Jedro

Neutemeljen je očitek sodišču, da pri določanju preživnine in pri določanju stroškov od tožnice ni terjalo, da stroške izkaže in je zato preživnino previsoko odmerilo. Sodišče prve stopnje je namreč natančno pojasnilo, glede katerih stroškov sta starša soglasna, katerim stroškom toženec ni oporekal in kako so sicer stroški izkazani, izpodbijanje višine teh stroškov šele v pritožbi in nasprotovanje ugotovljeni višini, pa še to pretežno pavšalno, ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka po tožbi (tožeča stranka po nasprotni tožbi) nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 10. 2018 zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 8. 2018, s katero je sodišče: nadomestilo soglasje tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) za spremembo bivališča mld. hčere A. A.; nadomestilo toženčevo soglasje za vpis hčere v prvi razred Osnovne šole X., v šolskem letu 2018/2019; tožencu naložilo obveznost izpisati otroka iz Osnovne šole Y. v L.; razveljavilo delno sodno poravnavo z dne 29. 11. 2017 in določilo začasni režim izvajanja stikov med otrokom in očetom.

2. S sodbo je sodišče po končanem postopku mld. hčer pravdnih strank A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi B. B., tj. tožeči stranki po tožbi in toženi stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnici) -I. točka izreka. Podrobno je določilo stike pravdnih strank z mld. A. A., kot to izhaja iz II. točke izreka. Razsodilo, da je toženec dolžan plačevati preživnino za mld. hčer A. A., pri čemer je preživnino določilo v višini 528 EUR mesečno za čas od 2. 3. 2017 do 30. 6. 2018, v višini 486 EUR od 1. 7. 2018 do 31. 7. 2018, 319 EUR od 1. 8. 2018 do 31. 8. 2018 in v višini 403 EUR mesečno od 1. 9. 2018 dalje, pri čemer vsak obrok preživnine zapade do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je sodišče upoštevalo že opravljena delna plačila, tako da je tožencu naložilo v plačilo še preživnino v višini 4.958,31 EUR za obdobje od 2. 3. 2017 do 31. 7. 2018, za obdobje od 1. 8. 2018 do 31. 8. 2018 v višini 319 EUR ter za obdobje od 1. 9. 2018 dalje v višini 403,00 EUR mesečno, z zapadlostjo obrokov do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, preživnina se valorizira v skladu s sklepom o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilom pristojnega centra za socialno delo (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek toženca, s katerim je zahteval zaupanje mld. A. A. njemu v varstvo in vzgojo, ureditev stikov med hčero in materjo B. B. ter plačevanje preživnine s strani matere.

3. Toženec se pritožuje tako zoper sklep kot zoper sodbo. V pritožbi zoper sklep in njeni dopolnitvi navaja, da je napačno uporabljeno materialno pravo, spregledano je dejansko stanje, podane so tudi procesne kršitve. Sodišče je s sklepom o izdaji začasne odredbe preuranjeno odločilo, da se mld. A. A. izpiše iz Osnovne šole Y. in da se jo vpiše v Osnovno šolo X. Zapisalo je, da je bistvenega pomena razdalja od A. A. dejanskega bivališča do šole. Pomembno je, da je pot v Osnovno šolo X. povezana z nevarno in naporno vožnjo s šolskim kombijem. Nevarnost toženec podrobneje opisuje. Sodišče navaja, da je dejansko prebivališče mld. A. A. v S., kar je kontradiktorno, saj je S. oddaljen stran od Dolenjske, enako imata samo poštno številko. Vikend oziroma zidanica na Dolenjskem ni dejansko prebivališče mld. A. A. A. A. je namreč pogosto pri materi tožnice in pri tožničinem bratu v R. Tožnica zaradi svojega izmenskega dela hčere sploh ne odpravlja v šolo. Sodišče je nekritično sprejelo dejstvo, da tožnica nima časa niti, da bi svojo mld. hčer odpravila v šolo. A. A. tako večino popoldnevov preživlja s svojo babico in dedkom. Oče po drugi strani vsakodnevne skrbi za A. A. ne more izvajati in je otrok zaupan ljudem, katerih primernosti sodišče ni presojalo. Brez izdaje začasne odredbe bi A. A. obiskovala osnovno šolo v L., pot mld. A. A. v šolo ne bi bila povezana z nobeno vožnjo, saj gre za nekajminutno pešhojo do Osnovne šole Y. Ni resnično in ne relevantno, kako naj bi imela A. A. na Dolenjskem širše razvito sorodstveno mrežo. Sodišče se sklicuje na ugotovitve izvedenke, pri čemer dokaz z izvedencem še ni izčrpan. Sodišče povzema premoženjske razmere, ki naj tožnici ne bi omogočale življenja v L., toženec dokazuje nasprotno. Tožnica bi lahko vzela kredit za rešitev stanovanjskega vprašanja v L. Sodišče se ni izreklo o opozorilu toženca, da je A. A. živela polovico časa pri materi in polovico pri očetu in ne drži, da A. A. dejansko živi pri tožnici. Sodišče je odredilo spremembo prebivališča mld. A. A. in jo izpostavilo vsakodnevni naporni, dolgotrajni in nevarni vožnji do šole in iz šole. V največjo korist mld. A. A. je, da obiskuje šolo v L. in v L., vsaj čez teden, tudi živi. Sprememba šole zagotovo ni in ne bo prispevala k boljši spočitosti otroka za šolo, A. A. ima grozljive podočnjake, izpodbijani sklep ji ni v korist. A. A. bo všeč na Osnovni šoli Y., saj to šolo obiskujejo njeni prijatelji iz vrtca. Sodišče z odločitvijo nedovoljeno posega v ustavno zagotovljeno starševsko pravico toženca. Gre zgolj za maščevanje tožnice tožencu in za tožničine premoženjske težnje. Sodišče ni presojalo, da bi bil toženec morebiti manj primeren za skrb in vzgojo otroka, zato ni ustrezno, da s preuranjenimi odločitvami ustvarja nepotrebne položaje. Sodišče daje pravno zaščito enostranskim potezam tožnice. V korist otroka bi bila rešitev, po kateri bi bila A. A. vsaj med tednom pri očetu, z materjo bi imela po potrebi tudi vsakodnevne stike. Izpodbijani sklep je škodljiv za A. A. in posega v starševsko pravico toženca. Ne gre zgolj za začasno ureditev, temveč se prejudicira odločitev, začasna odredba je posegla tudi v režim glede počitnic. Sodišče je v argumentacijo vključilo ugotovitve izvedenca, ki še niso bile pretresene. Sodišče bi moralo ugovoru ugoditi, predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrniti in podpreti odločitev, da mld. hči začasno živi pri očetu zaradi obiskovanja osnovne šole v L. ter primerno določiti režim stikov mld. hčere z materjo. Sodišče je nerazumno celotno stroškovno breme preneslo na toženca, z izpodbijanim sklepom se mld. A. A. izpostavlja nepotrebni vožnji tudi za izvajanje stikov med otrokom in tožencem kot očetom.

