Jedro

Pravna podlaga za presojo odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine nasplošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa upoštevati tudi specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti, temeljni duševni ustroj in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se ob upoštevanju že prisojene odškodnine poslej v celoti glasi: " Tožena stranka Z.T.d.d. L. mora plačati tožnici M. Š.

1,800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1994 dalje in ji povrniti 227.740,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1994 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 6,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje se zavrne".

2. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka mora povrniti tožnici 25.602,50 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1996 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora povrniti tožnici 35.190,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1997 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici, ki se je dne 3.1.1990 kot potnica poškodovala v avtobusu mestnega prometa, prisodilo za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti v času zdravljenja 700.000,00 SIT od zahtevanih 2,500.000,00 SIT odškodnine, za strah 100.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT odškodnine in za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 600.000,00 SIT od zahtevanih 5,000.000,00 SIT odškodnine. Skupno ji je tako prisodilo 1,400.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek, torej presežno zahtevanih 6,600.000,00 SIT, pa je zavrnilo in še odločilo o povrnitvi glede na uspeh v pravdi potrebnih tožničinih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Iz izvedeniškega mnenja izhaja tak obseg škode, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Zdravljenje je bilo bistveno daljše, komplikacije večje, neprijetnosti obsežnejše, kot je običajno v primerih, v katerih se prisoja le 700.000,00 SIT odškodnine. Strah za izid zdravljenja je trajal po izvedeniškem mnenju 9 mesecev. Tožnica je morala zaradi utrpelih posledic prej v pokoj, čeprav res po lastni želji. Težave so bistveno večje, kot so tiste, za katere se prisoja za to obliko škode 600.000,00 SIT odškodnine, saj tožničina škoda ni bila individualizirana.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Ob uradnem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje v tej pravdni zadevi so, da je v času obravnavanega škodnega dogodka 57 let stara tožnica utrpela lažji pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarec v levo ramo in udarec v levo stran prsnega koša, zaradi teh poškodb pa posledično postkomocionalni sindrom in cervikobrahialni sindrom oziroma takoimenovani sindrom zamrznjene rame. Telesne bolečine so trajale v srednje hudi obliki 2 meseca, stalne blage 6 mesecev, občasne blage pa še trajajo in bodo trajale tudi v bodoče, in sicer ob vremenskih spremembah, sedenju v prisiljenem položaju, napornejšem delu in daljših prevozih. Tudi glavobol je po poškodbi trajal v srednje hudi obliki še 2 do 3 mesece, v blažji pa še pol leta. V času dolgotrajnejšega zdravljenja je prestajala številne nevšečnosti. Ob samem dogodku se je hudo prestrašila, objektivno pogojena zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je po izvedenčevih ugotovitvah trajala 8 mesecev in ne 9, kot zmotno zatrjuje revizija. Zaradi poškodbe je tožnici ostala zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice blage stopnje in zmanjšana gibljivost leve rame srednje stopnje. Zato tožnica ne more dvigovati bremen čez horizontalo, ne more jih dvigovati z obema rokama, ne more dolgo sedeti in se voziti na daljše razdalje. Ker je v okviru svojih del opravljala tudi strojepisno delo, se je morala prej upokojiti. Vsa gospodinjska dela opravlja s povečanimi napori oziroma jih sploh ne more več opravljati v obsegu, kot je to delala pred škodnim dogodkom. Zaradi vseh naštetih omejitev tožnica trpi duševne bolečine.

Pravna podlaga za presojo odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine nasplošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa upoštevati tudi specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti, temeljni duševni ustroj in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Glede na prej povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč revizijsko sodišče ugotavlja, da prisoja 700.000,00 SIT odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti ter 100.000,00 SIT za strah ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Vse ugotovljene okoliščine pri teh dveh oblikah nepremoženjske škode sta sodišči v zadostni meri upoštevali in zato s tako prisojo in posledično zavrnitvijo presežnega zahtevka pravilno uporabili materialno pravo. Višja prisoja za navedeni obliki škode bi odstopala od prisoje v podobnih primerljivih zadevah.

Pač pa je po presoji revizijskega sodišča delno utemeljena revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava pri prisoji odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le v znesku 600.000,00 SIT. Pri taki prisoji ni prišla v zadostni meri do izraza individualizacija te oblike škode pri tožnici. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara 57 let, se je zaradi težav pri prisiljeni drži ob strojepisnem delu morala prej upokojiti, v vsakodnevnem gospodinjskem delu je zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice, zlasti pa leve rame, zelo ovirana, vlagati mora povečane napore, nekaterih težjih del pa ne more več sama opravljati, zaradi česar mora poiskati tujo pomoč. Tožničine prestane in bodoče duševne bolečine zaradi tako zmanjšanih življenjskih aktivnosti in tudi zaradi predčasne upokojitve utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 1,000.000,00 SIT, s tako prisojo pa je odškodnina tudi v okvirih siceršnje prisoje odškodnin za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerljivih zadevah.

V navedenem obsegu je revizijsko sodišče ugodilo delno utemeljeni tožničini reviziji (prvi odstavek 395. člena ZPP), v preostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe na drugi in prvi stopnji je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških v postopku pred obema nižjima sodiščema (določbe 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnica je glede na sedaj spremenjeni uspeh v pravdi v postopku na prvi stopnji utemeljeno zahtevala povrnitev stroškov za odvetniško nagrado v številu 2.430 točk, kolikor je bilo potrebno glede na njen končni uspeh, kar glede na takratno vrednost točke 65,00 SIT znese 157.950,00 SIT, temu pa je potrebno prišteti plačani izvedenini v celotni višini 39.012,00 SIT in 30.478,00 SIT ter 300,00 SIT za fotokopijo dokumentacije. Tako mora tožena stranka povrniti tožnici skupno 227.740,00 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji. V pritožbenem postopku bi morala tožnica uspeti v obsegu, kot je uspela v revizijskem postopku, torej za 400.000,00 SIT. Glede na tak obseg je upravičena do povrnitve stroškov v vrednosti 375 točk (tarifna št. 13/1 v zvezi s tarifno št. 16/1 odvetniške tarife) ter 10 točk za obvestilo, kar glede na vrednost točke za odvetniško nagrado v času izdaje sodbe druge stopnje v višini 66,50 SIT znese skupno 25.602,50 SIT. Odvetniška nagrada za sestavo revizije v obsegu, v katerem je tožnica uspela, znaša 450 točk (tarifna št. 13/1 v zvezi s tarifno št. 16/3 odvetniške tarife), za dopis stranki pa 10 točk, glede na sedanjo vrednost točke 76,50 SIT tako znašajo tožničini stroški v revizijskem postopku, do povrnitve katerih je upravičena, 35.190,00 SIT.