Jedro

Revizija ni popolna, ker toženec v njej ni opredelil, katere od več različnih terjatev izpodbija v okviru revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec, ki je povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola, tožnici povrniti zneske, ki jih je izplačala različnim oškodovancem za v tej nesreči povzročeno škodo, in sicer v skupnem znesku 3,126.121 SIT (sedaj 13.045,07 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zamude po njihovem izplačilu. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V njej vztraja pri stališču, da tudi zanj velja omejitev regresnega upravičenja oziroma njegove povračilne dolžnosti le do zneska 2,000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), kot je bila uveljavljena s sicer kasneje sprejeto novelo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-B). Meni tudi, da je napačno odločeno o začetku teka zamudnih obresti, saj je prišel v zamudo šele takrat, ko mu je tožnica poslala poziv na plačilo, ne pa z dnevom tožničinega izplačila oškodovancem.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni popolna.

6. Revizija je kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi omejena tudi glede obsega izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar imajo zahtevi v tožbi različno podlago, se na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP tudi pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Revizijsko sodišče lahko izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, zato mora biti ta del v reviziji jasno opredeljen (371. člen ZPP). Če ni, je taka revizija nepopolna in jo mora revizijsko sodišče zavreči (primerjaj pravno mnenje Občne seje VS RS s 26. junija 2002).

7. Spor, v katerem zavarovalnica od povzročitelja terja povrnitev oškodovancem izplačane odškodnine, je premoženjskopravne narave. V obravnavani zadevi tožnica terja od toženca povrnitev izplačanih zneskov različnim oškodovancem na različni pravni in dejanski podlagi. Na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju, sklenjene hkrati s pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, terja od toženca povrnitev 1,505.377 SIT (sedaj 6.281,83 EUR), ki jih je kot premoženjsko škodo izplačala lastniku A. d.o.o. za tako imenovano totalko zaradi obsega poškodb na avtomobilu, ki ga je vozil toženec. Na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti pa je izplačala še naslednje zneske, katerih povrnitev terja od toženca: voznici drugega v prometni nesreči udeleženega avtomobila I. Z. je na podlagi pravnomočne sodbe izplačala znesek 807.215 SIT, ki zajema prisojeno odškodnino za njeno nepremoženjsko škodo, prisojene zakonske zamudne obresti in pravdne stroške; Zdravstvenemu zavodu Slovenije je za stroške zdravljenja I. Z. plačala 39.105 SIT; I. Z. je nazadnje na podlagi sklenjene poravnave plačala še znesek 774.424 SIT za premoženjsko škodo v zvezi z njenim avtomobilom.

8. Od pravkar navedenih zneskov le prvi znesek 1.505.377 SIT presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Vendar revizijsko sodišče toženčeve revizije niti glede tega zneska ne more meritorno obravnavati. Toženec je v reviziji navedel le, da mora tudi zanj veljati omejitev regresnega upravičenja tožnice iz kasneje noveliranega 7. člena ZOZP, ni pa hkrati opredelil, za katere od prej navedenih terjatev uveljavlja omejitev na 2,000.000 SIT. Zato ni jasno, konkretno katere od različnih zneskov, izplačanih različnim oškodovancem na različnih podlagah, izpodbija z revizijo. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, katere terjatve dejansko izpodbija, še manj pa pooblastila za ukrepanje, da to samo določi namesto revidenta. Če bi tako ravnalo, bi to lahko pomenilo tudi neenakopravno obravnavanje pravdnih strank. Ravnalo bi preko svoje pristojnosti in lahko tudi v škodo nasprotne stranke. Revident je torej tisti, ki mora jasno opredeliti, kateri del drugostopenjske sodbe izpodbija, tudi z določitvijo, odločitev o konkretno katerih terjatvah izpodbija. Situacija je torej podobna kot v primeru, ko revizijsko sodišče kot nepopolno zavrže revizijo zato, ker revident izpodbija delno temelj in delno višino terjatve, pri tem pa ne opredeli, za kolikšen del priznava obstoj svoje odškodninske odgovornosti ali obstoj svojega prispevka, ali kolikšna odškodnina je po višini utemeljena.

9. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je toženec na prvi strani svoje vloge navedel pravdne stranke, znesek 3,126.121 SIT, označil, da gre za revizijo in kateri odločbi izpodbija, vendar navedenega zneska ni mogoče šteti za opredelitev revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe. Gre namreč za isti znesek, kot je bil uveljavljan že v sami tožbi. Revizija je jasna vsaj glede tega, da toženec ne izpodbija prisoje 2,000.000 SIT, kolikor je znašala omejitev iz noveliranega 7. člena ZOZP, pač pa razliko do zneska 3,126.121 SIT. Tako kot se ne ve, katerih terjatev v okviru 2,000.000 SIT ne izpodbija, se tudi ne ve, katere terjatve pa izpodbija v okviru razlike 1,126.121 SIT (4.699,22 EUR) in ali so med njimi tudi take, ki ne presegajo revizijskega praga.

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP toženčevo nepopolno revizijo zavrglo, kar zajema tudi priglašene revizijske stroške.