najemnica) je trdila, da je za potrebe opravljanja svoje dejavnosti pri komunalnem podjetju zase naročila dodatne smetnjake in se za odvoz smeti iz teh dodatnih smetnjakov komunalnemu podjetju zavezala tudi plačevati stroške. Trdila je, da ji je komunalno podjetje zaračunalo tudi stroške za odvoz smeti iz smetnjakov, ki jih je na istem naslovu naročila in uporabljala tožena stranka (najemodajalka). Nadalje je trdila, da je pri komunalnem podjetju kot najemnica poslovnih prostorov večkrat neuspešno poskušala urediti stanje in pridobiti podatke glede dodatno zaračunanih smetnjakov ter da zakoniti zastopnik tožene stranke navkljub številnim obljubam, da bo stanje uredil in da se bosta o plačilu stroškov za odvoz smeti dogovorila, le tega ni storil oziroma se je temu vedno izmikal. Trdila je, da je plačevala stroške odvoza smeti tudi za toženo stranko, in sedaj v tem postopku od tožene stranke terja povračilo plačanih stroškov. Tožena stranka je plačilu stroškov za odvoz smeti, ki naj bi odpadel nanjo, nasprotovala. Trdila je, da je svoje stroške za odvoz smeti plačevala sama. Dokazov o tem navkljub pozivu tožeče stranke ni predložila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so trditve tožeče stranke o pravno odločilnih dejstvih, ki so povzete, resnične.

8. Tožena stranka v obsežni pritožbi sodišču prve stopnje v pretežni meri očita zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov. Zaključki sodišča prve stopnje o vsebini najemne pogodbe, obstoju oziroma neobstoju dogovorov med pravdnima strankama, njihovi vsebini ter o pravno odločilnih ravnanjih pravdnih strank predstavljajo ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je nanje vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato tožena stranka z obširnimi pritožbenimi očitki o zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede pravno odločilnih dejstev, ki temeljijo na selektivnem in pomanjkljivem povzemanjem trditev pravdnih strank, navajanjem in povzemanjem pisnih dokazov in izjav zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter opredeljevanjem in izpostavljanjem lastnih zaključkov o uspehu dokazovanja pravdnih strank, ne more uspeti.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, izpovedb prič ali zakonitih zastopnikov. To je tedaj, ko jih sodišče v razloge sodbe povzame (prepiše) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno povzelo izpovedi zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter jih nato skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP dokazno ocenilo. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče spregledalo navedbe tožene stranke in priložene listinske dokaze. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Če sodišče prve stopnje izpostavljenim trditvam tožene stranke in izpostavljenim listinskim dokazom ni podelilo takšnega pomena, kot ga zatrjuje tožena stranka, pa to ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Nepravilna uporaba procesnega pravila o trditvenem in dokaznem bremenu predstavlja kršitev določil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker kršitve procesnih določil iz prvega odstavka 339. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP), tožena stranka tudi z očitki o kršitvi procesnih pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ne more uspeti. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu pravilno uporabilo. Ker je tožeča stranka, na kateri je bilo materialno dokazno breme, s svojimi dokazi uspela, se je procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko.3

12. Glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke temelji na splošnem določilu o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ),4 saj je tožeča stranka od tožene stranke vtoževala plačilo stroškov za odvoz smeti, ki jih je zaradi neurejenega stanja oziroma nepripravljenosti tožene stranke za ureditev stanja, zanjo plačala komunalnemu podjetju. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki jih je založila za toženo stranko, ker je plačala nekaj za kar je vedela, da ni dolžna, pa si ob tem ni pridržala pravice vračila (191. člen OZ). To določilo v tem primeru ni uporabljivo, saj ga je mogoče uporabiti le v primerih, ko izpolnitelj obveznosti od prejemnika izpolnitve terja vračilo izpolnjenega (kondikcija), ne pa tudi v primerih, ko izpolnitelj, ki je izpolnil tuj dolg, terja povračilo tistega, kar je za drugega izpolnil prejemniku izpolnitve, od drugega - resničnega dolžnika (verzija). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje uporabe 191. člena OZ v zvezi s pridržanjem pravice zahtevati nazaj, tako glede na navedeno niso pravno odločilne.

13. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v tem primeru uporabljivo tudi specialno določilo o neupravičeni obogatitvi iz 197. člena OZ, ki omogoča prikrajšancu, da uveljavi zahtevek neposredno proti pravemu dolžniku, pri čemer ni bistveno, ali je prikrajšanec vedel da plačuje tuj dolg, ali ne.5 Iz navedenega določila, ki se nanaša na poseben primer obogatitve in ne izključuje uporabe 190. člena OZ6 izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši oziroma stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Gre za zakonsko normo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča izpolnitelju, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek neposredno od pravega dolžnika. To določilo je mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka poravnala dolg tožeče stranke do komunalnega podjetja.7

14. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo v tej obrazložitve zaradi preglednosti in jasnosti obrazložitve tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka, toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi pa tožena stranka. 2 Pravdni stranki sta se v najemni pogodbi dogovorili, da bo dobaviteljem in izvajalcem javnih služb obratovalne stroške plačevala tožena stranka (najemodajalka) ter te stroške nato v ustreznem deležu prefakturirala tožeči stranki (najemnici). 3 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 312/2015 z dne 16. 2. 2017. 4 Iz določila prvega odstavka 190. člena OZ izhaja, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 5 A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 197. členu OZ, str. 57. 6 Primerjaj: VSL Sodba in sklep I Cpg 123/2018 z dne 10.1. 2019. 7 Primerjaj: VSL sodba I Cp 1569/2011 z dne 25. 1. 2012.