4. V pritožbi zoper sodbo toženec navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo odločitve in zavrnitev zahtevka po tožbi v celoti in ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi, podredno razveljavitev sodbe in vračilo zadeve v novo sojenje. Uvodoma izpostavlja, da je tožnica sodišče večkrat zavedla in ni razkrila vseh podatkov, pomembnih za razsojo stvari. Navedla je, da prebiva na naslovu D. 1, S., kjer naj bi imela urejeno prijavo prebivališča (sprva je navajala naslov V. 18, kasneje R. 2, S., šele kasneje D. 1, S.). Tožnica nima enakega naslova kot mld. A. A., v dokazne namene toženec vlaga polico turističnega zavarovanja, iz februarja 2019. Tožnica je zamolčala tudi, da živi v zunajzakonski skupnosti. Ponovno bi bilo treba preveriti, ali je dodelitev mladoletnega otroka tožnici res v otrokovo največjo korist. Toženec od otroka sliši, da čas pretežno preživljajo pri C. C., ki stanuje na naslovu J., kar pomeni, da je A. A. spet podvržena vsakodnevnim vožnjam do svoje šole, oziroma ni s svojo materjo. Če so vsi nastanjeni na D., pa je C. C., torej nov partner tožnice, nov član gospodinjstva in so stroški drugače razporejeni. Kot izhaja iz šolskega bralnega kartona iz aprila, A. A. karton vsakič podpiše drug podpisnik.

5. Sodba je povzročila zmedo in je mld. A. A. v škodo. Odločitev je preuranjena. Toženec ni sprejel ugotovitev izvedenke. Z vlogo z dne 14. 9. 2018 je terjal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedenka ga ni ustrezno dopolnila, sodišče se ni izreklo do vseh pripomb, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Izvedenka je na splošno ocenila oba starša kot primerna, po drugi strani je zapisala, da oba starša v lastnih konfliktih nista povsem upoštevala otrokovih potreb. V sodbi je podana in izkazana notranja protislovnost. Izvedenka bi morala podrobneje pojasniti, kakšen pomen pripisuje navedbam tožnice, ki je očitno po lastni iniciativi opisovala, da se je s partnerjem neuspešno dogovarjala o rešitvi stanovanjskega problema. Do sklopa pripomb se izvedenka na naroku ni opredelila, kljub temu, da je imela zapiske s sabo. Poslala je dopolnitev izvedenskega mnenja, v kateri se je izgovorila, da je bila izjava o grožnjah vzeta iz konteksta, čeprav groženj ni zanikala. Sodišče je izmikanje izvedenke dopustilo, hkrati se ni opredelilo do te tematike, čeprav je priča Č. Č. izpovedal o sestanku s tožnico, ki mu je podala predlog za razrešitev premoženjskih razmerij med pravdnima strankama. Tožničina grožnja se uresničuje. Toženec je predlagal, da se izvedenka opredeli, ali nemara tožnica z izbiro prebivališča ni dala prednosti urejanju premoženjskih odnosov s tožencem pred hčerinimi interesi, vprašanje je ostalo brez odgovora. Izvedenka ni pojasnila, ali je imela neposreden kontakt s starimi starši in ali se lahko z gotovostjo opredeli, ali so ti sorodniki primerni, da vršijo skrb za mld. A. A. Ni se opredelila, ali je resnično v večjo korist otroka, da se tega dejansko odvzame očetu. Neodgovorjeno je ostalo tudi vprašanje, ali ne bi bilo bolj stabilno okolje, ko bi otroka v šolo pospremil in iz šole sprejel eden od staršev, v tem primeru oče. Ni pojasnila, ali je imela neposreden vpogled v okolje, kjer je mld. A. A. zaradi odsotnosti od matere živela, in ali je upoštevala, da bo morala A. A. očitno pogosto menjati kraj bivanja. Ni se opredelila o vplivu turnusne obremenitve matere na otroka. Ta vprašanja so tudi v sodbi ostala brez odgovora. Izvedenka se tudi ni opredelila do predloga, da se izjasni ali ne bi bilo bolje, da bi tožnica privolila v najem primernega stanovanja. Tožnica bi lahko vprašanje reševala z najemom ustrezne nepremičnine, saj je sama navajala, da nepremičnine, kjer ima A. A. naslov, ne bo mogla vedno uporabljati. V ugotavljanje koristi bi sodilo tudi, da se otroka nevšečnostim in nevarnostim prometa, povezanega z vsakodnevno potjo v podružnično šolo ne izpostavlja.

