Jedro

Tožnikovo ravnanje, to je opravljanje pleskarskih del, ki je bilo v nasprotju z omejitvami, določenimi z odločbo ZPIZ, da ne sme fizično obremenjevati desnega zapestja, da se ne sme prepogosto prepogibati v ledvenem delu in da mora delo opravljati pretežno sede, ne predstavlja odpovednega razloga po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, saj ne gre za zlorabo bolniškega staleža, lahko pa predstavlja kakšen drug razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se kot taka razveljavi (1. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010 ni prenehalo, temveč je trajalo do 30. 4. 2011. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do 30. 4. 2011, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 4. 2011 v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi. Od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 697,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnik res opravljal pleskarska dela na barki, kar utemeljuje s tem, da je skoraj neverjetno, da detektivu ni uspelo narediti niti ene fotografije. Iz izpovedi priče detektiva J.T. izhaja, da je k tožniku pristopil v trenutku, ko je ta nekako čepel ali sedel pri čolnu, bil je sklonjen in z eno roko barval po čolnu, v drugi pa je držal posodo z barvo, kar sicer iz zapisnika ne izhaja, je pa priča ob pojasnjevanju počepnila ob govorniški pult in pokazala, kako je tožnik barval z valjčkom in v drugi roki držal posodo z barvo. Izpovedal je, da je trajalo približno pet minut, da je parkiral avto in prišel do tožnika, pristopil je hitro, ker so bili z barvanjem že pri koncu in zato mu ni uspelo narediti niti ene fotografije, na kateri bi bil tožnik, ko z valjčkom barva čoln. O tem sodba nima razlogov.

Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo izpovedbo detektiva, da tožnik na fotografiji B7-4 barva v položaju, v katerem je bil ob detektivovem prihodu in tudi takrat, ko je ta pristopil k njemu. Če se na fotografiji, ko v sklonjeni drži tožnik kaže hrbet, ne vidi natančno, kaj počne z rokami, pa je to izpovedal detektiv, v katerega interesu vsekakor ni bilo, da ne bi izpovedal resnice. Sodišče prve stopnje je sledilo pričama A.G. in M.H., ki sta izpovedala, da sta barko barvala sama, tožnik pa jima je pomagal le s tem, da jima je podal posodico z barvo, da jima ni bilo potrebno lesti izpod čolna. Iz izpovedi obeh, A.G. in M.H., ob vpogledu v fotografije pod B7 in sicer 3, 4, 5, in 6 izhaja, da priči takrat nista bili pod barko, zato ni mogoče, da bi tožnik kateremu izmed njiju podajal barvo, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Neprepričljiva je namreč izpoved priče M.H., da je bil ves čas pod čolnom, saj se iz fotografij pod B7 in sicer iz št. 6 in 7 vidi, da priča ni bila ves čas barvanja pod čolnom, prav tako pa je tudi izpovedal, da je A.G. ob 11:00 uri dopoldan pomagal potegniti čoln iz morja, A.G. pa je izpovedal, da je prišel opravljati delo pozno popoldan oziroma po kosilu od 15:00 do 16:00 ure.

Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da tožnikovo opravljanje pleskarskih del ni v nasprotju z navodili za zdravljenje, saj je zdravnik B.B. izpovedal, da je tožnik z barvanjem čolna, ki predstavlja stereotipne gibe v zapestju, ravnal v nasprotju z odločbo ZPIZ z dne 12. 3. 2008, kjer je zapisano, da je tožnik sposoben za delo brez stalnih stereotipnih gibov v desnem zapestju.

Sodišče prve stopnje tudi napačno povzema izpoved zdravnika, da barvanje ni škodljivo vplivalo na potek zdravljenja, saj je ta večkrat poudaril, da bi se o tem lahko izjavil le zdravnik specialist za medicino dela oziroma travmatolog.

Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo judikat iz sodne prakse, ki ga citira, ni pa se opredelilo o materialnopravnih stališčih iz judikatov, ki jih je za utemeljitev izredne odpovedi v prvi pripravljalni vlogi navajala tožena stranka.

