Jedro

Okvir polja proste presoje v obravnavani zadevi je upoštevanje tožnikovih potreb po integraciji, na kar se po naravi stvari navezuje ustrezno znanje slovenskega jezika. S tem povezano mnenje lahko da izvajalec tečaja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2143-111/2015/4 (52-10) z dne 28. 9. 2017, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo tožena stranka tožniku ni odobrila dodatnih sto ur tečaja slovenskega jezika.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik, ki mu je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, sicer že zaključil tristourni tečaj slovenskega jezika (obiskovati ga je začel januarja 2016), vendar je prisostvoval le na 222 urah. Tožena stranka povzema strokovno mnenje jezikovne šole, iz katerega je razvidno, da je tožnikovo trenutno znanje slovenskega jezika na preživetveni ravni. Ob upoštevanju tožnikove 74 % udeležbe na navedenem tečaju je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za dodatnih 100 ur tečaja slovenskega jezika. Iz izpodbijane odločbe je še razvidno, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila s pregledom: odločbe o priznanju statusa begunca št. 2142-300/2014/22 (1312-04) z dne 21. 10. 2015, strokovnega mnenja jezikovne šole A., strokovnega mnenja učiteljic B.B. in C.C. ter tožnikove prošnje za odobritev dodatnih sto ur tečaja slovenskega jezika.

3. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je prosil za ponovni razmislek glede svoje prošnje. Pojasnjuje, da je s tečaja izostal zaradi aktivnosti na področju glasbenega ustvarjanja. Strinja se, da ni dosegel 80 % udeležbe, kolikor naj bi zahtevala tožena stranka, vendar meni, da so njegovi izostanki upravičeni, ker naj bi imel kot javno poznana osebnost veliko obveznosti in sestankov. Pojasnjuje, da ima tožena stranka mnenje jezikovne šole o tem, da zaradi lažje komunikacije še vedno potrebuje dodatne ure jezika. Sicer meni, da je znanje slovenščine zelo koristno in nujno potrebno vsakemu tujcu, ki želi svoje življenje nadaljevati v Sloveniji. Smiselno je predlagal odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe in pojasnila, da tožnikova prisotnost na zaključenem tečaju slovenskega jezika ni bila zadostna.

5. Tožba je utemeljena.

6. Neposredno odločilen razlog za izdajo izpodbijane odločbe je ugotovitev, da tožnikova udeležba na predhodnem tristournem tečaju slovenskega jezika ni bila zadostna.

7. Skladno s prvim odstavkom 103. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ima oseba s priznano mednarodno zaščito tri leta od pridobitve statusa pravico do pomoči pri vključevanju v okolje. Zaradi lažjega vključevanja v okolje ima v času izvajanja osebnega integracijskega načrta tudi pravico do udeležbe na tečaju slovenskega jezika in tečaja spoznavanja slovenske družbe, kar v najkrajšem možnem času po priznanju statusa zagotovi ministrstvo (tretji odstavek 103. člena ZMZ-1). Ob izdaji izpodbijane odločbe veljavna Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam z mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 55/11 in 36/14, v nadaljevanju Uredba) pa je določala, da so osebe z mednarodno zaščito v času izvajanja osebnega integracijskega načrta upravičene do tečajev slovenskega jezika v obsegu največ tristo ur (prvi odstavek 15. člena). Oseba z mednarodno zaščito lahko ob soglasju oziroma na predlog izvajalca tečaja zaprosi za še največ sto dodatnih ur učenja slovenskega jezika, o katerih odloči ministrstvo (tretji odstavek 15. člena Uredbe).

8. Navedeni tretji odstavek 15. člena Uredbe po presoji sodišča sam po sebi ne določa vseh meril, ki vplivajo na odločitev o dodatnih urah učenja slovenskega jezika, kar pomeni, da je zakonodajalec pristojnemu organu podelil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. V takem primeru mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, pri čemer namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis samoupravne lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Če gre za tovrstno odločanje, sodišče v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. S tožbenimi navedbami tožnik opravičuje svojo odsotnost na tristournem tečaju slovenskega jezika. Meni, da zaradi lažje komunikacije potrebuje dodatne ure slovenskega jezika, in se s tem v zvezi sklicuje na mnenje jezikovne šole. Smiselno torej trdi, da je tožena stranka prekoračila zakonsko določeni okvir prostega preudarka po navedeni določbi Uredbe.

10. Namen za določitev prostega preudarka je razviden že iz citiranih določb ZMZ-1 in prvega odstavka 15. člena Uredbe (izvajanje osebnega integracijskega načrta oseb s priznano mednarodno zaščito) ter je v skladu uvodnimi izjavami Kvalifikacijske direktive II1. Iz njih namreč izhaja, da je treba zaradi izboljšanja dejanskega uveljavljanja pravic in ugodnosti upravičencev do mednarodne zaščite upoštevati njihove posebne potrebe in posebne izzive pri integraciji, s katerimi se soočajo (41. uvodna izjava), in da so v tem okviru zlasti potrebna prizadevanja za reševanje problemov, ki upravičencem do mednarodne zaščite preprečujejo dejanski dostop do priložnosti za izobraževanje v zvezi z zaposlitvijo in poklicnega usposabljanja in ki so med drugim povezane s finančnimi omejitvami (42. uvodna izjava).

11. Ker gre v obravnavani zadevi za diskrecijsko odločanje, mora pristojni organ v obrazložitvi med drugim navesti razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Tega pa tožena stranka po presoji sodišča zgolj z ugotovitvijo o tožnikovi 74 % udeležbi na predhodnem tristournem tečaju slovenskega jezika, ni storila. Iz razlogov izpodbijane odločbe tako ni razvidno, kako je presojala soglasje oziroma predlog izvajalca tečaja za še največ sto dodatnih ur učenja slovenskega jezika, čeprav je tudi na tej podlagi ugotavljala dejansko stanje in kar bi bilo v skladu z namenom obravnavane diskrecijske pravice. Okvir polja proste presoje v obravnavani zadevi je namreč upoštevanje tožnikovih potreb po integraciji, na kar se po naravi stvari navezuje ustrezno znanje slovenskega jezika. S tem povezano mnenje pa lahko da izvajalec tečaja (smiselno tretji odstavek 15. člena Uredbe).

12. Glede na navedeno postopek pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil pravilen, kršitve določb ZUP v zvezi z odločanjem po prostem preudarku pa so bistvene. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala presoditi vsebino predloga jezikovne šole in ali je tožnik opravičil svojo neudeležbo na predhodnem tristournem tečaju slovenskega jezika. Ker je je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je zato sodišče odločilo na seji brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).