6. Sodba je pomanjkljiva tudi glede vprašanja skupnega starševstva, omejila se je na nesprejemljivost določanja prebivanja tožnici, na vprašanje ureditve skupnega starševstva ni odgovora, izvedenka se mu je izognila. Izvedenka se ni želela opredeliti do izrecnega vprašanja, ali bi bilo glede na njena stališča, da je pomembno za deklico, da živi z materjo, s katero se lahko zaradi pripadnosti spola ustrezno identificira, njeno mnenje drugačno, če bi bil skupni otrok drugega spola. Vprašanje skupnega starševstva je treba presojati v prvi vrsti skozi korist otroka. Sodišče in izvedenka se s tem nista ukvarjala. Sodišče je izkazalo veliko kreativnost pri določanju režima preživljanja počitnic in izdalo neizvršljivo sodno odločbo, ki jo je tožnica v preteklosti že izkoristila. Izvedenka je ugotovila, da se je komunikacija med pravdnima strankama že izboljšala in možnost skupnega starševstva ni bila ustrezno strokovno pretresena. Sodišče bi moralo omogočiti, da se postopek tudi z novim izvedencem ustrezno pretrese v korist otroka. Ne drži, da naj bi toženec izkazoval nespoštljivost do tožnice z opozorili, da ima težave pri šolski podpori mld. hčere, kapaciteto staršev je treba upoštevati kot dejstvo. Toženec vztraja, da ima enake pravice do skupnega mld. otroka, v največjo korist mld. A. A. bi bilo, da se omogoči enakopravna skrb s strani obeh staršev.

7. Neustrezna in napačna je tudi odločitev o določitvi stikov in preživnini. Stiki niso določeni v korist mld. otroka in je izrek glede stikov celo nasproten mnenju izvedenke. Stiki čez teden niso zadostni, tudi izvedenka je menila, da bi bilo v korist otroka, da bi se določili obsežneje. Zagotoviti bi bilo treba, da bi breme izvajanja stikov enakomerno prevzeli obe stranki, kar sedaj ni zagotovljeno. Toženec prihaja po otroka v okolje, ki ni njegovo in ne otrokovo primarno okolje. Mati bi morala prevzeti odgovornost in breme, da bi otroka pripeljala k tožencu v večji meri, kot to določa sodba. Mati ni izkazala, da bi bila pripravljena na kompromise. Stike je treba določiti tudi za čas po koncu šolskega pouka od 25. 6. do 30. 6., kar sedaj ni določeno. Neustrezno in neugodno za toženca in otroka je določeno tudi izvajanje stikov na dela proste dneve oziroma praznike ter počitnice. Področje stikov bi bilo treba določiti drugače, ustrezneje.

8. Ker tožnica sploh nima enakega naslova kot mld. hči, se zastavlja vprašanje, ali sploh živita tam in s takimi stroški, kot se je zatrjevalo. Poleg tega ima tožnica zunajzakonskega partnerja in so nemara stroški drugačni. Sodišče pri določanju preživnine in pri določanju stroškov od tožnice ni terjalo, da stroške izkaže in jih je v posledici previsoko odmerilo. Nepredstavljivo je, da bi dejansko znašali kar 700 EUR. A. A. na primer sama pove, da na plesne urice ne hodi več. Če sta tožnica in hči bivali na naslovu R. oziroma J., to vpliva na znižanje stanovanjskih stroškov. Sodišče je nepravilno določilo prejemke toženca, pavšalno jih je določilo na 4.000 EUR na mesec. Takšna višina je neizkazana in nerealizirana. Ni razvidno, koliko sodišče pripiše dohodku iz naslova vrednostnih papirjev (toženec je imel z njimi izgubo), enako velja tudi glede kampa, poleg tega kampa toženec nima kot fizična oseba. Sodišče je upoštevalo zmotne in napačne vhodne podatke, napačno je ugotovilo strošek preživljanja in tega neustrezno porazdelilo med starša. Ni jasno, zakaj sodišče ne upošteva računov, s katerimi je toženec izkazal, kaj vse je stroškovno namenil za mld. A. A. Ne drži, da določeni računi ne bi bili priloženi. Izpostavlja račun za čelado, smučarske čevlje in kolo.

9. Toženec nato še podrobno komentira posamezne ugotovitve v sodbi. Navaja, da je plačeval stroške za A. A., sedaj mora povrniti še stroške vrtca, ni mu jasno, zakaj bi moral plačevati še tožničine počitnice. Pojasnjuje kako je bilo, ko so še živeli skupaj in kako večkrat niti tožnica ne ve, kje je A. A. Podaja navedbe o tem, da je bil v šoli opozorjen, da imajo otroci gliste in uši, o dogodku, ko je imela A. A. drisko in klicih na telefon. Navaja, da ga v prihodnosti čaka operacija sive mrene in da naj tožnica predloži račune za stroške bivanja na njeno ime. Posebej še opozarja, da A. A. ni v vrtcu in da je pretiran znesek 15 EUR za praznovanje rojstnih dni. A. A. bo rojstni dan praznovala pri tožencu. Dvomi tudi v strošek gledališča oziroma kina.