Iz zdravniških navodil izrecno ne izhaja, da tožnik v času bolniškega staleža ne sme obremenjevati poškodovanega zapestja. Njegovo dolžno ravnanje v tem času pa izhaja iz opisa dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj mu je bila z odločbama ZPIZ z dne 12. 3. 2004 in 12. 3. 2008 priznana III. kategorija invalidnosti in pravica do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu, brez stalnih stereotipnih gibov v desnem zapestju, pretežno sedeče oziroma brez stalne hoje, brez fizičnih obremenitev desnega zapestja v smislu prenašanje bremen s polnim delovnim časom od 1. 1. 2004 dalje. Mirovanje in počivanje poškodovane roke, kar je tožniku narekoval bolniški stalež, potrjuje tudi tožnik, ko navaja, da je bil zaradi operacije na desnem zapestju dne 10. 6. 2010 nesposoben sam skrbeti zase, zato je zanj skrbela njegova izvenzakonska partnerka, ki ima stanovanje v A., zato je odšel tja iz svojega kraja bivanja.

Tožena stranka meni, da za izredno odpoved zadostuje že, da je tožnik ravnal v nasprotju z odločbama ZZZS z dne 4. 6. 2010 in 14. 7. 2010, ki za obdobje od 4. 6. 2010 do 3. 8. 2010 ugotavljata začasno nezmožnost tožnika za delo, kar je tožena stranka utemeljevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za odhod iz kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Tožeča stranka pa odobritve osebnega zdravnika ni predložila, prav tako pa tudi ni predložila svojega zdravstvenega kartona, iz katerega bi izhajalo, katera dela lahko opravlja. Že iz potrdila izhaja, da iz kartona tožnika ni razvidno nobeno dovoljenje za odhod iz kraja bivanja. Tako je po stališču pritožbe sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnikov odhod v A. ne predstavlja nobene kršitve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusijo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih, čeprav je obrazložitev sodbe dejansko skopa. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga po 8. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 8. alinei 111. člena ZDR zaradi tega, ker: - tožnik ni spoštoval navodil pristojnega imenovanega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni po odločbi št. ... z dne 4. 6. 2010, po kateri mu je bilo odrejeno, da mora v času zadržanosti z dela biti na svojem domu, saj je bilo ugotovljeno, da se tožnik dne 12. 7. 2010 ni nahajal na svojem naslovu oziroma na kraju bivanja, ampak v A.; - je opravljal dela v času odsotnosti z dela, saj je bilo pri kontroli bolniškega staleža dne 12. 7. 2010 ugotovljeno, da je na pomolu ... v A. opravljal pleskarska dela na barki ..., oznaka ..., tako da ni spoštoval navodil imenovanega zdravnika glede postopka zdravljenja, po katerem se je moral zdraviti doma; - ni spoštoval omejitev, ki izhajajo iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 12. 3. 2004 in z dne 1. 3. 2008, po kateri ne sme fizično obremenjevati desnega zapestja v smislu prenašanja bremen, se ne pogosto prepogibati v ledvenem delu in mora delo opravljati pretežno sede, z opravljanjem pleskarskih del dne 12. 7. 2010 pa je kršil te omejitve.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito izpeljala postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku dne 26. 7. 2010 podala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor, ki je potekal 3. 8. 2010 in se ga je tožnik udeležil, tožena stranka pa mu je dne 11. 8. 2010 podala izredno odpoved iz krivdnega razloga. Pri odločanju o utemeljenosti odpovednega razloga, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 4. 6. 2010 celo izrecno zapisano, da je odsotnost z doma možna, ko ta ne vpliva negativno na potek zdravljenja. Na podlagi tožnikove izpovedi, da zaradi povite roke ni mogel sam skrbeti zase in da je zato odšel s partnerko v A., kjer ima ta stanovanje in na podlagi izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika, da ga je tožnik seznanil, da živi pri svoji partnerki v A., on pa mu odhoda tja ni prepovedal, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik z odhodom v A. ni kršil navodil po odločbi ZZZS z dne 4. 6. 2010. