Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik trditev o pravno pomembnem dejstvu (da se je škodni dogodek zgodil) dokazati s stopnjo prepričanja, saj okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo znižanja tega dokaznega standarda.

Upoštevajoč temeljno dokazno pravilo, da nosi stranka trditveno in dokazno breme za dejstva, ki so ji v korist, je bil toženec zaradi dokazovanja negativnega dejstva v dokazno šibkejšem položaju.

Sodišču ni treba izvesti dokaza, ki bi služil ugotovitvi pravno nerelevantnega dejstva (213. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine v višini 18.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 (I. točka izreka), ter tožniku naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne njegove pravdne stroške v višini 2.088,41 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženčevo breme.

Napačna je dokazna ocena, da je tožnik policijo poklical šele zvečer naslednji dan (4. 6. 2016). Iz uradnega zaznamka z dne 26. 8. 2016 v prilogi C9 izhaja, da je bila dne 3. 6. 2016 ob 20.45 patrulja napotena s strani OKC na naslov A. Drži torej tožnikova izpoved, da je poklical na številko 113 na dan škodnega dogodka. Patruljo je na naslov A. poslal OKC, ki sprejema klice na številko 113. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo listine v prilogi C10, iz katere izhaja zapis policistke B. B., da je bilo pri reševanju zadeve ugotovljeno, da se je policistka zmotila glede datuma – datum dogodka je bil 3. 6., ne 4. 6. 2016. Tudi iz izpovedi C. C. izhaja, da je bil čas klica in prijave 3. 6. 2016. Da je policija prišla isti dan, je izpovedala tudi D. D. Dokazni zaključek, da je tožnik policijo poklical šele 4. 6. 2016, je tudi v nasprotju z listino v prilogi C19. Bolj prepričljiv je zaključek, da sta policista kršitelja obiskala 3. 6. 2016 ob 20.45, da takrat nihče ni odprl vrat in da sta naslednji dan napisala obvestilo kršitelju, da se izjavi o okoliščinah prekrška. Tožnik je izpovedal, da sta z bratom skregana odkar se je vrnil iz Nemčije, nekje v letu 2000, sodišče pa je ugotovilo, da sta v sporu že več kot 26 let. Toženčeva izpoved je nekonsistentna, začetka spora z bratom ni znal časovno umestiti. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. V novejši sodni praksi se uveljavlja dokazni standard pretežne verjetnosti. Ker je sodišče sklenilo, da bo odločalo o temelju zahtevka in da se odločanje o ostalih predlogih zadrži do odločitve, tožnik z grajanjem procesne kršitve zaradi neizvedbe dokazov ni prekludiran. Sodišče je očitno zmotil čas nastanka fotografij. Izvedenec medicinske stroke bi lahko pojasnil, kdaj po poškodbi nastanejo hematomi (ne že isti dan po poškodbi). Poškodbe je ugotovila tudi tožnikova osebna zdravnica 6. 6. 2016. Sodišče je pri ocenjevanju izpovedi prič uporabilo različen dokazni standard. D. D. je štelo v breme, da ni znala prepričljivo pojasniti, kdaj je toženec napadel sosedo E. E. in kdaj je šla soseda v dom, B. B. pa je razumelo, da se ni mogla spomniti spornega dogodka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pribavo spisa P 1769/2014-II. Listine iz spisa bi potrdile tožnikovo navedbo o toženčevem agresivnem obnašanju. Izrek o stroških je v nasprotju z obrazložitvijo. 15 – dnevni rok za plačilo stroškov je v nasprotju z odvetniško tarifo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel v škodnem dogodku 3. 6. 2016. Njegov zahtevek temelji na trditvah, da ga je toženec telesno poškodoval v napadu z leseno palico, na kateri so bili zarjaveli žeblji.2 Toženec je obstoj škodnega dogodka zanikal. 6. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožnik škodnega dogodka ni dokazal, temelji na ugotovitvah, (1) da sta tožnik in toženec brata, lastnika sosednjih zemljišč, ki sta že več let sprta zaradi služnostne poti čez toženčevo zemljišče, (2) da tožnik v času domnevnega škodnega dogodka ni imel razloga, da bi pristopil k tožencu, s katerim tudi sicer ne komunicira, oziroma z njim poskušal doseči kakršenkoli dogovor ali soglasje glede zemljišča, (3) da ni bilo očividcev spornega dogodka, (4) da ni življenjsko prepričljiv tožnikov opis, da ga je toženec kar pol ure tolkel s palico3, (5) da je tožnik zdravniško pomoč poiskal šele čez tri dni (6. 6. 2016), (6) da so bile predložene fotografije, ki prikazujejo tožnikove poškodbe, posnete 4., 5., 7. in 8. 6. 2016 (ne pa tudi na dan domnevnega škodnega dogodka), (7) da je tožnik policijo poklical šele dan po domnevnem škodnem dogodku, 4. 6. 2016, ko je policija tudi opravila intervencijo na kraju dogodka (tega dne s tožencem zaradi njegove odsotnosti ni opravila razgovora, zato ga je pisno pozvala k podaji izjave). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ob upoštevanju dolgoletnega konfliktnega odnosa pravdnih strank, dopustilo možnost, da je toženec tožnika poškodoval, kot tudi možnost, da se je tožnik poškodoval na drugačen način in tožbo vložil s šikanoznim namenom. V odsotnosti prepričljivih dokazov je ostalo v dvomu, kar je na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP4) vodilo v zavrnitev tožbenega zahtevka.

7. Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ5 bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo, obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. Obstoj škodnega dogodka je pogoj za presojo naštetih elementov odškodninskega delikta. Neutemeljen je pritožbeni očitek o uporabi napačnega (previsokega oziroma prestrogega) dokaznega standarda, prav tako pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba posledično sodba presenečenja. Za sodbo presenečenja gre v primeru, ko sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka kljub zadostni procesni skrbnosti ni mogla računati, in je zaradi tega izgubila možnost navajanja pravno pomembnih dejstev.6 Pritožnik takšne procesne situacije niti ne zatrjuje. Za meritorno odločanje je praviloma potreben visok dokazni standard – prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. O prepričanju govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen človek. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik trditev o pravno pomembnem dejstvu (da se je škodni dogodek zgodil) dokazati s stopnjo prepričanja, saj okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo znižanja tega dokaznega standarda. Tožnik je dokazoval trditev o obstoju (ne neobstoju) dejstva,7 poleg tega je imel možnost pridobiti prepričljive dokaze o dogodku (ni bil torej v spoznavni krizi). Če bi policijo poklical 3. 6., in bi policija tega dne poskušala opraviti tudi razgovor s tožencem, bi bil rezultat policijskega postopka lahko drugačen.8 Predvsem pa bi dejstvo, da policija tega dne s tožencem ne bi mogla opraviti razgovora, bremenilo toženca. Upoštevajoč temeljno dokazno pravilo, da nosi stranka trditveno in dokazno breme za dejstva, ki so ji v korist, je bil toženec zaradi dokazovanja negativnega dejstva v dokazno šibkejšem položaju. Zaradi izbire visokega dokaznega standarda torej dokazno tveganje med pravdni stranki ni bilo neenakomerno porazdeljeno (v tožnikovo breme).