10. Tožnica je odgovorila tako na pritožbo zoper sklep kot pritožbo zoper sodbo. Predlaga, da sodišče obe pritožbi zavrne.

11. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo:

12. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica in mld. hči pravdnih strank nimata enakega naslova. Toženec v zvezi s tem v spis vlaga polico turističnega zavarovanja, sklenjenega pri Zavarovalnici D., d. d. (B 84), na kateri je navedeno, da je naslov tožnice R. 2, Š. Tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je nedopustno, da toženec v službi (Zavarovalnica D., d. d.) zbira osebne podatke o tožnici. Tudi sicer so toženčeve trditve neutemeljene, kar je tožnica izkazala s prilogami, priloženimi k odgovoru na pritožbo. Priložila je namreč fotokopiji osebnih izkaznic (tako njene kot hčerkine) ter potrdilo o začasnem prebivališču. Tega je tožnica res (predhodno) prijavila na naslov R. 2, S. (od 17. 10. 2016 - 29. 9. 2019) - A 91. Kot izhaja iz osebnih izkaznic mld. A. A. in tožnice, pa je njuno stalno prebivališče na naslovu S., D. 1 (najmanj od 26. 9. 2018, tj. od datuma izdaje navedenih osebnih izkaznic). Navedeno potrjuje, da je tožnica po izdaji začasne odredbe z dne 29. 8. 2018 stalno prebivališče na navedenem naslovu prijavila tako zase kot za hčer. Tožničin dom in dom mladoletne hčere pravdnih strank je torej nedvomno na (istem) naslovu D. 1 (S.), S., vse drugačne pritožbene navedbe ob povedanem niso utemeljene. Neutemeljene so tudi navedbe glede (izvenzakonskega) partnerja tožnice. Tudi iz police zdravstvenega zavarovanja, ki jo je predložil toženec, izhaja, da ta ne stanuje na istem naslovu kot tožnica, zato zgolj predložitev police turističnega zavarovanja in razne domneve toženca ne zadoščajo za razveljavitev sodbe in obravnavanje zadeve v ponovnem postopku. Da ima partnerja, tožnica v odgovoru na pritožbo priznava, pravilno pa navaja, da bi bilo navedeno pomembno v primeru, da bi med njima obstajala izvenzakonska skupnost in bi dejansko bivala skupaj, kar pa ni bilo in ni izkazano. Enako velja glede povsem pavšalnih navedb, da naj bi bila mld. hči pravdnih strank nastanjena pri partnerju tožnice, torej v povsem tretjem okolju. Če bi zatrjevane okoliščine dejansko obstajale, bi jih toženec glede na obseg stikov, ki jih izvaja z mladoletno hčerko, nedvomno lahko sam zaznal in v zvezi s tem postavil ustrezne trditve in predlagal dokaze, vendar tega ni storil. Glede zaupanja mld. A. A. v varstvo in vzgojo materi

13. Glede zaupanja mladoletne hčere v varstvo in vzgojo tožnici se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno oprlo na izvedeniško mnenje. Izvedenka se je izrecno izrekla tudi o vprašanju skupnega varstva in vzgoje (skupno starševstvo). Neutemeljena je navedba, da se sodba glede tega osredotoči le na nesprejemljivost določanja prebivanja tožnici. Ne drži, da sodišče koristi otroka ni presojalo skozi možnost skupnega varstva in vzgoje in da se izvedenka do tega ni opredelila. Izvedenka je namreč pojasnila, da se ji zdi skupno starševstvo manj verjetno, ker starša zelo težko komunicirata in so bile komunikacije tudi čisto prekinjene. Opisanih je bilo precej konfliktnih situacij, ko oče ni prišel nasproti materi oziroma z njo ni komuniciral (glej 19. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Za skupno starševstvo mora biti komunikacija tekoča, sprotna in spoštljiva, za kar izvedenka ni videla veliko možnosti. Težavo je videla tudi v tem, da tožnica ni imela stanovanja (v L.) in so v situaciji, ko partnerja, ki gresta narazen in njuna komunikacija ni v redu, možni tudi nadaljnji konflikti, kar ne bi bilo v korist deklice. Kljub vztrajnemu postavljanju vprašanj pooblaščenca toženca o komunikaciji med strankama, preverjanju na posamičnih primerih v smislu, ali ti ustrezajo zadostnemu standardu komunikacije za izvajanje skupnega starševstva, je izvedenka vztrajala, da dvomi, da bi jo starša lahko izboljšala do te mere, da bi bilo skupno starševstvo možno, saj ne zadoščajo le hipotetična predvidevanja, temveč so potrebni rezultati o dobri komunikaciji. Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da ob neizpolnjenih pogojih za skupno starševstvo ni podlage, da bi tožnici proti njeni volji naložilo prebivanje v L. Ob povedanem ne drži, da bi bil to edini razlog za zavrnitev predloga, po katerem bi A. A. živela v stanovanju v L., starša pa bi se pri skrbi zanjo izmenjevala po ustaljenem redu.