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik na barki opravljal pleskarska dela, saj sta barko barvala A.G. in M.H., tožnik pa jima je pri tem pomagal tako, da jima je vsake toliko časa podal posodico z barvo, da jima ni bilo potrebno lesti izpod čolna, kljub temu da je zaslišani detektiv izpovedal, da je ob kontroli bolniškega staleža tožnika zalotil pri delu, da ga je videl, ko je barval in naredil tudi nekaj fotografij. Do takega zaključka je sodišče prišlo zato, ker z nobene fotografije ni razvidno, da je tožnik res opravljal pleskarska dela, detektiv pa niti v zapisnik ni izrecno zapisal, da je tožnik barval, ampak le, da je v rokah držal čopič oziroma valjar in manjšo posodo z rdečo barvo in le to je vidno na fotografijah. Ob tem je zaključilo, da to pravzaprav sploh ni pomembno, saj je osebni zdravnik izpovedal, da takšno delo na potek zdravljenja ni negativno vplivalo, tožnik pa posebnih navodil za zdravljenje tudi ni imel. Ker pa je v izvidu z dne 28. 7. 2010 zapisano, da naj tožnik trenira moč roke in naj poskuša opravljati tudi lažja dela, bi tožnik z očitanim delom, po stališču sodišča prve stopnje, celo ravnal po navodilih zdravnikov. V zvezi s tožnikovim nespoštovanjem omejitev iz odločb ZPIZ, pa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da te omejitve niso povezane s tožnikovim bolniškim staležem v obdobju od 4. 6. 2010 do 3. 8. 2010, poleg tega pa so namenjene delodajalcu, da delavcu zagotovi ustrezno delo, zato ne gre za kršitev oziroma odpovedni razlog po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Na podlagi tega je ugotovilo, da zatrjevani odpovedni razlogi niso podani, da je torej izredna odpoved nezakonita, zato jo je razveljavilo in posledično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Po 8. alinei 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanje (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 – prečiščeno besedilo) mora osebni zdravnik oziroma zdravstvena komisija opredeliti začasno zadržanost z dela z datumom njenega začetka in zaključka. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morajo zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. V času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nega mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredijo ali dovolijo. Za odhod zavarovanca izven kraja bivanja je vedno potrebna vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika, ne glede na to, kdo mu je odobril bolniški stalež.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine odločbe z dne 4. 6. 2010, nespoštovanje katere je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se ni opredelilo do celotne izpovedi tožnikovega osebnega zdravnika, kar mu utemeljeno očita pritožba. Ni se opredelilo do tožnikovega odhoda iz kraja bivanja, saj dejstvo, da mu odhoda njegov osebni zdravnik, ki je bil z namenom tožnika, da bo odšel v A., seznanjen, ni izrecno prepovedal, ne more nadomestiti navodil iz odločbe z dne 4. 6. 2010. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, zakaj ni verjelo izpovedi detektiva, verjelo pa je tožniku in pričama A.G. in M.H.. Napačno je povzelo izpoved tožnikovega osebnega zdravnika, ko je na tej podlagi zaključilo, da tudi če bi tožnik dejansko barval barko, to ne bi vplivalo na potek njegovega zdravljenja. Neutemeljeno se je oprlo tudi na izvid z dne 28. 7. 2010, saj je tožniku očitana kršitev dne 12. 7. 2010, torej v času pred navedenim izvidom, zato tožnik po navodilih iz tega izvida ni mogel ravnati. Ob tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikovo nespoštovanje omejitev iz odločb ZPIZ z dne 12. 3. 2008, ni kršitev bolniškega staleža, zato tudi ne odpovedni razlog po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, lahko pa je to kakšna druga kršitev. Ob tem pa sodišče prve stopnje zmotno meni, da je ta odločba namenjena le delodajalcu, saj se po nje mora ravnati tudi delavec, da ne pride do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja.

Na podlagi navedenih ugotovitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita, čeprav 8. člen ZPP sodišču nalaga, da mora svojo odločitev o tem, katera dejstva šteje za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, ter jo v razlogih sodbe tudi navesti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom istega zakona).

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje vnovič opraviti temeljito dokazno oceno in tako ponovno celovito ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dokazno oceniti izpovedi vseh zaslišanih prič, te priče po potrebi ponovno zaslišati, opredeliti pa se bo moralo tudi do listinskih dokazov v spisu in na podlagi tega sprejeti celovito dokazno oceno, ter odločiti o tem, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 8. alinei 111. člena ZDR podana tudi skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR, pri čemer mora razloge za svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.