8. Zaključek o nedokazanosti škodnega dogodka temelji na celoviti, jasni in prepričljivi dokazni oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo izvedene dokaze, ki jih je najprej obravnavalo ločeno, jih nato primerjalo med seboj, na koncu pa povezalo v zaključeno celoto. Pritožnik ne nasprotuje dokazni oceni v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je neprepričljivo njegovo pojasnilo, da je šel 3. 6. k tožencu z namenom, da se dogovorita o služnostni poti. Tožniku, ki je uporabljal služnostno pot, je bilo glede na uspeh v pravdi za ukinitev služnosti9 jasno, da mu te prakse ni treba spremeniti. Soglasje lastnikov sosednjih zemljišč glede odmika objekta od parcelne meje pa je v zvezi z nameravanim gradbenim posegom potreboval šele novembra 2017. Del pravilne, uravnotežene dokazne presoje je tudi ocena, da D. D. (tožnikova žena), ki je sicer potrdila tožnikovo izpoved o napadu, samega napada pa ni videla,10 in I. I. (toženčev sin), ki je izrazil prepričanje, da bi mu oče povedal za napad, če bi se ta zgodil, zaradi sorodstvenih vezi oziroma obremenjenosti z družinskim konfliktom, in posledične zainteresiranosti za izid postopka, nista verodostojni priči. Toženčeva žena, ki naj bi bila po tožnikovi izpovedi prav tako aktivno udeležena v napadu,11 v postopku ni bila predlagana za pričo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta v dolgoletnih konfliktnih odnosih, zato ni pomembno, koliko let že traja njun spor, oziroma kdaj se je začel. Tudi če toženec začetka spora ni časovno natančno umestil, to dejstvo samo po sebi njegovi izpovedi ne jemlje verodostojnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izpovedi prič D. D. in B. B. ni ocenjevalo z enako strogostjo. Življenjsko logično je, da se policistka ni spomnila vseh podrobnosti, povezanih z intervencijo izpred petih let. Nepopoln (ali selektiven) spomin priče, ki v zvezi z dogodkom zatrjuje osebno vpletenost in prizadetost, pa utemeljeno vzbuja dvom o njeni verodostojnosti.

9. Po presoji sodišča prve stopnje resen dvom o obstoju škodnega dogodka vzbuja tudi tožnikovo ravnanje po njem. Policijo je poklical šele dan po dogodku, medicinsko pomoč pa je poiskal še kasneje. Strinjati se je z razlogi izpodbijane sodbe, da poškodbe, s strani zdravnice ugotovljene 6. 6., ne potrjujejo škodnega dogodka 3. 6., in da toženčeve odsotnosti z doma 4. 6. ni mogoče tolmačiti kot izogibanje policijskemu postopku (njegova odsotnost z doma 3. 6. bi lahko utemeljevala sklep, da se izogiba oziroma skriva). Pritožnik se sklicuje na zapis v policijskem uradnem zaznamku z dne 26. 8. 2016 o neuvedbi postopka (priloga C9), „da je bila 3. 6. 2016 ob 20.45 uri patrulja s strani OKC napotena na naslov A., od koder je klical H. H. in povedal, da se je stepel s sosedom.“ Pri tem spregleda, da je pritožbena teza, da toženec ob obisku policije 3. 6. 2016 ob 20.45 ni želel odpreti vrat, v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, da je policija prišla na kraj dogodka dan po njem (4. 6.). Da gre (v listini C9) za pomotni zapis in da je policija opravila intervencijo na dan prijave 4. 6., izhaja iz poročila o intervenciji (priloga C26), zapisnika o zaslišanju priče, sestavljenem 4. 6. 2016 (priloga A26), in izpovedi policistov, ki sta opravila intervencijo (ob predočenju listine C26).12 Pritožbene argumentacije ne podpira niti uradni zaznamek z dne 25. 8. 2016 (priloga C10), saj tudi iz njega izhaja, da je tožnik prijavo podal 4. 6. 2016. 10. S tem, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1769/2014-II (gre za spor med sorodniki pokojne E. E. in tožencem, zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju), pri čemer je svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovne nepravilnosti. Sodišču ni treba izvesti dokaza, ki bi služil ugotovitvi pravno nerelevantnega dejstva (213. člen ZPP). Ugotavljanje vzroka za slab odnos13 med tožencem in pokojno E. E. (preživljanko po pogodbi o dosmrtnem preživljanju),14 bi pomenilo ugotavljanje takšnega dejstva, torej dejstva, ki v ničemer ne bi prispeval k razjasnitvi vprašanja, ali se je zatrjevani škodni dogodek res zgodil. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da spor s tožencem v preteklosti ni imel elementov nasilja. Morebitna konfliktnost toženca (kot karakterna poteza) je lahko zgolj indic (posredno dokazno sredstvo), ki pa v odsotnosti drugih (neposrednih ali posrednih) dokazov ne more voditi do ugotovitve o obstoju spornega škodnega dogodka. Pritožnik je prekludiran z grajanjem procesne odločitve o neizvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP15 bi moral procesno kršitev uveljavljati že na naroku 14. 12. 2021, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ostale dokazne predloge strank (tudi predlog za imenovanje izvedenca).16 Da nastane hematom določen čas po udarcu, je sicer splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP). Poleg tega gre za dejstvo, ki ne dokazuje mehanizma nastanka poškodb (povedano drugače: ne dokazuje, da je tožnik poškodbe utrpel na zatrjevani način).

11. Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Med II. točko izreka in 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe ni nasprotja. Podlago za določitev 15 – dnevnega roka za plačilo odmerjenih pravdnih stroškov predstavlja 313. člen ZPP. Pritožbena navedba o nasprotju z odvetniško tarifo je pavšalno navržena.

12. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njegove pritožbene stroške v višini 466,65 EUR (625 točk oziroma 375 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,17 povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 V napadu naj bi utrpel poškodbo desne strani glave in desnega ušesa, obraza, desne roke (nadlahtnice, zapestja), trebuha, leve roke od podlahtnice do zapestja, in raztrganino desnega palca. 3 Tožnik je izpovedal, da je pral avto, ko je videl brata z ženo. Pristopil je, brat ga je začel garbati z letvo z žebljem. Bil je šokiran, kar stal je. Trajalo je pol ure, malo več, potem je zbežal. 4 Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 6 Prepoved sodbe presenečenja stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. 7 Olajšanje dokaznega bremena je lahko utemeljeno v primeru preprečitve dokazne stiske, v kateri se znajde stranka, ki mora dokazati t. i. negativno dejstvo. Glej npr. sklep VS RS II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019. 8 Iz uradnega zaznamka z dne 26. 8. 2016 v prilogi C9 izhaja, da policija ni izdala odločbe o prekršku, ker kršiteljema (F. F. in G. G.) ni bilo dokazano, da sta storila prekršek. 9 V postopku je bila 1. 3. 2016 izdana sodba, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek (tožnika F. F. zoper toženca H. H. in D. D.) za prenehanje služnostne pravice (priloga A9) . Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 21. 12. 2016 odločitev potrdilo (priloga A10). 10 Priča je izpovedala, da je moža videla v garaži, okrvavljenega, in da ji je mož povedal, da ga je F. F. napadel z lajšto. Ker so bile globoke rane, se je spomnila, da je toženec napadel tudi sosedo E. E., ki ji je enkrat na njivi pokazala, da je na koncu letve žebelj. 11 Tožnik je izpovedal, da ga je toženčeva žena praskala po roki in očeh. 12 B. B. je pojasnila, da je tožnik podal prijavo 4. 6., za dogodek 3. 6, enako, da je 4. 6. čas prijave/klica, je povedal tudi C. C. 13 Da se je odnos pogodbenikov po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju poslabšal, oziroma da so se pogodbena pričakovanja očitno izjalovila, dokazuje že sam obstoj pravde. 14 Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo (pritožnik tem ugotovitvam konkretizirano ne nasprotuje), da je na odnos med tožencem in E. E. vplivalo več okoliščin: premoženjski motivi sorodnikov preživljanke, demenca (z nanašalnostjo) preživljanke in toženčeva konfliktnost. 15 Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. 16 Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 12. 2021 izhaja, da je sodnica ocenila, da je zadeva zrela za odločanje po temelju. Za primer zavrnitve zahtevka je ostale dokazne predloge zavrnila, za primer ugoditve zahtevku (po temelju) pa si je odločanje o dokaznih predlogih pridržala. 17 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.