14. V zvezi z izvedeniškim mnenjem toženec nadalje neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker izvedenka mnenja ni ustrezno dopolnila in na vse pripombe toženca nikoli ni odgovorila. Toženec je namreč od izvedenke pričakoval tudi odgovore na vprašanja, ki so presegala nalogo izvedenke, medtem ko je na ostala vprašanja in pripombe podala zadostne odgovore. Glede groženj, ki jih je zatrjeval toženec, sta se izvedenka in sodišče opredelila v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je izvedenka pojasnila, da sta ji stranki v zvezi z domnevnimi materialističnimi težnjami matere dali nasprotujoči si izjavi ter pojasnila, da so posamezne izjave, vzete iz konteksta, ki so nasprotujoče med starši, le del presoje in izvedenske ocene, zato na končno mnenje ne morejo bistveno vplivati. Sodišče je pravilno pojasnilo, da ni naloga izvedencev, da bi preverjali nasprotujoče si navedbe pravdnih strank o dejstvih, temveč je to naloga sodišča. Namen mnenj je, da se stranke analizira v mejah, ki so relevantne za odločitev v zadevi. Toženec pa tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi morala izvedenka podajati pojasnila tudi glede vprašanj, ki spadajo v odločitev sodišča in ne izvedenke.

15. Nadalje toženec neutemeljeno navaja, da je podana notranja protislovnost mnenja, ker je izvedenka navedla, da oba starša v lastnih konfliktih po njenem mnenju nista povsem upoštevala otrokovih potreb. Hkrati je izvedenka na splošno ocenila oba starša kot primerna starša, zaradi prej navedenih ugotovitev naj bi v nadaljevanju zašla v nerešljiv konflikt. Izvedenka je namreč pojasnila, zakaj je v korist mld. A. A., da se zaupa v varstvo in vzgojo materi oziroma navedla razloge, zakaj je mati primernejša in v čem ima prednost pred očetom. Sodišče je navedeno pravilno povzelo v 16. točki obrazložitve, in sicer je izvedenka vzpostavila navezanost deklice na mater, ki mater preferira, med njima je čustvena bližina, mati upošteva otrokove potrebe, ustrezno vzgojno deluje. Upoštevala je tudi želje deklice, kje bi živela, prav tako je upoštevala, da je deklica ženskega spola, kar je strokovni vidik. Starš je namreč lahko v primeru, ko otrok odrašča ob staršu enakega spola, identifikacijski model za otroka. Mati ima tudi večjo distanco do partnerskih konfliktov, oče se je malce težje kontroliral. Mati deklice ni obremenjevala s konflikti med staršema, čeprav je bila deklica nekajkrat navzoča ob njunih prepirih.

16. Neutemeljeni so tudi očitki izvedenki, da se ni opredelila, ali ne bi bilo bolje, da bi tožnica privolila v najem primernega stanovanja, ki bi ga lahko v obliki preživnine sofinanciral tudi toženec, in zatrjevanja, da bi tožnica lahko reševala svojo stanovanjsko vprašanje z najemom ustrezne nepremičnine, saj tudi v tem primeru ne gre za vprašanja, na katera bi bil potreben odgovor izvedenca. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da toženec ne more odrejati tožnici, kje bo živela.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da večinsko skrb za hčer prevzemajo starši tožnice. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje na razloge sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve v celoti sklicuje. Sodišče je pravilno obrazložilo, da izkazanih boljših starševskih kapacitet matere ne more zmanjšati to, da mora zaradi svoje službe hčer kdaj prepustiti v varstvo starim staršem, kar po ugotovitvah izvedenke mld. A. A. ne povzroča stiske, saj okolje starih staršev in sorodnikov opisuje pozitivno. Tudi predloženi bralni karton z različnimi podpisi zato ne potrjuje bojazni toženca.1 Neutemeljeni so zato tudi nadaljnji očitki, da bi morala izvedenka posebej pojasnjevati, ali je imela neposreden kontakt s starimi starši in se opredeliti tudi, ali so ti primerni, da vršijo skrb za mld. A. A. Prav tako je neutemeljen očitek v zvezi z neposrednim vpogledom v okolje, kjer bo mld. A. A. zaradi odsotnosti od matere živela, saj A. A. živi z materjo, starši ji pri tem le pomagajo. Sodišče pa je na podlagi pojasnil izvedenke ugotovilo, da je A. A. veliko komentirala okolje, kjer sedaj živi, izražala je pozitivna čustva, tudi do starih staršev, do sorodnikov, pozitivno je pričakovala šolo v S. 18. Neutemeljen je tudi očitek o nevšečnostih in nevarnostih prometa, kar je toženec izpostavil v pripombah na izvedensko mnenje. Izvedenka se je opredelila, da materi uspeva poskrbeti oziroma organizirati prevoze in varstvo za hčerko. Sodišče pa je pravilno ocenilo, da ni bistveno, da hči nima organiziranega prevoza od doma, pač pa je bistveno, da je za njen prevoz ustrezno poskrbljeno.

19. Očitki toženca, da se sodišče do problematike in trditev, da tožnico vodijo materialni interesi oziroma materialistične težnje, ni opredelilo, niso utemeljeni. Toženec namreč ni prerekal trditve tožnice, da zoper toženca ne vodi nobenega postopka glede njunih premoženjskih vprašanj, prav tako je tožnica npr. do septembra 2018 vse prevoze mld. hčerke (razen petih) v zvezi s stiki s tožencem opravila sama. Tožnica tudi ni uveljavljala povračila (dodatnih) stroškov za izvedene prevoze. Glede izjave priče Č. Č., je ugotoviti, da drži, da je ta izpovedal, da je po razhodu pravdnih strank tožnica njemu podala svoj predlog za razrešitev premoženjskih razmerij, vendar izjavi, da v primeru neuresničitve to ne bo dobro niti za E. E. niti za A. A., ni mogoče pripisati pomena grožnje. Že zgolj dejstvo, da se je tožnica morala preseliti, zaradi pomanjkanja sredstev za najem ali nakup stanovanja objektivno predstavlja podlago za takšno navedbo.

20. Ob povedanem je odločitev sodišča, da se mld. hči pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo materi, tudi po oceni sodišča druge stopnje v korist mld. A. A. Sodišče je njeno korist pravilno presodilo in je neutemeljena navedba, da bi bilo v konkretnem primeru skupno varstvo in vzgoja v največjo korist otroka ter zatrjevanje, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca, glede na to, da izvedenka ni podala odgovorov na vsa vprašanja. Izvedenka je namreč na vprašanja odgovorila v zadostni meri, v kolikor so se ta nanašala na njeno strokovno znanje. Neutemeljeni so očitki, da se izvedenka ni želela opredeliti do vprašanja, kaj bi bilo, če bi bil skupni otrok drugega spola, saj je pojasnila, da je to le en dejavnik pri ugotovitvi, kateri od staršev je primernejši, gre za strokovni vidik. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo, v (največjo) korist mld. A. A. 21. Neutemeljeno toženec nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča o nespoštljivem odnosu do tožnice. Glede na vsebino in način, na kakršnega je toženec tožnico opozarjal na A. A. šolske obveznosti, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da takšna komunikacija ni spoštljiva (glej opombo 5 na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje).2 Glede stikov:

22. Sodišče prve stopnje je stike mld. A. A. s tožencem natančno opredelilo in ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodna odločba pomanjkljiva, zmotna ter v zvezi s stiki obremenjena s procesnimi kršitvami. Toženec neutemeljeno navaja, da režim za čas od 25. 6. do 30. 6. po sodbi ni določen. Kot izhaja iz 5. točke II. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče odločilo, s kom in kako A. A. preživi poletne počitnice v juliju in avgustu. Navedeno pomeni, da stiki v času od 25. 6. do 30. 6. potekajo po običajnem režimu. Toženec navaja, da je neustrezno določeno izvajanje stikov za toženca in otroka na dela proste dneve oziroma praznike, vendar te pritožbene navedbe ne pojasni. Zgolj navedba, da je treba področje stikov urediti drugače, ustrezneje, za spremembo odločitve o stikih ne zadošča. 23. Neutemeljena je navedba, da izrek glede stikov nasprotuje mnenju izvedenke. Toženec navaja, da nikakor niso določeni zadostni stiki čez teden in da je tudi izvedenka menila, da bi bilo v korist otroka, da bi se stiki čez teden določili obsežneje. Izvedenka je sicer navedla, da bi bilo koristno, da bi imela mld. A. A. z očetom širše stike, vendar le, če krajevno ne bi bila toliko oddaljena (od očeta). Navedla je, da stiki med tednom ne morejo biti tako pogosti, so pa možne druge oblike stikov, predlagala je telefonske kontakte (kar je sodišče upoštevalo pri določitvi telefonskih stikov). Med tednom je za deklico prenaporno, da bi se večkrat na teden vozila k očetu. Sodišče je zato pravilne razloge navedlo v 27. točki obrazložitve.

24. Sodišče je odločilo, da vse prevoze hčere na stike opravi oče, razen prevoza na dan med božičnimi in novoletnimi prazniki. Pri tem je upoštevalo okoliščino, da si mora mati neprestano prilagajati urnik službe, ki med tednom ne sovpada s šolskim urnikom A. A., oče pa bi bil v primeru, če bi hčerko vozila tožnica, pri stikih še dodatno časovno omejen. Glede na navedene okoliščine je odločitev tudi v tem delu pravilna, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo, da strošek prevozov na stike ne more v celoti bremeniti očeta in je to upoštevalo pri odmeri preživnine.

25. Toženec trdi, da se mati ni izkazala tako pripravljene za kompromise, kot jo je ocenila izvedenka, podaja primer prvomajskih počitnic, čemur sicer tožnica nasprotuje. Sodišče je stike v sodbi natančno določilo, tako da do težav ne bi smelo več prihajati.

Glede preživnine:

26. Glede prebivališča tožnice in mld. A. A. je sodišče druge stopnje na toženčeve navedbe odgovorilo že uvodoma. Toženec neutemeljeno navaja, da je glede tega napačno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljen je očitek sodišču, da pri določanju preživnine in pri določanju stroškov od tožnice ni terjalo, da stroške izkaže in je zato preživnino previsoko odmerilo. Sodišče prve stopnje je namreč natančno pojasnilo, glede katerih stroškov sta starša soglasna, katerim stroškom toženec ni oporekal in kako so sicer stroški izkazani, izpodbijanje višine teh stroškov šele v pritožbi in nasprotovanje ugotovljeni višini, pa še to pretežno pavšalno, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilne in natančne razloge glede potreb mld. A. A. Te je le za obdobje od vložitve tožbe do vključno julija 2018 ugotovilo v višini okoli 754 EUR na mesec (vključeni še stroški vrtca), kasneje pa so ugotovljene potrebe nižje, kot je natančno po obdobjih razvidno v 34. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (od septembra 2018 v višini 576 EUR mesečno).

27. Toženec navaja, da mu je mld. A. A. povedala, da na plesne urice ne hodi več. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da to drži, vendar je pojasnila in za to predložila tudi dokaz, da namesto na plesne urice mld. A. A. sedaj hodi na jahanje, zato ni podlage za poseg v odločitev o višini preživnine. Gre za prostočasno dejavnost, konkretna vrsta le-te se pri otroku v različnih obdobjih zagotovo spreminja.

28. Stroškom za praznovanje rojstnih dni v vrtcu toženec pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval, zato jim neutemeljeno nasprotuje v pritožbi, enako velja glede gledališča oziroma kina. Za čas od vstopa v šolo dalje pa sodišče zneska za praznovanje rojstnih dni ni priznalo. Prav tako toženec ni nasprotoval strošku za praznovanje A. A. rojstnega dne in mu neutemeljeno nasprotuje šele v pritožbi.

29. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju potreb in določitvi preživnine ni upoštevalo stroškov počitnic, saj A. A. preživi polovico pri vsakem od staršev, zato tega bremena tožencu ni naložilo in so pritožbene navedbe, da toženec ne bi smel biti dolžan plačevati še za tožničine počitnice, nerazumljive (glej 34. točko obrazložitve).

30. Glede bivanjskih stroškov so, ob že predhodno povedanem, očitki toženca neutemeljeni, saj tožnica in hči bivata na naslovu D. (in ne R. niti J.). Prav tako ni izkazana zunajzakonska skupnost tožnice z njenim novim partnerjem.

31. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neustrezni porazdelitvi preživninskega bremena med starša. Toženec izpodbija zaključek sodišča, da zasluži 4.000 EUR na mesec in zatrjuje, da je takšna višina neizkazana in nerealizirana. Sodišče je ugotovilo, da toženec mesečno prejema 1.600 EUR neto plače in 430 EUR nadomestila, iz naslova najemnine za poslovni prostor prejme še okoli 1.200 EUR na mesec. Ugotovilo je tudi, da ima okoli 10.000 EUR prihrankov, kamp na Hrvaškem, je lastnik več osebnih vozil in tudi hiše, v kateri živi, večjega števila stavbnih, kmetijskih oziroma gozdnih nepremičnin v L. ter je solastnik kmetijskih nepremičnin v Občini B. in tudi imetnik vrednostnih papirjev. Že seštevek plače, mesečnega nadomestila in najemnine za poslovni lokal znaša okoli 3.200 EUR. Sodišče je upoštevalo še vrednostne papirje ter ni dvomilo, da ima toženec dobiček tudi iz poslovanja kampa na Hrvaškem,3 v kar tudi višje sodišče ne dvomi. Dohodki toženca so tako zagotovo višji od 3.200 EUR mesečno (čeprav sodišče ni moglo ugotoviti natančne višine). Tudi če bi dohodki toženca znašali le 3.200 EUR (temu znesku ne nasprotuje), pa ob ostalem premoženju toženca in ugotovitvi, da prihodki tožnice na mesec povprečno znašajo med okoli 1.200 in 1.300 EUR (kar ni izpodbijano), ni dvoma, da je sodišče preživninsko breme med obe pravdni stranki (torej preživninsko breme očeta v višini 70% in matere v višini 30%), ob upoštevanju, da tožnik nosi stroške prevoza na stike, pravilno razporedilo. Upoštevati je namreč tudi dejstvo, da je potreben večji angažma tožnice, ki ji je hči zaupana v varstvo in vzgojo.

32. Toženec navaja, da ga v bližnji prihodnosti čaka operacija sive mrene, vendar je pri odločitvi važno stanje na dan sodbe sodišča prve stopnje, zato te trditve ni mogoče upoštevati, niti ni izkazana. Izkazano tudi ni, da mora določena zdravila doplačevati oziroma plačevati v celoti. Prilaga odločbo DURS o izgubi z delnicami, ki izkazuje, da je delnice odsvojil (sicer za nižjo vrednost, kot so bile pridobljene). Navedeno pa ne vpliva na porazdelitev preživninskega bremena, glede na predhodno obrazložitev.

33. Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve navedlo, da je toženec poleg stroškov vrtca za A. A. (tega je sodišče pri določitvi zneskov plačila preživnine za nazaj upoštevalo - glej 37 točko obrazložitve - in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene), uveljavljal še stroške obleke, obutve, počitnic, zavarovanja, športnih rekvizitov, šolskih potrebščin in raznih (drobnih) nakupov. Sodišče je pravilno obrazložilo, da se nakupi dobrin za otroka, ki med staršema niso usklajeni, štejejo za darila, čemur toženec niti ne nasprotuje. Konkretno nasprotuje zaključku sodišča, da določeni računi niso bili predloženi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni naloga sodišča, da pregleduje vse predložene račune, če za to stranka ne poda ustreznih trditev. Toženec šele v pritožbi pojasnjuje, da naj bi bila na računu ... s 6. 11. 2018 navedena čelada, vendar je tožnik navedel znesek za čelado v višini 104,44 EUR, tega zneska pa na računu ni. Navaja, da so na računu z dne 22. 11. 2018 smučarski čevlji v višini 95,96 EUR, vendar tudi iz tega računa ni razvidno, ali gre za čevlje za A. A., oz. otroške čevlje. Za kolo računa ni bilo in tega toženec ne prereka (navaja, da je bilo kupljeno preko spleta). Razlogi sodišča prve stopnje v 38. točki obrazložitve so tako pravilni.

34. Toženec dodatno podaja še posamezne navedbe po točkah sodbe in deloma ponavlja pritožbene navedbe, na katere je bilo odgovorjeno že predhodno. V 2. točki obrazložitve sodišče povzema le navedbe tožnice, zato odgovor v zvezi s tem ni potreben. Toženec posebej izpostavlja nekaj dogodkov. Navaja, da so jih v šoli opozorili, da imajo otroci gliste in uši, glede 12. 4. 2019 navaja, da je imela A. A. drisko, opisuje tudi klice 6. 5. 2019. Toženec opisuje dogodke, tožnica pa v odgovoru na pritožbo predstavi svoje videnje teh dogodkov, kar le izkazuje, da starša še vedno nista sposobna ustrezne komunikacije.

35. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep:

36. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo za čas do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka (oziroma do drugačne odločitve sodišča). Glede na potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugovor toženca zoper začasno odredbo zavrnilo, le na kratko odgovarja.

37. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi med drugim nadomestilo soglasje toženca za spremembo bivališča mld. A. A. na naslov D. 1, S. V izpodbijanem sklepu sodišče navaja, da gre za prebivališče A. A. v S. oziroma v D., dejansko je mišljena D. (S.), zato so pritožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, kje biva mld. A. A., zato so navedbe, da mladoletna hči pravdnih strank stanuje pri materi tožnice, neutemeljene. Ker tožnica skrbi za A. A. in ni bilo izkazano, da večinsko skrb za mld. A. A. prevzemajo starši tožnice, tudi ni potreben odgovor na navedbe, kako tožnica hčere sploh ne odpravlja v šolo in kako A. A. večino popoldnevov preživlja z babico in dedkom in da naj bi bila zato odločitev sodišča prve stopnje nerazumna.

38. Sodišče druge stopnje sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da ni razloga za dvom v izvedenkin povzetek razgovora s A. A. in da je verjetno izkazano, da A. A. kot svoj dom dojema prebivališče matere, torej tožnice. Zaključilo je, da je izkazano, da je dejansko prebivališče mld. A. A. na naslovu D. 1, S. Upoštevalo je razvitost družinske in socialne mreže, A. A. ima v S. več sorodnikov po materini strani, s katerimi je pogosto v stiku, v bližini prebivata starša tožnice, njena brat in sestra, ki ji pomagajo. S stopnjo verjetnosti je sodišče pravilno sklepalo, da je A. A. na sorodnike navezana. Izpodbijanje posameznih navedenih zaključkov v zvezi s sorodstveno mrežo ne vzbudi dvoma v verjetnost razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

39. Kot pravilne sprejema sodišče druge stopnje tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom toženca, da bi morala tožnica nastanitev iskati čim bližje prejšnjemu prebivališču in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

40. Ob ugotovitvi sodišča, da se je s stopnjo verjetnosti izkazalo, da A. A. kot svoj dom dojema kraj, kjer prebiva skupaj z materjo in se druži s sorodniki, ter upoštevaje že prej navedene zaključke, je odločitev sodišča, da spremeni otrokovo prebivališče, pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o obiskovanju šole v bližini.

41. Toženec je navajal, da je napačna ugotovitev, da mld. A. A. že dve leti dejansko živi pri tožnici; vendar neutemeljeno, saj je A. A. dejansko bivala pri tožnici, ki jo je praktično vsakodnevno vozila v vrtec v L. 42. Sodišče je pravilno navedlo, da je za mld. A. A. bolj primerno in koristno obiskovanje šole v okolju njenega dejanskega prebivališča kot pa v L. Vsekakor je šola v L. bistveno bolj oddaljena (100 km) od D. kot pa šola, do katere se vozi mld A. A. Delno se prevaža s šolskim kombijem, pri čemer toženec izpostavlja, da naj bi šlo za nevarno in naporno vožnjo, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da ob ugotovitvah sodišča prve stopnje za kakšno vožnjo gre, ogroženost otroka (ki je pravni standard) ni podana.

43. Glede na predhodno navedene ugotovitve ter ugotovitve sodišča, da se je A. A. vživela v šolsko okolje, se ujela s sošolkami, uživa in v šolo hodi z največjim veseljem, je neutemeljena navedba, da sklep ni v korist deklice, neutemeljeni pa so tudi očitki o kronični neprespanosti, ki ni bila izkazana.

44. Na očitke o želji tožnice, da se maščuje tožencu, je bilo že odgovorjeno.

45. Ker iz dejanskih ugotovitev sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je A. A. v korist, da biva z materjo (tudi začasno), pritožbene navedbe toženca, da naj bi bilo A. A. všeč tudi na Osnovni šoli Y., za odločitev niso relevantne in toženec neutemeljeno navaja, da bi bilo A. A. v največjo korist, da bi šolo obiskovala v L. in čez teden pri tožencu tudi živela.

46. Sodišče prve stopnje se je na ugotovitve izvedenke oprlo le deloma in v okviru presoje verjetnosti, zato so tudi očitki, da bi moralo sodišče z odločitvijo počakati, dokler ne bi bile ugotovitve celovito pretresene, neutemeljeni.

47. Končno je neutemeljen tudi očitek glede stroškovnega bremena stikov, določenih z začasno odredbo. Stroške v zvezi s stiki je sodišče ovrednotilo ob odločitvi o glavni stvari.

48. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

49. Glede na naravo spora in okoliščine primera nosi toženec v skladu s 413. členom ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka. O stroških tožnice sodišče ni odločalo, saj kljub predlogu, da ji toženec povrne njene stroške pritožbenega postopka, teh ni specificirano priglasila.

1 V odgovoru na pritožbo je tožnica tudi pojasnila, čigavi podpisi se na kartonu nahajajo (njeni in materini). 2 Neenakovreden in nespoštljiv odnos toženca do toženke je zaznal tudi CSD (glej list. št. 111 spisa). 3 Toženec je sam izpovedal, da je lastnik nepremičnine na Hrvaškem, na kateri so nameščene prikolice (kamp) kot fizična oseba.